Ljubezen traja tri leta

Frédéric Beigbeder

L’amour dure trois ans. Knjigo mi je priporočila prijateljica. Pravzaprav avtorja, ker mi je poleg tega naslova povedala tudi za Oono&Salingerja. Zato sem obe rezervirala v bližnji knjižnici. Obvestilo o čakajočem rezerviranem gradivu sem dobila prav takrat, ko sem bila že proti koncu branja Franny in Zooey. Po naključju je bil Salinger, skupna točka treh knjig in zato središče mojega zanimanja za čas branja. Ob branju Salingerjevega kratkega življenjepisa na zavihku knjige mi je namreč zmotila (napačna) navedba, da je njegov najbolj znan roma Varuh mlade rži. Tako sem začela brskati po spletu in med drugim ugotovila tudi, da je Beigbeder raziskoval njegovo življenje in, da je bil J. D. Salinger eden izmed pisateljev, ki mu je v določenem obdobju dal nekaj navdiha. Tudi Onna&Salinger, ki jo berem zdaj, govori o tem.

Ljubezen traja tri leta sem prebrala, glede na moj običajni tempo branja, neverjetno hitro. Če nisem ravno na dopustu, knjige namreč berem zvečer pred spanjem, da mi odnesejo misli stran od vsakdanjika in ponesejo v sanje (neke vrste Inception). Z zadnjo stranjo se običajno borim še nekaj časa, preden se vdam in utonem v spanec. Tokrat pa sem za dvig rezerviranje knjige ujela še odprto knjižnico zvečer, pustila neprebranih zadnjih petdeset strani Franny in Zooey za kasneje in pred spanjem prebrala približno polovico knjige, druge pol pa sem prebrala med in po zajtrku naslednji dan. Saj ne, da je bila tako napeta, le lepo je stekla, tudi zaradi dobrega prevoda Marka Trobevška, pa tudi Tomatovo oblikovanje knjige je najbrž pripomoglo k temu, da se je gladko brala. Še nekaj sem opazila. Knjiga ima nalepko mestobere, najbrž bo napaka, ker je Beigbeder Francoz, zato ga tudi ni na izbranem bralnem seznamu mestne knjižnice.

Največji del zgodbe je ljubezensko trpljenje pisateljevega alter ega Marca Marronierja (Trpljenje mladega Marronierja, Neznosna nekoristnost bivanja, Potovanje na konec česarkoli), ki išče kakršen koli znak, ki bi mu dal vedeti, da bo uslišan: »Ja, res dobro se spominjam noči, ko sem nehal spati. Milijon Brazilcev v belem na plaži, v dežju. Velikanski ognjemet pred Meridienom. Treba je bilo vreči v valove bele rože ter si nekaj zaželeti,da bodo božanstva to v prihodnjem letu izpolnila. V valove sem zagnal šopek in si zaželel, da bi se vse uredilo. Ne vem, kaj je šlo narobe: verjetno so bile moje rože ovenele ali pa so bogovi nekje hodili. Vsekakor nisem bil nikoli uslišan.« No, če preberemo knjigo do konca, vidimo, da se ni izšlo tako hudo. Tako je pretiraval tudi nekaj strani kasneje, ko je pesimistično napisal: »Nekega dne je v moje življenje vstopila nesreča in jaz, kot kak tepec, je nisem nikoli več mogel izseliti.« Izseliti nesrečo.

Proti koncu romana mu je izkušnja dala nov pogled z bolj optimistično noto. »Predvsem sem ugotovil, da moraš imeti za seboj veliko nesrečo, če hočeš biti srečen. Brez vajeništva v bolečini sreča ni trdna. Ljubezen, ki traja tri leta, je tista, ki ni dosegla vrhov gora niti se ni spustila v globine, tista, ki je že kuhana padla z neba. Ljubezen je trajna samo, če oba poznata njeno ceno, in bolje je plačati vnaprej, sicer tvegate, da boste a posteriori poravnali dodatek. Nisva bila pripravljena na srečo, ker nisva bila pripravljena na nesrečo. Odrasla sva v veri v udobje. Vedeti moraš kdo si in koga imaš rad. Da lahko živiš neskončno zgodbo, moraš biti dokončan.«

O trajnosti sreče pa razmišlja tudi na Dan D. »Epikur priporoča, da živimo v sedanjosti, da užijemo polnost preprostih užitkov. Je treba užitku dati prednost pred srečo? Raje kot spraševati se o trajanju ljubezni izkoristiti trenutek – je to najboljši način, da jo podaljšaš? Prijatelja bova. Prijatelja, ki se držita za roko, ki se ližeta med sončenjem, ki se s slastjo porivata ob zidu neke vile, ko poslušata Ala Greena, pa vendar prijatelja.«

Res bil je brezupen primer. Utapljal se je v svoji brezupnosti. Iln'y a pas d'amour heureux. Če bi poznal Prešerna, bi poleg Aragona vpletel tudi tega.

V romanu so tudi ljubezenska pisma. »Tretje pismo je bilo tisto pravo. Hvala pošti: telefon, faks ali internet ne bodo v romaneskni lepoti nikoli presegli dobre stare nevarnosti pisemskega razmerja.«

Kreutzerjevo sonato Ludwiga van Beethovna lahko najdete med seznamom enajstih žalostnih pesmi za poslušanje, ko se je treba spet postaviti na noge na strani 18 (izdaja Modrijan, 2006). Kasneje v besedilu omenja še Mozarta: »Lepota se konča v grdoti. Mladosti je usojeno, da Ovene. Življenje je eno samo Gnitje vsak Dan Umremo. K sreči nam še vedno ostane Mozart. Koliko ljudem je Mozart rešil življenje?«

Proti koncu knjige, še pred odštevanjem do treh let, nas pisatelj posvari pred pričakovanjem srečnega konca. »Najbolje bo, da vas kar takoj posvarim: ni zanesljivo, da bo ta zgodba imela »happy end«. Ti zadnji tedni so med najbolj žalostnimi in najčudovitejšimi spomini mojega življenja in nikjer ne piše, da te okoliščine ne bodo še trajale. Lahko se trudim in gnetem usodo, ampak žal ni iz plastelina.«

Nekje v njegovem življenjepisu na spletu ali pa morda v spremni besedi h knjigi sem prebrala, da je Beigbeder v svojih pisanjih tudi družbeno kritičen. In res v močno ljubezensko zgodbo mu je uspelo vplesti tudi to. »Vse je treba ponovno narediti. V tej družbi je treba vse organizirati na novo. Danes tisti, ki imajo denar, nimajo časa in tisti, ki imajo čas, nimajo denarja. Zaposlitvi se je ravno tako težko izogniti, kot brezposelnosti. Brezdelje je sovražnik ljudstva številka ena. Ljudi vežejo z denarje: svobodo žrtvujejo za to, da lahko plačajo davke. Nič ni treba okolišiti: naš prvi cilj v naslednjem stoletju bo zatreti diktaturo podjetništva.«

»Najlepši prazniki so tisti v naši notranjosti.«