Umirajoča žival

Philip Roth

The Dying Animal.

Naslov prihaja iz Yeatsove pesmi, ki se ukvarja s podobno tematiko kot Rothova novela. Caught in that sensual music all neglect. … Consume my heart away; sick with desire/ and fastend to an dying animal/it knows not what it is; and gather me/into the artifice of eternity. (Sailing to Byzantinum). 

Pravzaprav sem ob branju najprej pomislila, da gre za avtobiografsko delo, saj so strasti, hotenja in razmišljanja protagonista, podobne starosti kot avtorja, prepričljiva.  Podobno, kot v Intimnosti, le da je tam Kureishi odkrito pisal svojo zgodbo. Erotična hotenja v prvem delu knjige so napisana prav po moško, tako da sem ob branju najprej mislila, da bo šlo samo zato in se zaradi ponavljanja niso zdela več zanimiva. A vsebina se razvije in postane precej več kot zgodba neukrotljive strasti starejšega moškega. Družinski odnosi. Pričakovanje konca. Spoznanje bolezni.

»Treba je razlikovat med umiranjem in smrtjo. Umiranje ni skozinskoz nepretrgano. Če je človek zdrav in se dobro počuti, je umiranje neopazno. Ni nujno, da se konec, ki je gotov, napove izrazito. Ne, tega ne morete vedeti. Edino, kar veste o starih ljudeh, dokler niste stari, je, da jim je čas vtisnil svoj pečat. Toda, če veste o njih samo to, jih zamrznete v njihovem času, to pa pomeni, da ne veste sploh ničesar. Še ne starim pomeni izraz biti star si bil. Če si že v letih, pa ti izraz biti star ne pomeni samo, da si bil, ampak povrh tega tudi to, da še zmerom si. Tvoja nekdanjost je zelo živa. Še zmerom si, in tvoje zdajšnje bivanje te s svojo polnostjo preganja ravno tako kakor tvoje nekdanje bivanje, tvoja preteklost. Predstavljajte si starost takole: ta je samo preprosto dejstvo, da je vaše življenje na kocki. Ne moreš ubežati vedenju, kaj te čaka  kratkem. Tihota, ki te bo obdajala za večno. Drugače se nič ne spremeni. Drugače si nesmrten tako dolgo, dokler živiš.«

Protagonist zgodbe se veliko ukvarja s svojim staranjem v povezavi s svojo seksualnostjo, ki jo poustvarja s precej mlajšim objektom poželenja, ki mu nudi volupté - Consuelo. In ob tem pomišlja z asociacijo na sliko The Artist and his Second Wife Satnleya Spencerja, ki visi v galeriji Tate. Na strani 143 je precej realistični opis te slike, pisatelj ga imenuje kot »klasičen primer sobivanja ženske in moškega, ki sta že dolgo skupaj«. Krutost realnosti. Mlajši bi rekel: »Me da asco«. Starejši pa se sprijazni in išče druge vzporedne svetove za navdih.

Brezpogojna ljubezen ali zastrtost? Lastništvo ali svoboda. Težko je najti ravnotežje, ker nobena izmed skrajnosti ne pripelje do zadovoljstva. »Kje je zadoščenje in kje je občutek lastništva. Kako, da je ne morem imeti, če jo imam? Celo kadar dobiš, kar hočeš, ne dobiš tega, kar hočeš. V tem ni miru in ga ni mogoče najti.«

Roth kot Beigbeder. David poustvarja klasično glasbo, da bi pozabil na ljubezenske strasti. (s. 97) 

Ljubezenskim fantazijam se je prepuščal tudi ob igranju Mozartove sonate v c-molu. Consuela mu je vračala domislice. Na primer s pošiljanjem razglednice z »značilnim Modiglanijevim aktom dosegljivega zleknjenega sanjskega dekleta«.

Svojo vlogo očeta primerja s tistem v Bratih Karamazovih: »zakaj otrok, bi mu bil napoti v njegovem razuzdanem življenju.«

Merrymount zibelka puritanstva.