Francoski roman

Frédéric Beigbeder

Un roman français

Ko odkrijem kakšnega dobrega pisca, običajno poiščem še druga njegova dela. Tako sem po romanih Ljubezen traja tri leta in Oona&Sallinger, našla še Francoski roman, Beigbederjevo avtobiografijo.

Sprva sem imela malo težav z osredotočenostjo na vsebine, najbrž tudi zato, ker sem začela z branjem pred spanjem v postelji in nisem prišla preko dveh strani na večer ter zato vsakič pozabila, za kaj je šlo.

Amnezija je tudi bila eno izmed pisateljevih orodij, da je zaprt za nekaj dni v pariških zaporih, začel s spominjanjem na svoje otroštvo in odločenostjo, da vse skupaj zapiše v romanu. »Ob začetku tega potopa je moje edino upanje, da mi bo pisanje osvežilo spomin. Književnost ohrani v spominu vse, kar smo sami pozabili: pisati pomeni brati v sebi.« Poistoveti se s Georgesom Perecom, ki prične knjigo W ali spomin na otroštvo s stavkom: »Nimam spomina na otroštvo«.

Amnezijo po drugi strani omenja tudi, kot »edini izhod premožnega človeka, ki se sooči s propadom.« Tudi v nekaterih drugih življenjskih situacijah je najbrž najlaže preživeti, če pozabimo na stvari, ki smo jih ustvarjali z veliko predanostjo in nimamo več moči, da bi vplivali na tok dogodkov. Koristneje za naše življenje je, če se usmerimo naprej in odpustimo ljudem, ki so vse skupaj verjetno počeli v svoji nevednosti.

Izguba spomina in spomini na otroštvo so skupni tudi romanu Umberta Eca Skrivnostni plamen kraljice Loane, kjer pa se jih pisatelj loti, ne z brskanjem po spominu, ampak z iskanjem po zapuščini podstrešja družinske hiše na italijanskem podeželju.

Amnezija bi lahko bila v pomoč tudi ljudem, ki so otroštvo preživeli v vati. »Težko se je pobrati po nesrečnem otroštvu, ampak po otroštvu, zavitem v vato, se morda sploh ni mogoče pobrati.« Kakorkoli že pa smo preživeli svoje otroštvo, smo takrat jemali obstoj in vse kar se nam je zgodilo kot samoumevno. Življenje se je enostavno dogajalo in nismo se preveč spraševali, ne o preteklosti, ne o prihodnosti. Tudi vsi, ki so nas obkrožali, so bili za nas samoumevni. Čili starši, bratje, sestre, sorodniki, prijatelji. Smrt starih staršev smo še nekako razumeli, ker so bili že v letih. »Otroci jemljejo svojo večnost kot vsesplošno, vendar starši njihovih staršev izginejo, ne da bi jim pustili čas, da bi zastavili vsa vprašanja. V trenutku, ko tudi sami postanejo starši, bi otroci končno radi izvedeli, od kot prihajajo, takrat pa grobovi molčijo.« Prav zaradi tega, ker otroci jemljejo svoje življenje kot samoumevno in večnost kot vsesplošno, se najbrž zato počutijo bolj varne in zato so spomini na otroštvo večinoma, vsaj na našem koncu sveta, lahko lepi. »Živim v svojem otroštvu, namestim se v njem, imamo možganski fotelj.« Pravzaprav nam spomini, dobri in slabi, nudijo nekakšno nostalgijo, v kateri se lahko občasno udobno namestimo.

Drobni spomini s posrečenimi pripodobami. Izkušnja prvega francoskega poljuba, z zobnimi aparati. »… ampak vseeno sem bil ponosen, da je en korak za mano: vrteti jezik po drugih zobnih aparatih.«

Majhen spomin srečnega otroštva »… potkami s kamenčki, ki pod mojimi otroškimi sandali škrtajo kot zdrobljeni piškotki…«

Lahko pa izgubo spomina nadomestimo z domišljijo, torej da si vse skupaj izmislimo. »Možno je, da sem misli, kako sem izgubil spomin, pa sem bil v resnici samo lenoba brez domišljije. Nabokov in Borges pravita približno isto: domišljija je oblika spomina.« Je pa, kot je zapisal pisatelj za otroka privlačna fantazija: »predstavljati si, da njegovo življenje ni resnično, da njegovi starši niso zares njegovi starši, da je njegov starejši brat v resnici vesoljec, da so njegovi pravi učitelji drugje, da videz vara, da naši čuti ničesar ne dokazujejo.« Življenje v vzporednem svetu torej, ki je lahko tudi izmišljeno in le plod domišljije. »Mislim, da številni otroci ločenih staršev razvijejo to nagnjenje do iluzij, ki meji na shizofrenijo. Upajo, da obstaja vzporedni svet, ki je prijetnejši od tega. Ali pa podzavestno verjamejo, da so jim povedali vso resnico. Morda sem kot odrasel izgubil spomin zato, ker že v najbolj rosnih letih nisem več zaupal v resničnosti.«

Najbolje pa je živeti sedanjost, spominjati se nazaj le toliko, kolikor nas osrečuje, naprej pa nekaj osnovnega načrtovanja, brez vnaprejšnje bojazni. »Calamitosus est animus futuri anxius« (Seneka)

Skupno poklicu pisatelja in policista je to, da temeljita na povezovanju reči, ki na prvi pogled nimajo nobene medsebojne zveze. »To nama je bilo skupno, njemu in meni: prepričanje, da ni naključij.«

V zaporu se pisatelj sprašuje, »Kako se sprijazniti, da sem tu neodvisno od svoje volje?« Največkrat je razlog, ki botruje raznim strahovom prav v tem, da se človeku zgodi, da ne more odločati o svojem življenju. Da ima občutek, da nekdo drug kroji njegovo življenje, sam pa je nemočen. Torej, da ni svoboden.

Beigbeder se je že v mladosti zasvojil z branjem. »… občutek sreče, ko si odmaknjen od sveta, to je bila moja prva odvisnost. Da prenehaš brati romane, to zahteva veliko moči. Treba si je želeti živeti, teči, odrasti. Zasvojen sem bil, še preden sem bil dovolj star, da sem šel lahko zvečer ven. Bolj kot življenje so me zanimale knjige. Od takrat mi branje služi za to, da čas izbrišem, in pisanje za to, da ga zadržim.«

»… v romanu je zgodba samo izgovor, ogrodje; pomemben je človek, ki ga čutimo v ozadju, oseba, ki pripoveduje. Do danes še nisem našel boljše definicije za to, kaj nam daje literatura: slišati človeški glas.«

Pisatelj pravi, da je uporaba mamil je »iskanje bežnega užitka«. Spustil se je v filozofsko – socialno debato s policajem. Povedal je, da to počne, ker se dolgočasi. »Drogiramo se, ker nas življenje uspava, ljudje nas utrujajo, ni več toliko velikih idej, ki bi jih zagovarjali, ni zanosa«. (Sagan) Pisatelj ne odobrava družbe, ki se pretvarja, da ščiti ljudi pred samimi sabo, jim preprečuje, da bi se uničevali, kakor da bi človek lahko živel drugače, kot da nabira prijetne pregrehe in toksične odvisnosti. »Oblast, ki temelji na dobrohotnosti od ljudstva, podobno tisti očeta do otrok, torej očetovska oblast, kjer so podaniki, kot mladoletni otroci, ki ne znajo ločiti med tem, kar jim resnično koristi ali škodi, preprosto podvrženi samo pasivni vlogi pričakovanja razsodbe vladarja, ki odloči, kako naj bodo srečni, in samo od njegove dobrote je odvisno, ali se mu zdi vredno ukvarjati se z njihovo srečo: taka oblast je največji despotizem, kar si ga lahko predstavljamo.« (Kant)  Pisatelj pravi, »da je užitek zelo resna stvar: nujno potrebna, ampak nevarna.«

 »Kdo mi lahko pove, kdo sem?« (Kralj Lear, Shakespeare)

Baiseball a la Baule, San Antonio, Frédéric Dard

If you leave me now, Chicago

I'm not in love, 10CC

 Il était une fois, Joe Dassin