Sreča

Leo Bormans

Naj vas od branja ne odvrne priročniški izgled knjige. Oblikovana je namreč na način, da bi pritegnila potrošniško pozornost. Tako kot so oblikovane razne knjige za samopomoč ali drugi priročniki za gospodinjstvo. Vsebina knjige pa je povsem nekaj drugega. V njej so zbrani prispevki različnih raziskovalcev iz vsega sveta, ki iz raznih zornih kotov opisujejo svoje izsledke o sreči. Od psihologov, ekonomistov, sociologov, pa do urbanistov in ekologov. Leo Bormans je torej samo urednik teh prispevkov, avtorji pa so raziskovalci, ki so morali, vsak v največ tisoč besedah, povzeti svoje dosedanje ugotovitve, ki se nanašajo na srečo. Od merila človeka, posameznika, do ravni družbe, države, sistema.

Kar se tiče ključev do osebne sreče, večina avtorjev piše o pozitivni naravnanosti, prijateljih in opravljanju dela, ki veseli. Ta del sreče je večinoma odvisen od subjektivnih dejavnikov, katerih meje si večinoma postavlja vsak sam. Zanimivi pa so tudi tisti prispevki, ki govorijo o tem, kakšen okvir sreče lahko posamezniku postavi (omogoči) družba. Posebej je to zanimivo v kontekstu današnje situacije krize vrednot in ujetništva družbeno političnega sistema, ki ga je samega v sebi težko spreminjati. Zato naj se malo dlje pomudim pri teh vidikih.

Wills-Herrera govori o tem, da se napredka družb in blagostanja ne da meriti samo z objektivnimi (večinoma ekonomskimi merili), ampak tudi s subjektivnimi merili, kot sta počutje prebivalstva in zadovoljstvo z življenjem. Ugotavlja tudi, da v državah, ki so opredeljene kot gospodarsko in objektivno nerazvite, pogosto naletimo na bolj zadovoljne ljudi.

Več avtorjev tudi ugotavlja, da bogastvo, od določenega praga naprej, sploh ni več dejavnik sreče. Drakopolous tako piše, da takoj, ko višina prihodka zadovoljuje osnovne družbeno materialne potrebe, na srečo bolj vplivajo drugi dejavniki, kot so svoboda, kakovost življenja, zaupanje ter osebni in družbeni odnosi. Hlinica ugotavlja, da bolj so ljudje indoktrinirani s kulturo  materializma, manj so zadovoljni z življenjem. Razlog je v zapostavljenih življenjskih vrednotah, ki so dobrodejne za zdravo osebno rast.

Kittiprapas še podrobneje opisuje merila dobrega počutja, za katerega so potrebne koristne politične rešitve: manj revščine in tudi družbene in ekonomske neenakosti, zadovoljevanje osnovnih potreb revnih, višji življenjski standard, skrb za zdravje prebivalstva in dobro izobraževanje, uporaba tehnologije in izboljšanje splošne blaginje, boljše priložnosti za zaposlitev in delovne razmere, večanje družbenega kapitala, ki temelji na zaupanju, enotnosti, družinskih odnosih in družbenih omrežjih, širjenje svobode in čistega okolja, podpiranje samozadovoljstva in pozitivnih vrednot, delovno ugodje in intelektualni razvoj. Pravi, da naj javna politika stremi k zmanjševanju revščine, namesto, da spodbuja visoko gospodarsko rast.

Hirata pravi, da je »Bruto domača sreča« pomembnejša od Bruto družbenega produkta. Tako merjenje imajo bojda v Butanu. 

Del avtorjev se je posvetilo tudi okolju. Tako na primer Brereton meni, da je za človekovo blagostanje bistven pomen okolja, tako njegove ekološke funkcije, kot tudi bivalno in delovno okolje. Problem je v tem, da v našem vrednostnem sistemu okolje velja za brezplačno dobrino, ki se je ne prodaja na prostem trgu kot potrošniško blago. Zato je kot dobrina podcenjeno.

Lane se sprašuje, če lahko racionalnemu človeku pravočasno preprečimo, da bi uničil svoj habitat. Človeštvo je vse preveč orientirano v samo blagostanje, ki temelji na materialnih dobrinah. Slednje pa pri ljudeh vodi do tesnob in depresij, ki so značilne za sodobni zahod. Pravi tudi, da je ekonomija veda, ki najbolj služi premožnejšim ter, da je moralno legitimnost dobila, ker je upravičila racionalno izbiro v okviru koristnosti, opredeljeni kot materialno blagostanje (iluzorna racionalna struktura, ki jo ustvarjajo naše kognitivne omejitve). Blagostanje pa je veliko bolj odsev družbenih odnosov, kot materialnega imetja.

Corradova pravi, da je za srečo v državah med drugim pomembno zaupanje. Zaupanje v vlado, policijo in sodni sistem. Blagostanje države in državljanov nista neodvisna drug od drugega. Državna politika, ki pripoznava pomen merjenja in spodbujanja individualnega blagostanja, ima tudi pozitivne gospodarske in družbene učinke.

Hall je v projektu ugotavljal, da morajo politiki širše pogledati na napredek. Napredek pri tem je mišljen kot izboljšanje pravičnega in trajnostnega blagostanja družbe, katerega je sreča pomemben del. Zdravo gospodarstvo ne bi smelo biti cilj sam po sebi. Usmeriti bi se morali na neposredno merjenje človekovega blagostanja (človekovo dobro počutje, telesno in duševno zdravje, vedenje in razumevanje, kakovost in obseg dela ter prostega časa, blaginja, raven svobode in samoodločanja, kakovost medosebnih odnosov,…). Tudi on poudarja, da je »stanje ekosistema« izjemno pomembno za blagostanje ljudi. Prav okoljskim težavam pripisuje negotovost v prihodnosti. Zato bi morali denar porabljati za varovanje okolja, kot tudi izboljšanje drugih vidikov človekovega življenja (zdravstvo, šolstvo,…).

Tudi Layard napotuje na drugačno vrsto države, ki je osnovana na zaupanju, solidarnosti, sočutju in harmoniji in s tem povezanim državnim sponzoriranjem dejavnosti, kot so šola, zaposlitev, skrb za duševno zdravje, skupnost in enakopravnost ter okolje. Ugotavlja tudi, da preveč regulacije onesrečuje. Sreča bi morala biti glavni cilj vlad. Le te bi morale dejavno širiti srečo. Meni, da sta solidarnost in sočutje pomembnejša od tekmovalnosti.

Za konec še misel Stigliza o merjenju blagostanja: »Če merite napačno stvar, naredite napačno stvar!«