Haruki Murakami
First Person Singular. 一人称単数
Dočakala
sem tudi odličen prevod Domna Kavčiča iz Japonščine (v Slovenščino). Lepo se je
brala, spet sem občutila, da imam v rokah Murakamija. Najprej sem namreč vzela
v roke angleško različico. Verjetno sem bila preveč razvajena z odličnimi
prevodi Murakamija v slovenščino. Angleška različica me je nekoliko razočarala.
Ne odseva tiste pretanjene skrivnostnosti in posebnosti jezika, kot sem jih
bila vajena v slovenščini. Sploh nisem dobila tistega občutka, ki sem ga v
dosedaj prebranih njegovih romanih, zaradi katerega nisem in nisem mogla
prenehati z branjem knjige. Kot na primer pri Uboju komturja, ko sem predolgo
čakala na drugo knjigo.
Avtobiografske
kratke zgodbe. Tudi nekaj mističnosti, kot smo pri Murakamiju vajeni. Zdi se
mi, da sem tisto, ko se v soncu napoti s šopkom rož na vrh hriba nad Kobejem v
zapuščeno koncertno dvorano na recital dekleta, s katero sta skupaj zahajala v
glasbeno šolo. Ostale zgodbe pa so mi bile nove, vsaka zase nekaj posebnega, s
svojim sporočilom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar