Brooklynske norosti

Paul Auster

The Brooklyn Follies.

Austerja sem najprej spoznala najprej preko Brooklynskih norosti. Ko sem si v knjižnici nabirala kupček za poletne počitnice, mi je zmanjkalo priporočil prijateljic in sem zato vprašala knjižničarja. Prijazno se je odpravil med police in mi nabral zajeten kupček. Med njimi tudi Brooklyn Follies. Zgodba Nathana Glassa, ki se je proti koncu življenja preselil v Brooklyn, »ker je tam dober dan za smrt«. Novo življenje pa niti približno ni šlo v tej smeri. Življenje navadnih, preprostih ljudi. V njegovih zgodbah vedno najdemo pisatelja in kakšno newyorško knjigarnico. Mesto bere me je spodbudilo, da sem po kakšnih štirih letih ponovno vzela v branje taisto knjigo. In kot običajno, ko knjigo berem drugič po nekaj časovnega razmika, se mi odkrije v povsem novi luči. Nekaterih delov, kot da jih še nisem brala. Najbrž sem jih prejšnjikrat le preletela, ali pa so me zanimali drugi poudarki v zgodbi.

Auster, ki nekje ob koncu pravi, da "nikoli ne smeš podcenjevati moči knjig", se tudi tokrat dotakne pisanja in književnosti in v zgodbo vplete avtorje in dela, v katera bilo najbrž vredno pogledati.  Iz pisanja sem na primer tudi izvedela, da je bil Heinrich von Kleist Kafkov najljubši pisatelj. Kleista, ki je skupaj z ljubico pri štiriintridesetih naredil samomor kot vzor jemlje tudi junak v Morraviinem romanu 1934.

Knjiga je večplastna, kot veliko avtorjev pa tudi Auster, tokrat v Nathanovi preobleki, razmišlja o tem, da je treba ljudem pustiti živeti svoje življenje, in da z življenjem nima smisla obupati. "Najbrž res. In potem ti bo do smrti žal. Ne naredi tega, Joyce. Poskusi se sprijazniti z vsem skupaj. Glavo pokonci. Ne dovoli, da bi se zate slabo končalo. Na vsakih volitvah voli demokrate. Vozi se s kolesom po parku. Sanjaj o mojem popolnem zlatem telesu. Jemlji vitamine. Popij osem kozarcev vode na dan. Navijaj za Metse. Oglej si čim več filmov. V službi se ne pretegni. Pojdi z mano v Pariz. Pridi z mano v porodnišnico, ko bo Rachel rodila, in vzemi mojega vnuka v naročje. Po vsaki jedi si očisti zobe. Ne hodi čez ulico pri rdeči luči. Zavzemaj se za malega človeka. Zanašaj se nase. Ne pozabi, kako si lepa. Vsak dan spij viski z ledom. Globoko dihaj. Imej vedno odprte oči. Izogibaj se mastni hrani. Spi spanje pravičnega. Ne pozabi, kako zelo te ljubim." Torej povsem drugačen pogled na življenje od Kleista ali Kafke.

Auster razgrne tudi svoja občutenja in opažanja v situaciji, ko se človek znajde v bolnišnici. "Take stvari se ti dogajajo, če končaš v bolnišnici. Odvzamejo ti lastna oblačila in te vtaknejo v eno tistih ponižujočih halj, tako da naenkrat nisi več ti. Postaneš oseba, ki prebiva v tvojem telesu, in nisi nič drugega kot seštevek telesnih napak. Ker se skrčiš samo še na hibe, tudi izgubiš vso pravico do zasebnosti."

Na koncu pa malo preveč po ameriško išče pozornost bralca (in javnosti). "Ko sem stopil na ulico, je bila ura osem, 11. septembra 2001 – samo šestinštirideset minut pred tistim" … "Ampak zdaj je bila ura še vedno osem in ko sem stopal po aveniji pod tistim bleščečim modrim nebom, sem bil srečen, prijatelji moji, najbolj srečen človek na svetu."