Tovarna koles

Erika Johnson Debeljak

Mi je čudno, da sem knjigo zasledila šele po sedmih letih od njene izdaje. Najbrž zato, ker sem po knjigah Johnson Debeljakove začela pogledovati šele po prebrani knjigi z naslovom, ki vsebuje trojno poimenovanje žensk. Res lepo tekoče piše, zgodba je zanimiva in vleče v branje prav do konca. Gotovo tudi nekaj doprinese odličen prevod, ki dodatno pripomore k dobremu toku branja in užitku pri odkrivanju lepih slovenskih besednih zvez.

Vesela sem bila, da sem našla tudi to knjigo in hkrati odkrila, da smo že pred Golobovim Jezerom Slovenci imeli odlično kriminalko, ki se dogaja v naših krajih. Način pisanja Johnson Debeljakove me je celo nekoliko spominjal na Golobovo. Pravzaprav bi glede na časovno zaporedje knjig morali reči ravno obratno (a sem Golobove prebrala prej).

Pri branju sem našla kar nekaj zanimivih odlomkov in misli, ki bi jih zapisala, a si jih žal nisem označevala, ker sem knjigo večinoma brala na poti.

»Parkirišče, kjer sta se prvič srečala, so osvetljevale ognjene barve umirajočega dne« To je najlepši del dneva zame in ognjene barve so dober opis rumeno oranžne svetlobe na zahodnih fasadah stavb. Nikoli pa nisem v teh čudovitih atmosferskih trenutkih pomislila, da bi lahko pomenili umiranje nekega dne. Daj je vsak samo eden. Morda čas pojmujem bolj kot kontinuum,  nenehno nadaljevanje. Zato se je toliko teže sprijazniti z dokončnostjo smrti.