Velika čarovnija

 Elizabeth Gilbert

Opustimo strah in živimo ustvarjalno

Big magic: Creative living beyond fear.

Za kaj gre v knjigi je opisano na uradni spletni strani knjige. 

Sem najprej pomislila, da gre za eno izmed knjig, ki je nastala v času velike epidemije, ker ne gre za roman. V teh posebnih časih dvoletnega obdobja namreč nisem zasledila veliko "običajnih" romanov, ki bi s svojo rafinirano proučeno zgodbo in kompozicijo vpotegnili v branje. Je ena izmed priročniško napisanih knjig, a s svojimi priporočili prijetno preseneti. Pravzaprav je na nek drug način opisala spoprijemanja s pisateljsko praznino ustvarjanja, katerega smo bili deležni v delih Moravie, Austena in še mnogih drugih avtorjev. Če pomislim, skoraj ni velikega pisatelja, ki se ni v kakšnem izmed svojih del vsaj deloma lotil te tematike. Knjiga, ki sem jo pred to nazadnje brala s to vsebino, je delo slovenskega pisatelja Evalda Flisarja, ki na nekoliko bizaren način predstavi premor navdiha in motivacije ustvarjanja. Pisatelji imajo to prednost pred umetniki ostalih oblik umetnosti, da lahko opišejo stanja obdobij krča ustvarjalnosti s sredstvom, ki ga nedvoumno lahko neposredno razume vsakdo. Ostali teže, lahko bi izrazili to v glasbi ali sliki, a vprašanje, če bi bila sporočilnost ustrezna za njih same ali nas običajne ljudi. Čeprav je najbrž že to, da umetnik izrazi hibernacijo ustvarjalnosti nek način prebijanja stanja.

Dotakne se tudi (materialne) koristnosti ustvarjanja, ki se je filozofsko temeljito lotil Nuccio Ordine v Koristnosti nekoristnosti. Glibertova sicer bolj z vidika, kako preživeti kot umetnik, katerega nuja je imeti čas za ustvarjanje. Tudi to, da umetnost ni cenjena, zaželena (povrnjena v materialnem) s strani uporabnikov je najbrž eden izmed sprožilcev predaha v navdihu.

"Nisem zrasla v umetniški družini. Izhajam iz ljudi, ki so si služili kruh z, lahko bi rekli, bolj rednim delom."

"(Kakorkoli, zlato pravilo v moji družini je: če finančno vzdržuješ sam sebe in ne vznemirjaš nikogar drugega, potem imaš svobodo, da s svojim življenjem delaš kar hočeš.)"

"A umetnost ni poklic v smislu običajnih poklicev. Ustvarjalnost ne daje varne službe in je nikoli ne bo."

"Mislim, da je veliko dejanje človekove ljubezni, če lahko nekoga opozoriš, da lahko sam uredi stvari, da mu svet ne dolguje avtomatično nobenega plačila in da nikakor ni tako slaboten in nemočen, kakor se mu morda zdi."

Gilbertova piše o tem, da je v časih, ko se še ni preživela s pisanjem, dodatno delala za preživetje (132 – 136).

Piše tudi tem, da so umetniki "zasvojeni s trpljenjem". Tudi uveljavljeni pisatelji pripovedujejo o temačnih izkušnjah s svojim delom. "Philip Roth nikoli ni nehal govoriti o srednjeveškem trpinčenju, ki mu ga je zadalo pisanje ves čas njegove dolge mučeniške kariere. Oscar Wilde je umetniško življenje opisal kot en sam dolg, očarljiv samomor. … Tako pa se ne počutijo samo pisatelji. Tudi slikarji in kiparji se počutijo podobno. Slikar Francis Bacon je rekel: "Občutki obupa in žalosti so za umetnika koristnejši kot občutek zadovoljstva, kajti obup in žalost vzdramita vso vašo senzibilnost. Enakega mnenja so tudi igralci, pa plesalci, pa prav gotovo tudi glasbeniki. Rufus Wainwright je nekoč priznal, da ga je strah ustaliti se v srečnem razmerju, kajti boji se, da bo brez čustvene drame, ki izhaja iz vseh teh nedelujočih ljubezenskih odnosov, izgubil dostop do "tistega temnega jezera bolečine", za katero se mu zdi, da je tako odločilno za njegovo glasbo." Globino da gotovo trpljenje, sevdah (ljubezen, žolč), duende.