Kenan Crnkić
Pazi kojeg vuka hraniš. Za knjigo sem izvedela pravzaprav že
pred leti, ko sem poslušala oddajo na hrvaškem radiu, kjer je bil gost njen
avtor. Že takrat sem si zapisala nekaj misli, ki jih je povedal, predstavljala
pa sem si, da gre za neko bolj filozofsko branje. Knjiga pa je pisana (in
oblikovana) bolj na način priročnika z recepti za življenje. Ne gre le za
avtorjeve misli, ampak tudi za mnoge citate znanih osebnosti in kratke povedne
zgodbe.
Avtor je v intervjuju po radiu povedal
da je naš položaj v devetdeset odstotkih odvisen od tega, kako odreagiramo in
le deset od tega, kaj se nam je zgodilo. Povedal je tudi, da imamo priučeno
nemoč vplivanja. Probleme si je smiselno razvrstiti v dva dela – na tiste, kjer
nimamo vpliva in tiste, kjer lahko vplivamo. Dejal je tudi, da se je vsak dan treba
boriti za srečo. Da sami izbiramo, kaj bomo počeli in s kom se bomo
družili. Sreča je individualna stvar. Nad isto stvarjo se nekateri pritožujejo,
drugi pa molijo zanjo. Pomembno je kako upravljamo sami s seboj. Sami smo polno
odgovorni za lastno življenje (smo generalni direktor sebe). Govoril je tudi o
tem, kako začne dan. Povedal je, da je pomemben čas desetih minut po bujenju,
ki ga nosimo v sebi ves dan. On naredi zjutraj dihalne vaje, si dvigne
energetsko raven, osmisli letni cilj in tri
stvari, ki jih mora ta dan narediti. Dejal je, da se je treba odločiti,
da bo sijajen dan.
V knjigi začne s tem, da je treba vsak
dan polno izkoristiti, da ga je treba živeti kot zadnjega. Govori tudi o tem,
da ni meja, razen tistih, ki si jih postavimo sami. Da je treba stvari narediti
in ne samo želeti in se vprašati, kaj nam je zares pomembno. Da je treba ven iz
udobja in stopiti iz okvirjev. In paziti, katerega volka hranimo.
Kakorkoli že, knjiga prinese pozitivno
energijo in motivacijo za polno življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar