Frédéric Beigbeder
Prav hvaležna sem moji
prijateljici, ki mi je nekega decembrskega večera ob snidenju, namenjenemu
zaključevanju starega in želenju sreče v prihajajočem letu, povedala za
Beigbederja. Ena izmed knjig, ki vleče k sebi, dokler je ne prebereš, potem pa
jo pogrešaš. In naključje v knjižnici je hotelo, da sem segla tudi po Franny in
Zooey na voziček, kjer se odlagajo knjige bralne akcije mestne knjižnice. Tako
sem začela brskati po informacijah o Salingerju in njegovem življenju, ki ga je
zelo studiozno in z veliko mero pisateljskega daru Beigbeder opisal v tej
knjigi. Pohvala gre tudi prevajalki Mojci Merc, ki spisala slovensko različico.
Iz njenih opomb pa je razbrati, da besedila ni samo prevedla, ampak se je tudi
poglobila v posamezna dejstva in jih dodatno opremila s podatki.
V knjigi ne gre samo za Salingerja
in njegovo ljubezen, težko življenjsko preizkušnjo na evropskih bojiščih druge
svetovne vojne in razmišljanja o življenju nasploh, gre tudi za prepletenost
njegove življenjske zgodbe z njegovimi sodobniki.
Ljubezen
Nedokončane ljubezenske zgodbe z
Oono O'Neil ni nikoli dokončno prebolel. »Ljubezen je lepša, kadar je nemogoča,
najbolj brezpogojna ljubezen ni nikoli vzajemna. Toda ljubezen na prvi pogled
obstaja, dogaja se vsak dan, na vsaki avtobusni postaji, med osebami, ki si ne
upajo začeto pogovora.« Beigbeder se je tako kot Salinger v življenju, veliko
ukvarjal z ljubeznijo, prava najbrž traja več kot tri leta. »Ljubezen pomeni
imeti in ne imeti. Ko se Werther po naključju dotakne Charlottine noge, tega ne
naredi nalašč: to šteje in hkrati ne šteje. Ljubezen se rodi iz nehotne
nežnosti, neobvladljivega spodrsljaja. To je tako, kot kadar s kom govorimo po
telefonu: ta oseba je tam, ne da bi bila tam. Ljubezen je tisto, ko se
pretvarjamo, da nam je vseeno, medtem ko nam ni vseeno. Ljubezen je skrivanje,
ne da bi se našli. Ta igrica, če veliko vadimo, lahko traja vse življenje.« Primerjavo
z njegovo neskončno ljubeznijo najdemo tudi v Lamartinovi Grazielli, ko se je pisatelj
zaljubil v štirinajstletno hčerko italijanskega ribiča, rjavolasko, katere
»velike in ovalne oči so bile tiste nedoločne barve med zamolklo črno in morsko
modro.« Zgodba pa se konča nesrečno, kot tista Romea in Julije.
Sodobniki
Pisatelj spretno prepleta
Salingerjevo življenjsko zgodbo z njegovimi sodobniki. Truman Capote je eden
izmed njih, v knjigi je omenjena Hladnokrvnost. Kot po naključju so nekega
večera, ko sem bila nekje na sredini knjige, na televiziji vrteli ta film.
Rotha omeni v povezavi z njegovo ženo Claire Bloom, ki je igrala v Odrskih lučeh Charlija Chaplina. Na misel pa pride tudi povezava med Salingerjevo odločitvijo za življenje v osami in pisateljem v Človeškem madežu, ki je prav tako živel in ustvarjal v ljudem nedostopni samotni koči sredi gozda. Beigbeder piše, da ga je ob začetku raziskovanja Salingerjevega življenja prišel skoraj do njegove hiše v Cornishu, a se je po tabli »No Trespassing« le premislil in ni vdrl v njegovo zasebnost.
Hemingwaya sem brala pred kratkim, prav zaradi mestne bralne akcije. Jerry obožuje Hemingwaya, ker mu je uspelo napisati roman, Zbogom orožje, ki je hkrati ljubezenski in vojni – pomešati oboje je namreč hudo.
Omeni tudi, da je založniška hiša
New Yorker zavrnila njegov roman Varuh v rži, in prav ta naj bi zavrnila tudi
Kerouacov On the Road. »Sporočilo knjige? (op. Catcher in the Rye) Ali se prilagodite življenjskemu slogu
srednjega sloja ali pa končate v blaznici. Od leta 1951 dalje je v
kapitalističnem sistemu psihiatrična bolnišnica obzorje svobodnega duha.« Bojim
se, da v deželici pod Alpami nismo prav daleč od tega.
Vojna
V kar nekaj odličnih knjigah, ki
sem jih prebrala zadnja leta, so bili vpletena tudi dogajanja na bojiščih druge
svetovne vojne. Moram priznati, da sem jih velikokrat brala po diagonali. Opise
in godbo v tej knjigi pa sem prebrala do zadnje besede. Morda zaradi sloga
pisanja, občutljivosti za občutja, ki jih je pisatelj poustvaril na osnovi
resničnih doživetij Salingerja, ki jih je zapisal v svojih kratkih zgodbah?
Morda. Sicer pa naj bi Salniger postal zagrenjen prav zaradi tega, ker je po
vseh izkušnjah z življenjem, predvsem tistih na bojišču in kasneje pri
osvobajanju taborišč, trpel za zagrenjenostjo travmatiziranega veterana.
Demobiliziran in izžet, zafrustriran in brezposeln, poražen in izgubljen. Kot
Hitler leta 1919, le da je Jerry zbežal v osamo, da ne bi postal diktator.
Tisti, ki niso izkusili vojne, tega ne poznajo. Zato je Salinger napisal, da
čuti, »da mu dobri državljani zamerijo, ker ne zna več biti lahkoten.« Prav po
besedah tega romana si namreč lahko naslikamo zastrašujoč kontrast med
lahkotnim življenjem tedaj v Ameriki (Oona&Chaplin) in razčlovečenjem
ameriških vojakov ob zaključnih bojih v zahodni Evropi (Salinger). Gotovo je,
da oboji po vojni življenja ne morejo več jemati enako (lahkotno).
Podoba pisatelja
Poseben je opis pisatelja, ki ga
položi v usta Carol Marcus v Stork Clubu. »Ali pišete Jerry? Imate pisateljsko
faco, je rekla Carol. Na daleč jih prepoznam. To so opolzki, strašno
inteligentni egocentriki, pred katerimi je treba bežati kot pred kugo.«
Zakaj se ukvarjati z gledliščem
Zanimiva je tudi razlaga, zakaj se
vsa dekleta iz vzhodne strani Manhattana ukvarjajo z gledališčem, »ker si
želijo biti ljubljene, osebe, ki naj bi jih ljubile, pa so odšle v Hamptons za
konec tedna.«
Zakaj so romani včasih razvlečeni
Že večkrat, ko sem brala razvlečena
poglavja v kakšnih romanih, sem pomislila, da pisatelji to počnejo zaradi
dolžine knjige, ki jo morajo doseči. Beigbeder je to potrdil, ko je zapisal: "Tukaj bom nehal ponovno zapisovati ta dialog med dvema mišma, ker bo bralec
mislil, da dolgovezim zaradi večjega zaslužka (kar drži), ali da ne dobi dovolj
za svoj denar (kar ne drži)."
Odnosi v družini ter strah, nesreča in sreča
»Življenje je strah. Dolga agonija
od rojstva do smrti! Življenje je smrt!« (Eugene O'Neil Lazarus Laughed, 1927). Eugen O'Neil je bil Oonin oče,
družino pa je zaradi lastnih travm v otroštvu zanemarjal. »Od rojstva otrok pa
je sanjal le še o tem, da bi pobegnil. Eugene, ki sta ga v otroštvu zanemarjala
odsotni oče in mati, iztrgana iz resničnega sveta, je natančno tak pristop
uporabljal s svojim potomstvom. Ne vemo, ali psihoanaliza zdravi nevroze, toda
tu je dokaz, da jih dramska umetnost ne ozdravi.« Sicer pa nekje v romanu, ko
govori o odnosu med slavnim očetom in zapostavljeno hčerjo zapiše tudi, da »je
sreča zelo preprosta: gre za to, da se nesreča spremeni v svoje nasprotje.« Zato
se je treba boriti: »… toda Oona se ni zlomila, ker jo je Charlie osrečeval.
Oona se je morala boriti, da je spoznala srečo: nič v njenem življenju je ni
predvidevalo, a je vendar prišla, tistega dne je zapuščeni otrok našel
zaščitnika kot Holly Golightly svojega odraslega brazilskega milijonarja. Med
mogočim in nemogočim ni oklevala niti za hip.« »Ooni je uspelo, da je med
svojim sedemnajstim letom in Charlijevo smrtjo iz svojega življenja pregnala
nesrečo.«
Odsotnosti očetove pozornosti
pisatelj pripisuje čustvene posledice. »Tega ni mogel preboleti (op. Salinger),
vendar ni bil slep in nekje globoko v sebi je vedel, da Oona, ki jo je bil oče
zapustil, ne bo nikoli nikogar ljubila, o čemer ga je zelo uglajeno posvarila
na svoji promenadi dekleta iz Jerseya.«
V družinskih odnosih O'Neilovih
lahko najdemo vzporednice z družino Glass v Salinerjevim Franny and Zooey.
Kdaj nastopi občutek, da ni več prihodnosti
Beigbeder ob koncu knjige: »Vsaka
minuta, ki mine, je tudi minuta manj čakanja, ko se bomo lahko vrnili v svet,
ki je bil pred nami. Resnično imam občutek, da se staram v obeh smislih:
pomikajoč se proti prihodnosti in vračajoč se v preteklost. Odkar sem dopolnil
štirideset let, čutim, da se bliža preteklost.«
Razno
Prevajalka uporabi besedo logovȋt – logoviti bregovi domačih rek (mislim
da po Pleteršniku).
Spet sem imela preveč označevalnih listkov in blog je predolg.
Ni komentarjev:
Objavite komentar