Mi je bila zelo blizu. Knjiga mislim. Tako zaradi Sicilije, ker sem podoživljala svoje potovanje, predvsem pa zaradi duhovitega opisovanja poti in doživljajev. In tudi avtorja samega. Malokdo zmore tako pronicljivo in duhovito samoanalizo, kot to zmore (hipohonder) Gradišnik. Naj mi oprosti, če sem ga napačno razumela, ali pa, če ne dovoli drugim, da bi povzemali njegove ljubke slabosti. V knjigi dobimo tudi precej zelo uporabnih namigov za tovrstno potovanje. Zelo zabavne so bile tudi njegove lingvistične razprave ob samoučenju italijanščine v nekaj dneh. Skratka preberite jo, če ste dojemljivi za tovrsten humor, ali pa če rabite terapevtsko knjigo za zdravljenje svoje psihe. Je še boljša, kot tista prejšnja njegova, ko se je strogo zaupno potikal po Irskem.
Aja, naj omenim še pikapolonice, ki so jih njegovi
otroci reševali iz vode. Kmalu po branju sem bila soočena z enako izkušnjo.
Prej pa tega fenomena še nisem poznala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar