Herman Koch
Het diner. Roman se precej lahkotno začne, ne sluteč
težo zgodbe, ki se odpre v nadaljevanju. Čeprav bi lahko nekateri manjši
dogodki v začetku knjige napeljevali k misli, da so nastavki za nekaj večjega.
Ob večerji opisuje življenje in
odnose, tudi z bolj lahkotne plati, mestoma je zaznati tudi nekaj humorja. Ko
na primer opisuje Nizozemce, ki imajo nepremičnine na francoskem podeželju in
se gredo Francoze. »Poberite se v svojo državo in se tam pojdite Francoze z
bagetami in s siri in z rdečimi vino, ne pa tukaj pri nas!« Tako pač domačini,
kjerkoli že – v Toskani, Provansi ali Istri gledajo na prišleke, ki bi radi
postali del njihove socialne sredine.
Mestoma se spusti v razpravo o
odnosih, ali pa v razmišljanja blizu filozofskih. Tudi v razmišljanja o sreči,
ki jih najdemo v skoraj vsakem literarnem delu. Tu jih razširi še na nesrečo. »Če
bi moral definirati srečo, potem bi rekel: Sreča je sama sebi dovolj, sreča ne
potrebuje prič. Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je
nesrečna po svoje, pravi prvi stavek iz Tolstojeve Ane Karenine. Jaz bi
kvečjemu dodal, da nesrečne družine – in znotraj njih predvsem nesrečni
zakonski pari – svoje nesreče ne morejo preživeti same. Več ko je prič, bolje
je. Nesreča vedno išče družbo. Nesreča ne prenese tišine – še najmanj
neprijetno tišino, ki nastopi, kadar je sama.«
Razplet zgodbe, ki ga je tekom romana
slutiti, a sem ga med branjem odrivala v polje nemogočega, v bistvu ostaja
nerazpleten. Vsaj kar se tiče prevlade dobrega in prava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar