Daria Bignardi
L'acustica perfetta. Zahvaljujem se sodelavki za hint za
tole knjigo. Dala mi ga je sicer že lansko poletje, a šele letos sem prišla do
tega, da jo vzamem v roke – letos v teh posebnih časih seveda v elektronski
različici.
Morda
je imel roman prehiter razplet, kot bi se pisateljici začelo nekam muditi.
Težko je ujeti mero. Nekateri pisatelji pa pišejo vmesna poglavja, so mojstri v
podaljševanju knjige. Čeprav so spregledani. Poglavja, ki jih uporabljajo kot
mašila, bralci kaj hitro preskočimo. Kot rečeno v tem romanu jih ni bilo,
zaključek je imel hitrejši ritem, kot preostala knjiga. Morda zaradi vesoljne
energije?
O tem, da se naš značaj spreminja, da
smo drugačni kot smo bili. Zaradi vseh izkušenj, ki so za nami. »Danes česa
takega ne bi mogel več. Postala si preobčutljiva, vse jemlješ preresno.«
Razkritje spremeni pogled. »Še
pomislil nisem, da bi mi ženska mojega življenja, moja žena, lahko lagala. …
Moral bi ti reči kaj v tolažbo, ampak tudi mene ni nihče tolažil. To razkritje
je bil prvi med majhnimi in velikimi udarci, ki si mi jih zadala v vseh teh
letih. Rad bi ti bil v oporo, hotel sem ti izkazati ljubezen, toda nekje v meni
je tlelo spoznanje, da je nekaj, neka tvoja odločitev – že načela popolnost
najinega komaj rojenega zakona. To je bilo prvič, da si mi vzbudila občutek
nedoraslosti.«
Treba se je soočiti takrat, ko je
aktualno. »… mene pa je preplavila jeza, ker mi je prej lagala, vendar ji tega
nisem pokazal, delal sem se , kot da ni nič. Danes vem, da sem tisti večer
naredil napako. Moral bi ji povedati, kako neznosna mi je misel na to, da se mi
je zlagala.«
»Občutek ni prijeten. Rad bi jo izbrisal,
preden bi jo začel sovražiti. Naredila je nekaj nerazumnega, nezrelega,
neumnega, a še zmeraj je moja žena, še zmeraj je Sara. Ne bi je rad zasovražil.«
Energija. »Klara ne prenese naglice. V
vsem kar počne, si prizadeva za pravi tempo. Trdi, da ima vsaka stvar svoj
ritem, da je treba živeti v skladu z vesoljno energijo.«
Smo lahko sami brez samih sebe? »Rada bi nekoč hodila sama, ampak res sama, brez same sebe.« (Dino Campana)
»Radosti so darovi usode, njihova vrednost je v sedanjosti. Bridkosti so vrelec spoznanja in se njihov pomen kaže v prihodnosti.« (Steiner)
O
prosojnosti zraka v Rimu. »Kako lep je Rim. Danes ni sonca, lahen vetrič vleče
po nebu bele in sive oblake. Svetloba je bleda, zrak je prosojen.«
»Telesna
lepota in čutna ljubezen mineta. Kaj še ostane?«
Ni komentarjev:
Objavite komentar