Dekle, ki bi raje bilo drugje

Evald Flisar
Že nekaj časa nazaj, ko sem prebrala Čaj s Kraljico, sem si rekla, da moram doživet še kakšen Flisarjev roman. Poskusila sem s Čarovnikovim vajencem, a mi nekako ni stekel.  Z veliko radovednostjo sem si v knjižnici izposodila lanskoletno novost Dekle, ki bi raje bilo drugje. Prebrala sem ga na mah, praktično v enem dnevu. V odmorih med beljenjem, pospravljanjem in kuhanjem. Pripovedovanje je tako neposredno in duhovito, vpeto v zanimivo zgodbo. Nekje med Bridget Jones, Alico v čudežni deželi in Hamletom. Z razmišljanji o samopodobi, književnosti, življenju in smrti.

»Zakaj ti nihče ne pove? Ko si mlad, bi te moral nekdo posvariti, kaj te čaka na koncu, na kakšen način in v kakšnih bolečinah boš zbrisan s površine zemlje. Vem, da ti lahko zdaj z genetsko analizo napovejo, kakšne bolezni te najverjetneje čakajo, ampak to še vedno ni nič. Skoraj nekakšna zarota obstaja o tem, da ne bi vedel nič, dokler ti smrt ne potrka na vrata. In potem se je treba čez noč soočiti s tem, da se boš moral vsemu odreči in vse, tudi spomine, pustiti na tej strani. In, da ti pravzaprav nič ne pripada, razen pravice do dihanja, dokler je to še mogoče. In vsa tista pričakovanja, ki si jih imel, in vsi tisti načrti. Res je, nekateri so se uresničili, ampak na to pozabiš. Najhujše bolečine ti povzročajo načrti, ki se niso premaknili z mrtve točke ali pa so opešali po nekaj korakih; tistih ne moreš pozabiti. In, da se moraš ko se bolj ali manj sprijazniš s spoznanjem, da se ti je v življenju kljub vsemu lepemu, kar ti je tudi prineslo, zgodila krivica, ti začne biti zadnja ura, postal boš prah. Kakšna krivica, te vprašajo. Že to, da se rodiš obsojen na smrt, je dovolj huda krivica. Čeprav seveda ne bi hotel večno živeti, ampak vedno bi hotel živeti še nekoliko dlje. Samo še malo, samo še malo. Da bi se dokončno sprijaznil. Odpustil sebi in drugim. Naredil nekaj resnično dobrega. Koga zelo osrečil, vsaj eno osebo, vsaj koga, ki hrepeni po življenju tako močno, kot si hrepenel po njem sam. Saj ne, da se ti ni zgodilo dovolj, in dovolj zanimivega. Ampak na koncu vseeno nekaj manjka. Toliko je na koncu stvari, ki se ti niso zgodile. In še več je stvari, ki jih nisi naredil. Pa bi jih rad. Četudi v zadnjem trenutku.«

Tole je samo en delček iz raznolike in bogate knjige. Še ta, ki govori o smrti je optimističen. Sicer pa se vživimo v usodo sodobne junakinje z neverjetnimi in duhovitimi doživetji. In tam nekje, ko zgodbo občutimo kot dramo, že lahko ugotovimo za kaj gre in kako se bo končala.

Dodatek 2020. V času koronakrize, ko si iz knjižnice nisem fizično sposojala knjig, sem brala ali e-knjige ali knjige iz domačih polic. Ali pa knjige, ki mi jih je prinesla mlajša hči iz knjižnice v drugem gospodnijstvu. In vzela sem v roke Dekle, ki bi raje bilo drugje. Očitno imam luknjičast spomin. Sprva, ko sem videla naslov, sem si rekla, da sem knjigo že prebrala, misleč, da gre za eno izmed deklet Stega Larssona. Potem sem jo začela brati, kot da jo berem prvikrat. Sicer so se mi zdeli znani prizori, tisti, kjer se dekle ogleduje v ogledalu in ni zadovoljna s svojimi nogami, pa tisti, kjer v Londonu prebirajo knjige. A velika večina branja se je zdela, kot da ga berem prvič. Najbrž tudi zato, ker po sedmih letih in pol name naredijo vtis drugi poudarki.

 

»Najraje imam živali. Superiorna bitja. Svoja mnenja znajo zadržati zase.« Ljudje večinoma ne

O pogrešanju. »Gospod Yamaguchi,« sem rekla, ko se je že obrnil »Pogrešate ženo?« »Življenje je eno samo pogrešanje,« se je bridko nasmehnil.

»Se spomnite gospod Yamaguchi, kako ste mi v Hyde Parku rekli, da je življenje eno samo pogrešanje? Ugotovila sem, da najbolj pogrešam odsotnost pogrešanja. Sposobnost, da bi bila brez naporov zadovoljna s tem, kar mi življenje prinese (ali iztrga iz rok in odnese). Bojim se, da bom to sposobnost pogrešala vse življenje. In tako ne bom nič posebnega, ostala bom ena od mnogih, ki pogrešajo vsak svoje metafore uspešnih korakov na poti do (nedosegljivega) cilja. Prav ste imeli. Razumeti in sprejeti je največ.«

O bežanju pred samim seboj (naslov knjige). »… o tem, kako me vse življenje preganja želja, da bi bila drugje, kjer koli, samo ne tam, kjer sem v danem trenutku, prav kot bi verjela, da je drugje vse drugače, predvsem da bi drugje tudi sama bila drugačna, kajti v bistvu ne bežim od sveta, ampak od sebe, to mi je jasno že nekaj časa, sanjarim o presaditvi možganov v drugačno telo, ki bi ga lahko izbrala kot obleko v trgovini.«