Rajski vrt

Ernest Hemingway

The Garden of Eden. Hemingwaya se brala še v svojih mlajših letih. Moram reči, da sta Komu zvoni ter Starec in morje na meni pustila precej boljši vtis kor Rajski vrt, ki se bere precej bolj lahkotno površno, najbrž zaradi praznih dialogov, ki ne tako prepričljivo slikajo doživljanje glavnih junakov. Morda sem knjigo tako dojela tudi zato, ker sem od Hemingwaya več pričakovala. Podobno sem bila razočarana nad Remarquovo Postajo na obzorju in Nadomestnimi volitvami Rawlingove. Veliki pisatelji velikih del, od katerih bralec pričakuje vsaj enako raven napisanega kot pri prej prebranem. Andrej Blatnik v spremni besedi sicer piše, da se je slavni pisatelj po prejeti Nobelovi nagradi ni napisal ničesar tako odločilnega, kar bi nadgrajevalo njegov opus. Morda pa je želel z lahkotnim pisanjem prikazati sproščeno počitniško življenje v počitniških krajih ob Sredozemlju in Atlantiku. Tudi, če bi bil to razlog za tako napisano zgodbo, se ne more kosati z nektarimi drugimi pisci, ki so zgodbo postavili v počitniško vzdušje Mediterana, na primer z Albertom Moravio, ki je precej bolj poglobljeno in doživeto bralcu opisoval posebno doživljanje počitniškega življenja na Capriju.

Prav te dni sem na portalu MMC zasledila članek, kjer pišejo o tem, da je tudi Orson Welles Hemigwayu očital površnost pri pisanju, predvsem v odnosu do Španije: "Španija je bila ena njegovih strasti (op. strasti Orsona Wellesa). Do konca leta 1973 je bil močno ogorčen zaradi površinske prisvojitve španske kulture, ki se je razmahnila med ameriškimi turisti, navdihnjenimi s Hemingwayem. Njegovo življenje in knjige so navdihnile ogromno turistov, ki so odšli v Španijo na bikoborbe. Wellesu se je to zdelo zelo površno in je preziral ta mačizem."

Lahko pa bi bila površnost in praznost tega romana rezultat ustvarjalne nemoči, ki je ena izmed tem v zgodbi. Pravzaprav skoraj pri vsakem (velikem) pisatelju najdemo delo, kjer se ukvarja s to temo. Pri Austerju, Moravii, Rothu in drugih. Pisatelje torej, kot vse druge umetnike pesti dejstvo, da morajo za uspešno pisanje imeti izpolnjena hkrati dva pogoja: navdih in disciplino.

Me pa je režiser življenja je spet obdaril z naključjem. Prvi del knjige sem brala na predvečer dneva, ko sem si popoldne ogledala The Danish Girl. V čem je naključje, bodo vedeli tisti, ki so prebrali knjigo in si ogledali film, le da je šlo za preobrazbo v nasprotno smer. Ena izmed junakinj zgodbe Catherina je zaslutila nevarnosti preobražanja: »Ko začneš živeti zunaj sebe, je vse nevarno.« Spreobračanje pa je v nasprotju z Einarjem želela in uspela zadržati med štirimi stenami družine: »Nihče razen naju ne ve, kakšna sem. Fant bom samo ponoči, da te ne bom spravljala v zadrego. Nikar ne bodi v skrbeh, prosim«.