Klovnovi pogledi

Heinrich Böll

Ansichten eines Klowns

V rokah sem imela izvod iz zbirke Vrhunci stoletja, kjer je uporabljen majhen font z majhnimi razmiki med vrsticami. Načeloma mi je takšne knjige teže brati, tako zaradi vidljivosti besed, kot tudi zaradi gosto natisnjenih strani. Je pa knjiga zato manjša in lažja in jo je bolj enostavno tovoriti s seboj na dopust in vsak dan na plažo.

Roman je pisan bolj kot notranje doživljanje glavnega junaka – razčlenjevanja dogodkov iz preteklosti, ki pojasnjujejo njegov položaj v sedanjosti. Bolj kot nit razmišljanja, dialogov skoraj ni. Vzdušje v knjigi ni spodbudno, prej pesimistično in mračno, a jezik in besede lepo vodijo bralčev tok razmišljanj, zato jo je lepo brati. Je ena izmed tistih, ki vleče med svoje strani, da jo željan bereš do konca. Morda tudi zaradi lepo tekoče slovenske besede (dobrega prevoda) in izbire čudovitih manj rabljenih besed, kot je na primer »drobnost«. »Da se tako dobro spominjam drobnosti, še ni poroštvo«… Po SSKJ gre tu za podrobnosti, nadrobnosti ali pa to, kar je manj pomembno ali nepomembno.

Razmišljal je o tem, kaj je vsakdanjost in kako je to povezano s počenjanjem reči. »Mogoče sem prvič doživel, kaj je vsakdanjost: da moraš počenjati reči, pri katerih ni več odločilno, ali te mikajo.«

Tudi o blaženju čutnosti, ki so jo predlagali duhovniki v internatu. »Zamisel, da bi kdo blažil mojo ali kako drugo čutnost, se mi je studila.«

Ste se že kdaj znašli v položaju, da ste se začeli pogovarjati z nekom, ki je popreje izgledal prav živahen, ko pa se je začel pogovarjati z vami je začel (verjamemo, da nenamenoma, instinktivno) zehati. Verjetno je le prikrival kakšno svoje stanje, a kljub temu ste najbrž to subjektivno doživeli. Oče glavnega junaka pač ne, motilo ga je, če se človek ne kontrolira. »Zmerom je bil užaljen, kadar človek ne pazi nase, in moje zehanje ga ni bolelo subjektivno, temveč objektivno.«

»Lepota njegove žene je tiste vrste, pri kateri človek ne ve, ali je živa ali samo navita. Ves čas, ko sem sedel zraven nje, me je imelo, da bi jo prijel za laket ali za ramo, ali za noge, da bi ugotovil, ali ni vendarle lutka. Ves njen delež pri pomenku sta sestavljala dva izraza, »Ah, kako čedno« in »Ah, kako ostudno.« Najprej se mi je zdela dolgočasna, potem pa me je prevzela in pripovedoval sem ji vse mogoče, kakor človek meče novce v avtomat – samo zato, da bi odkril, kako se bo odzivala.« O stepfordskih ženskah, ki jih mrgoli okoli nas. Če ne gre za pozo doma, pred možem, pa lahko gre tudi za vzorec obnašanja na delovnem mestu, ko nekdo želi ugajati in se stopiti z okoljem.

Pri nekaterih ljudeh pa se primeri, da odnos in obnašanje do soljudi spreminjajo glede na njihov položaj v družbi. Do tistih, za katere ocenijo, da so nad njimi so izjemno prijazni, udvorljivi ali celo hlapčevski. Do tistih, ki so niže na družbeni lestvici pa arogantni in oholi ter prav nič prijazni. Dogodi se celo, da do istega človeka v različnih položajih uporabijo obe skrajnosti odnosa, ne glede na to, ali mu je (ta človek) v življenju želel in počel dobro ali slabo. Tudi glavni junak romana je zaznal to anomalijo. »Glasno je rekel: »Dober večer, gospod ravnatelj, dober večer,« in odložil slušalko. Nazadnje mu je glas zvenel hudobno hlapčevsko.«

O enkratnosti in doživljanju trenutkov. »Trenutkov ne moremo ponavljati in jih ne sporočati drugim.« Po piščevih besedah je namreč zgrešeno že, če govoriš o takih trenutkih ali če jih skušaš ponoviti. »Trenutke je treba puščati in jih nikoli ponavljati.«

O tem, kako dobro je kopanje. »Kopanje je skoraj tako dobro kot spanje, kakor je spanje skoraj tako dobro kot delati »stvar«. Ko boste v kadi, pa si zapojte Tantum ergo. 

Projekt Rosie

Graeme Simison

The Rosie Project. Na res domiseln in duhovit način je predstavljeno doživljanje z vidika človeka z auspergerjevim sindromom. Po prebrani zgodbi gotovo laže razumemo kaj se dogaja ljudem, ki imajo po eni strani posebne sposobnosti, po drugi pa ne zaznavajo čustvenih odtenkov drugih, ne morejo razbirati izrazov na obrazih drugih, niso sposobni empatije niti čustvovanja, kaj šele ljubezni. Zaradi tega imajo tudi težave, če bi se želeli obnašati, kot »običajni ljudje«. Če se ne držijo svojega reda, imajo občutek da je njihovemu življenju zavladal kaos, ki jim moti logično razmišljanje, in da jim stvari uhajajo iz rok. Problem je namreč, ker se čustva ne skladajo z logiko. Pri glavnem junaku sem že na začetku branja dobila asociacijo na Sheldona in si ga vizualizirala v tej podobi. Lahko bi bil tudi Forest Gump.

Štetje minut se je nekako naključno¿ ujelo s enakim pristopom načrtovanja moje poti do ladje za kraj, kjer sem knjigo prebirala. In s pogledom fanta iz Sarajeva, ki sem ga na tej na minute razdeljeni poti spoznala in je dejal, da na svojih poteh ne računa časa. Kolikor rabi, pač rabi. In to je tudi prava filozofija za življenje sploh, posebej pa še na dalmatinskem otoku pešcev, kjer vse poteka počasi in je občutek časa bolj relativen (razen ob 12 v baru na obali).

Prijatelji so glavnemu junaku dajali nasvete, kako se obnašati, da bi lahko preživel veliko časa v družbi ene osebe. »«Trudi se jo poslušati,« mi je svetovala. »Če ti postavi nerodno vprašanje, jo vprašaj, zakaj jo to zanima. Vrni ji žogico. Če študira psihologijo, potem rada govori o sebi.««

O tem, kako se nekatere ženske izgubijo v gospodinjskih opravilih in pozabijo nase in svoje potenciale. »Sicer ni dokončala nobene šole, ker je prevzela tradicionalno vlogo gospodinje, kar je bila zame velika potrata nadarjenosti – zlasti ker se njenim potomcem očitno ni zdelo, da bi morali zdaj oni v zameno skrbeti zanjo.« Ta stavek govori o Daphne, ki je ime dobila po volčinu, rastlini, ki cvete za njen rojstni dan. (op. en izmed volčinov, Daphne blagayana, blagajev vončin, je bil s strani Freyerja odkrit blizu Polhovega gradca in je imenovan po botaniku Robertu Blagaju.)

Glavnemu junaku je bila všeč beseda »reformirati«, ker ima v korenu »formo«. Njemu je bila pravšnja, ker je želel spremeniti svojo zunanjo podobo, mi pa pod tem pojmom razumemo nekaj precej bolj korenitega, spremembo sistema. Je pa bil v spreminjanju sebe toliko kritičen  do te preobrazbe, da je ugotovil, da je spremenil »samo svoje vedenje.« Kljub temu, da gleda na življenje predvsem racionalno in ga skuša razlagati logično, je po svoji delni preobrazbi našel tudi manj racionalne razlage. »Zdi se mi, da je vse, kar sem počel v življenju, vodilo k temu trenutku tukaj s tabo.«

Prevod je po mojem mnenju odličen, lepo se bere in kaj lahko se je vživeti v glavnega junaka. Poleg tega s pravo mero uporablja slengovske izraze in pomaga k pristnemu doživljanju situacij. (op. razveselila sem se izraza »pajade«, ki se uporablja, žal pa ga nisem našla v nobenem izmed slovarjev.)

Nujno testirajte svoj čustven odziv na filme Ko je Harry srečal Sally, Najini mostovi in Ne ubijaj slavca. Mislim, da bo precej moških imelo težave s tem, tako da verjetno ne gre samo za razliko med avtisti in ostalimi, ampak tudi za razliko v sposobnosti čustvovanja med moškim in žensko.

291 in 327.

Postaja na obzorju

Erich Maria Remarque

Station am Horizont. Knjigo sem si izposodila v knjižnici za počitniško branje, najbrž zaradi dobre izkušnje z njegovim romanom Nebesa ne poznajo izbrancev in predstave, da ga bom brala z enakim užitkom v podobnih okoliščinah. Na terasi dalmatinskega otoka, s pogledom na morje. Z nekim notranjim zadovoljstvom preko zgodbe, ki te zapelje iz poglavja v poglavje. Naslovnica knjige je obetala nekaj podobnega, kajti v tisti knjigi si je glavna junakinja na koncu romana rdeče našminkala usta in uresničila svojo zadnjo željo, da je odšla v Pariz. Tudi tam so vlogo igrali avtomobili in dirkalci, kot tu, v tej zgodbi. A knjige nisem mogla prebrati. Prebila sem se skozi nekaj poglavij, a preprosto ni bilo nič takšnega, kar bi me potegnilo. Tako je knjiga tu pred mano že zaprta na mizi in čaka, da bo romala na kupček počitniškega branja na četrt prebrana. 

Kako biti dober

Nick Hornby

How to be good

Zgodba govori o dveh temah. Družinskih, še bolje zakonskih razmerjih ter o občutku krivde, da običajni ljudje premalo naredimo za tiste, ki se jim dogajajo krivice. Prvo in drugo pogosto najdemo, kot temo romanov. Prvo, le da z moške plati, zelo osebno opisuje Kureishi v romanu Intimnost. V humorni maniri je ta tema opisana v Haddonovi Veliki zadregi. Cvetko Vah Rassmunsenova pa se je lotila obeh, a v ločenih knjigah. Prve v romanu Razmerja v ogledalu, druge v knjigi Opravičilo človeka.

Hornby se je druge teme v tem romanu lotil na način, da zamisel, da bi vsak posameznik lahko pomagal marginaliziranim družbenim skupinam pripelje do absurda. Zgodbe, kot imam v navadi, v tem blogu ne bom opisovala, lahko pa povem, da je skozi humorno opisane doživljaje jasno, da posamezniki ali skupine težko kaj storijo. Dobrodelne organizacije, v katere se je zaradi posameznih zlorab omajalo zaupanje, pa tudi. »…, ampak jaz prižgem televizijo, ali vzamem v roke časopis in nekaj groznega se dogaja na Kosovu ali v Ugandi ali Evropi in potem včasih pokličem in pokažem desetaka. In nič se ne spremeni. Grozote se še kar nadaljujejo.«

Druga tema pa je razglabljanje o zakonu, staranju in družinskih razmerjih. In tudi:

O tem, da so lahko skupne točke, ko se človeka zbližujeta in odločajo o tem, da bosta živela skupaj prav bizarne, ko je na primer »skupna antipatija do ljudi, ki ne postavljajo vprašanj«

O tem, da nekateri ljudje zanemarijo svoj videz in kažejo na to, da procesa staranja ne sprejemajo z dostojanstvom. »Mark je videti star, mnogo starejši, kot se ga spomnim: žalost mu je okrog oči in ust zabrazdala nekaj dodatnih gub, njegovo bedeljsko strnišče izdaja prve sive dlake. Običajno je vedno gladko obrit, zdaj pa se očitno ne meni za prve osivelce, kar po mpojem mnenju ni zanemarljiva opazka – on namreč ne daje vtisa, da sprejema proces staranja z dostojanstvom in dobro voljo, pri njem pa se zdi, kot da je obupal, kot da brivska pena vodi le k začetku igre, ki jo je že tolikokrat izgubil.

O tem, da obstajajo ljudje, ki niso aktivno zlobni, čeprav imajo določen svetovni nazor. Njena starša sta namreč »oba torijevca, čeprav nista aktivno zlobna«

Virginia Woolf, In the Lighthouse – knjiga, ki opisuje Virginjino sestro Vanesso Bell,  je večkrat omenjena v romanu. 

Pokora

Ian McEwan

Atonement. Šele tretjem delu dela so se mi ob branju začele prikazovati scene iz filma. Šele takrat, ker sem tudi film začela gledati ob scenah tretjega dela. Nekam znani so se mi zdeli odlomki v bolnišnici, negovanje ranjenih vojakov, ki jim sestre niso smele povedati lastnega imena, pisanje dnevnika, nenavaden konec. Knjiga mi je razkrila še prvi in drugi del posebne zgodbe.

Briony je prva spoznanja o pisanju dobila, ko je napisala prvo zgodbo pri enajstih. »Vendar ji je ta prvi nerodni poskus pokazal, da je domišljija sama vir skrivnosti: ko je začela zgodbo, je ni mogla nikomur več povedati. Pretvarjanje v besedah je bilo preveč krhko, preveč ranljivo, preveč neprijetno, da bi lahko komu povedala. Celo, če je napisala je rekla ali in potem, se je zdrznila, neumno se je počutila, ker je poznala čustva izmišljene osebe. Izpostavljanje sebe je bilo neizogibno, če je opisovala šibke točke kakšne osebe; bralec gotovo pomisli, da opisuje sebe. Kako naj bi drugače vedela?«

Emily je opazila, da je v pogovoru z nekaterimi laže prihajala do povezav med posameznimi pojmi. »Nikoli pri nobeni večerji ali v senci ob teniškem igrišču ni imela tako zlahka tako bogatih asociacij.«

Briony se je znašla v zaprtem krogu življenja, na katerega je vplivala ena oseba, od katere je bila odvisna. »Mislila je, da bo pomagala v vojni. V resnici pa je zožila življenje na odnos s petnajst let starejšo žensko, ki ima večjo moč nad njo, kakor jo ima mama nad dojenčkom.« V življenju se ljudem velikokrat zdijo težave drugih minorne, lastne pa jim omejujejo življenje. »Fioni je treba samo živeti, iti po poti naravnost naprej in odkriti, kaj se bo zgodilo. Briony pa se je zdelo, da bo živela v sobi brez vrat.« Nekaterim je življenje enostavno. Ker ne razmišljajo in samo lahkotno bivajo. »Dostikrat omenjajo, koliko dobrega je naredil. Mogoče vse življenje popravlja za nazaj. Ali pa mogoče samo živi, brez misli, kakor je vse življenje.«

»… v dvigalu, kjer te majhen prostor prisili v klepet…« Res je.

Hiši dajo srečo ljudje. »Nisem se mogla kar tako sprijazniti s tem, da ni več jezera, vendar ga bodo mogoče spet obnovili, sama hiša pa kot hotel gotovo vsebuje več človeške sreče kakor takrat, ko sem jaz stanovala pri njej.«

Seriously…I'm Kidding

Ellen Degeneres

Morda zaradi obdobja preživetih izkušenj, morda česa drugega, so nekatera življenjska opažanja v knjigi lahko podobna tistim tu v Evropi. Kakšne izmed situacij pa so celo naključno? sovpadale s tistimi v sedanjem življenju, celo v času branja knjigeJ

Življenjskih spoznanj ni zapisala na način, ki bi terjal, da bi vzporedno z zaprtimi očmi peli in poslušali »Killing me softly«, ampak jih je zavila v optimistično in humorno preobleko pogleda na svet. Njen moto je, da naj ne skrbimo, da bodimo veseli in tudi pri definiciji sreče nam je ponudila spoznanje, ki vsekakor pomaga: »Happinies is a jurney, not a destination.«

Nekaj o samopodobi in notranjem zadovoljstvu. »To me beauty is about beeing comfortable in your skin. It's about knowing and accepting who you are. I'm happy being who I am. I'm confident. I live honestly and truthfully, and I think That's why I was chosen as the first fifty-year-old, openly Cover Girl. It's just bonus that I have devastating blue eyes.«

Marsikomu poznano je tudi njeno spoznanje o kopičenju stvari v poglavju Stuff: »It is astounding how much stuff we all have. Our closets are dull of stuff. Our drawers are full of stuff. Our stuff is piled on top of other stuff. And the older we get the more stuff we have because over the years we buy more and more stuff and we never want to let go of anything. Nowadays people are a little more aware of how much stuff they have because there's a bit of social stigma if you have too much stuff. There's even a name for people who have the most stuff. They are called hoarders. Back in the day they were just called grandmothers.«

»And who's to say what's better or worse anyway? Who's to even say what's normal or average? We're all different people and we're allowed to be different from another. If someone ever says you're weird, say thank you. An then curtsy. No, don't curtsy. That might be too weird. Bow. And tip your imaginary hat. That'll show them.«

Poglavje Meditation je podobno kot knjiga Horjakove. Le vsebina je drugačna.

V knjigi so tudi poglavja, ki naštevajo naključne stvari, ki bi lahko bralcu pomagale, lahko pa tudi ne. »Everyone looks better in fuchsia.«; »There's no attractive way to get a cherry pit out of your mouth.«; »«Kerfuffle« is an actual word.« Slednje asociira na imaginarnega prijatelja Anouk, v bistvu pa gre za zakuhano zadevo, podobno kot se vrti okoli arbitraže, le velikost pomena je različna.

Obračanje k pozitivnemu je zaznati tudi iz te misli: »If you don't have anything nice to say, don't say anything at all.«

O poti življenja. »It's the same with every career and life descision. You just have to keep driving down the road. It's going to bend and curve and you'll speed up and slow down, but the road keeps going.¨ Je pa zadevo v nekem kasnejšem poglavju povezala s tem, da naj v življenju ne hitimo. » Maybe we all need to slow down and stop running from one place to another all the time. Maybe whatever you're about to do can wait. Sometimes waiting can be really good for you. As an example, it's always a good idea to wait at least a half an hour after you've eaten before you go swimming. Some people say that's a myth, but say better to be safe than sorry. I wait half hor after eating before I go anywhere near the water, and that includes swimming, bathing, showering and panning for gold.« Skratka, potrpljenje je božja mast. Je pa tudi genialnost, kot je rekel George-Luis Leclerc de Buffon: »Genialnost v bistvu ni drugega kakor velika zmožnost potrpežljivosti.«

Razložila je tudi o tem, zakaj nekateri zamujajo. Ne pa o tem, da se nekateri opravičujejo, ker so prezgodni: »Izvinite, što sam zgodan.« Ali pa sprašujejo, če so prezgodni: »Jeli sam zgodan?«. Čez lužo pa je zamujanje očitno prava stvar za dvigovanje imidža. »I dont't know when it became socially acceptable to be late. I imagine it started with the person who coined the phrase »fashonably late.« What a terrible expression is that. I don't know who came up with it, but it was obviously someone smart enough to trick people into thinking that something is stylish when it is definetely not stylish. I'm assuming it's the same person who invented cullotes.« In bolje je, če nismo med tistimi »sans-cullotes.« Ali pa tudi ne, če na življenje gledamo z druge plati in ne čutimo krivde, kerimamo nekaj več.

»Every one tries to multitask now an do twelve different things at once. I once saw a woman talking on the phone, putting on the makeup, reading a newspaper, texting and Twittering at the same time. I went right over to her and said: »hey! You need to focus right one. You are my therapist.«« Podobnih situacij smo vajene slovenske gospodinje, ki navkljub pravni enakopravnosti še vedno doma počnemo vse in zato smo primorane opravljati več nalog hkrati. Najbrž je vsakomur jasno, da v tem primeru ni primeren možev medklic: »Osredotoči se!«

O tem, kaj je primerno za določeno starost. »You are never too old to play. You're only too old for low-rise jeans.«

Do konca knjige se prebijemo zlahka, saj nas med branjem stimulirajo zelo kratka poglavja. V Kakšnem se najde samo haiku, v kakšnem »bucket list«, v enem pa na primer »Pros and cons of making a list of pros and cons.« Pisateljica očitno dobro pozna psiho bralcev, saj nam je podarila tudi  »The longest chapter«, za katerega na koncu prizna, da ni najdaljše. Je pa gotovo to ena izmed stvari, s katero se ubadam v vsaki knjigi. Vedno malo polistam naprej, da vidim, koliko mi je še ostalo do naslednjega poglavja. Pa ne zaradi tega, ker bi se ob knjigi dolgočsila, ampak ker moram branje umestiti med vse druge dejavnosti in opravke. Vedno je laže brati knjige s krajšimi ali pa ravno prav dolgimi poglavji. Vsaj za gospodinje.