Francoski roman

Frédéric Beigbeder

Un roman français

Ko odkrijem kakšnega dobrega pisca, običajno poiščem še druga njegova dela. Tako sem po romanih Ljubezen traja tri leta in Oona&Sallinger, našla še Francoski roman, Beigbederjevo avtobiografijo.

Sprva sem imela malo težav z osredotočenostjo na vsebine, najbrž tudi zato, ker sem začela z branjem pred spanjem v postelji in nisem prišla preko dveh strani na večer ter zato vsakič pozabila, za kaj je šlo.

Amnezija je tudi bila eno izmed pisateljevih orodij, da je zaprt za nekaj dni v pariških zaporih, začel s spominjanjem na svoje otroštvo in odločenostjo, da vse skupaj zapiše v romanu. »Ob začetku tega potopa je moje edino upanje, da mi bo pisanje osvežilo spomin. Književnost ohrani v spominu vse, kar smo sami pozabili: pisati pomeni brati v sebi.« Poistoveti se s Georgesom Perecom, ki prične knjigo W ali spomin na otroštvo s stavkom: »Nimam spomina na otroštvo«.

Amnezijo po drugi strani omenja tudi, kot »edini izhod premožnega človeka, ki se sooči s propadom.« Tudi v nekaterih drugih življenjskih situacijah je najbrž najlaže preživeti, če pozabimo na stvari, ki smo jih ustvarjali z veliko predanostjo in nimamo več moči, da bi vplivali na tok dogodkov. Koristneje za naše življenje je, če se usmerimo naprej in odpustimo ljudem, ki so vse skupaj verjetno počeli v svoji nevednosti.

Izguba spomina in spomini na otroštvo so skupni tudi romanu Umberta Eca Skrivnostni plamen kraljice Loane, kjer pa se jih pisatelj loti, ne z brskanjem po spominu, ampak z iskanjem po zapuščini podstrešja družinske hiše na italijanskem podeželju.

Amnezija bi lahko bila v pomoč tudi ljudem, ki so otroštvo preživeli v vati. »Težko se je pobrati po nesrečnem otroštvu, ampak po otroštvu, zavitem v vato, se morda sploh ni mogoče pobrati.« Kakorkoli že pa smo preživeli svoje otroštvo, smo takrat jemali obstoj in vse kar se nam je zgodilo kot samoumevno. Življenje se je enostavno dogajalo in nismo se preveč spraševali, ne o preteklosti, ne o prihodnosti. Tudi vsi, ki so nas obkrožali, so bili za nas samoumevni. Čili starši, bratje, sestre, sorodniki, prijatelji. Smrt starih staršev smo še nekako razumeli, ker so bili že v letih. »Otroci jemljejo svojo večnost kot vsesplošno, vendar starši njihovih staršev izginejo, ne da bi jim pustili čas, da bi zastavili vsa vprašanja. V trenutku, ko tudi sami postanejo starši, bi otroci končno radi izvedeli, od kot prihajajo, takrat pa grobovi molčijo.« Prav zaradi tega, ker otroci jemljejo svoje življenje kot samoumevno in večnost kot vsesplošno, se najbrž zato počutijo bolj varne in zato so spomini na otroštvo večinoma, vsaj na našem koncu sveta, lahko lepi. »Živim v svojem otroštvu, namestim se v njem, imamo možganski fotelj.« Pravzaprav nam spomini, dobri in slabi, nudijo nekakšno nostalgijo, v kateri se lahko občasno udobno namestimo.

Drobni spomini s posrečenimi pripodobami. Izkušnja prvega francoskega poljuba, z zobnimi aparati. »… ampak vseeno sem bil ponosen, da je en korak za mano: vrteti jezik po drugih zobnih aparatih.«

Majhen spomin srečnega otroštva »… potkami s kamenčki, ki pod mojimi otroškimi sandali škrtajo kot zdrobljeni piškotki…«

Lahko pa izgubo spomina nadomestimo z domišljijo, torej da si vse skupaj izmislimo. »Možno je, da sem misli, kako sem izgubil spomin, pa sem bil v resnici samo lenoba brez domišljije. Nabokov in Borges pravita približno isto: domišljija je oblika spomina.« Je pa, kot je zapisal pisatelj za otroka privlačna fantazija: »predstavljati si, da njegovo življenje ni resnično, da njegovi starši niso zares njegovi starši, da je njegov starejši brat v resnici vesoljec, da so njegovi pravi učitelji drugje, da videz vara, da naši čuti ničesar ne dokazujejo.« Življenje v vzporednem svetu torej, ki je lahko tudi izmišljeno in le plod domišljije. »Mislim, da številni otroci ločenih staršev razvijejo to nagnjenje do iluzij, ki meji na shizofrenijo. Upajo, da obstaja vzporedni svet, ki je prijetnejši od tega. Ali pa podzavestno verjamejo, da so jim povedali vso resnico. Morda sem kot odrasel izgubil spomin zato, ker že v najbolj rosnih letih nisem več zaupal v resničnosti.«

Najbolje pa je živeti sedanjost, spominjati se nazaj le toliko, kolikor nas osrečuje, naprej pa nekaj osnovnega načrtovanja, brez vnaprejšnje bojazni. »Calamitosus est animus futuri anxius« (Seneka)

Skupno poklicu pisatelja in policista je to, da temeljita na povezovanju reči, ki na prvi pogled nimajo nobene medsebojne zveze. »To nama je bilo skupno, njemu in meni: prepričanje, da ni naključij.«

V zaporu se pisatelj sprašuje, »Kako se sprijazniti, da sem tu neodvisno od svoje volje?« Največkrat je razlog, ki botruje raznim strahovom prav v tem, da se človeku zgodi, da ne more odločati o svojem življenju. Da ima občutek, da nekdo drug kroji njegovo življenje, sam pa je nemočen. Torej, da ni svoboden.

Beigbeder se je že v mladosti zasvojil z branjem. »… občutek sreče, ko si odmaknjen od sveta, to je bila moja prva odvisnost. Da prenehaš brati romane, to zahteva veliko moči. Treba si je želeti živeti, teči, odrasti. Zasvojen sem bil, še preden sem bil dovolj star, da sem šel lahko zvečer ven. Bolj kot življenje so me zanimale knjige. Od takrat mi branje služi za to, da čas izbrišem, in pisanje za to, da ga zadržim.«

»… v romanu je zgodba samo izgovor, ogrodje; pomemben je človek, ki ga čutimo v ozadju, oseba, ki pripoveduje. Do danes še nisem našel boljše definicije za to, kaj nam daje literatura: slišati človeški glas.«

Pisatelj pravi, da je uporaba mamil je »iskanje bežnega užitka«. Spustil se je v filozofsko – socialno debato s policajem. Povedal je, da to počne, ker se dolgočasi. »Drogiramo se, ker nas življenje uspava, ljudje nas utrujajo, ni več toliko velikih idej, ki bi jih zagovarjali, ni zanosa«. (Sagan) Pisatelj ne odobrava družbe, ki se pretvarja, da ščiti ljudi pred samimi sabo, jim preprečuje, da bi se uničevali, kakor da bi človek lahko živel drugače, kot da nabira prijetne pregrehe in toksične odvisnosti. »Oblast, ki temelji na dobrohotnosti od ljudstva, podobno tisti očeta do otrok, torej očetovska oblast, kjer so podaniki, kot mladoletni otroci, ki ne znajo ločiti med tem, kar jim resnično koristi ali škodi, preprosto podvrženi samo pasivni vlogi pričakovanja razsodbe vladarja, ki odloči, kako naj bodo srečni, in samo od njegove dobrote je odvisno, ali se mu zdi vredno ukvarjati se z njihovo srečo: taka oblast je največji despotizem, kar si ga lahko predstavljamo.« (Kant)  Pisatelj pravi, »da je užitek zelo resna stvar: nujno potrebna, ampak nevarna.«

 »Kdo mi lahko pove, kdo sem?« (Kralj Lear, Shakespeare)

Baiseball a la Baule, San Antonio, Frédéric Dard

If you leave me now, Chicago

I'm not in love, 10CC

 Il était une fois, Joe Dassin

Ženici

Velma Wallis

Two old women.

Sem jo brala že dolgo nazaj, pa me je mestna bralna akcija spodbudila, da jo ponovno vzamem v roke. Odpisali so ju in zapisali smrti. Po njihovem mnenju sta bili neuporabni in zaradi starosti ogrožali obstoj rodu. Kot odpišejo v liberalno gospodarski družbi delovno silo, ki gre preko petdeset, pa čeprav ji predpisujejo vedno daljšo delovno dobo. Svojevrsten paradoks. In to ljudem, ki so vse svoje življenje marljivo delali kot Kanji v filmu Akira Kurosave Ikiru. Kanji je v tem filmu starejši gospod, ki je vse življenje delal kot uradnik, a je v nasprotju s številnimi drugimi mlajšimi sodelavci svoje zamudno, nekoristno in nesmiselno delo opravljal marljivo, natančno, brezhibno. Nato nekega dne od zdravnika izve, da bo kmalu umrl od raka na debelem črevesu. Nenadoma dojame, da je svoje življenje zapravil v pisarni (Vikend). Pretirane pridnosti se je v intervjuju s Sašo Krajnc lotila tudi Maja Fabjan, le z drugega vidika. Ne zapravljanja življenja, ampak z vidika občutka lastne vrednosti, ki ga nekateri lovijo s pridnostjo, ne pa z postavljanjem zase (Nedelo). Ženici sta tudi bili pridni, a zaradi svoje starosti, le s težavo. Sta si pa rešili življenji. Ne samo sebi.

Umirajoča žival

Philip Roth

The Dying Animal.

Naslov prihaja iz Yeatsove pesmi, ki se ukvarja s podobno tematiko kot Rothova novela. Caught in that sensual music all neglect. … Consume my heart away; sick with desire/ and fastend to an dying animal/it knows not what it is; and gather me/into the artifice of eternity. (Sailing to Byzantinum). 

Pravzaprav sem ob branju najprej pomislila, da gre za avtobiografsko delo, saj so strasti, hotenja in razmišljanja protagonista, podobne starosti kot avtorja, prepričljiva.  Podobno, kot v Intimnosti, le da je tam Kureishi odkrito pisal svojo zgodbo. Erotična hotenja v prvem delu knjige so napisana prav po moško, tako da sem ob branju najprej mislila, da bo šlo samo zato in se zaradi ponavljanja niso zdela več zanimiva. A vsebina se razvije in postane precej več kot zgodba neukrotljive strasti starejšega moškega. Družinski odnosi. Pričakovanje konca. Spoznanje bolezni.

»Treba je razlikovat med umiranjem in smrtjo. Umiranje ni skozinskoz nepretrgano. Če je človek zdrav in se dobro počuti, je umiranje neopazno. Ni nujno, da se konec, ki je gotov, napove izrazito. Ne, tega ne morete vedeti. Edino, kar veste o starih ljudeh, dokler niste stari, je, da jim je čas vtisnil svoj pečat. Toda, če veste o njih samo to, jih zamrznete v njihovem času, to pa pomeni, da ne veste sploh ničesar. Še ne starim pomeni izraz biti star si bil. Če si že v letih, pa ti izraz biti star ne pomeni samo, da si bil, ampak povrh tega tudi to, da še zmerom si. Tvoja nekdanjost je zelo živa. Še zmerom si, in tvoje zdajšnje bivanje te s svojo polnostjo preganja ravno tako kakor tvoje nekdanje bivanje, tvoja preteklost. Predstavljajte si starost takole: ta je samo preprosto dejstvo, da je vaše življenje na kocki. Ne moreš ubežati vedenju, kaj te čaka  kratkem. Tihota, ki te bo obdajala za večno. Drugače se nič ne spremeni. Drugače si nesmrten tako dolgo, dokler živiš.«

Protagonist zgodbe se veliko ukvarja s svojim staranjem v povezavi s svojo seksualnostjo, ki jo poustvarja s precej mlajšim objektom poželenja, ki mu nudi volupté - Consuelo. In ob tem pomišlja z asociacijo na sliko The Artist and his Second Wife Satnleya Spencerja, ki visi v galeriji Tate. Na strani 143 je precej realistični opis te slike, pisatelj ga imenuje kot »klasičen primer sobivanja ženske in moškega, ki sta že dolgo skupaj«. Krutost realnosti. Mlajši bi rekel: »Me da asco«. Starejši pa se sprijazni in išče druge vzporedne svetove za navdih.

Brezpogojna ljubezen ali zastrtost? Lastništvo ali svoboda. Težko je najti ravnotežje, ker nobena izmed skrajnosti ne pripelje do zadovoljstva. »Kje je zadoščenje in kje je občutek lastništva. Kako, da je ne morem imeti, če jo imam? Celo kadar dobiš, kar hočeš, ne dobiš tega, kar hočeš. V tem ni miru in ga ni mogoče najti.«

Roth kot Beigbeder. David poustvarja klasično glasbo, da bi pozabil na ljubezenske strasti. (s. 97) 

Ljubezenskim fantazijam se je prepuščal tudi ob igranju Mozartove sonate v c-molu. Consuela mu je vračala domislice. Na primer s pošiljanjem razglednice z »značilnim Modiglanijevim aktom dosegljivega zleknjenega sanjskega dekleta«.

Svojo vlogo očeta primerja s tistem v Bratih Karamazovih: »zakaj otrok, bi mu bil napoti v njegovem razuzdanem življenju.«

Merrymount zibelka puritanstva. 

Oona&Salinger

Frédéric Beigbeder

Prav hvaležna sem moji prijateljici, ki mi je nekega decembrskega večera ob snidenju, namenjenemu zaključevanju starega in želenju sreče v prihajajočem letu, povedala za Beigbederja. Ena izmed knjig, ki vleče k sebi, dokler je ne prebereš, potem pa jo pogrešaš. In naključje v knjižnici je hotelo, da sem segla tudi po Franny in Zooey na voziček, kjer se odlagajo knjige bralne akcije mestne knjižnice. Tako sem začela brskati po informacijah o Salingerju in njegovem življenju, ki ga je zelo studiozno in z veliko mero pisateljskega daru Beigbeder opisal v tej knjigi. Pohvala gre tudi prevajalki Mojci Merc, ki spisala slovensko različico. Iz njenih opomb pa je razbrati, da besedila ni samo prevedla, ampak se je tudi poglobila v posamezna dejstva in jih dodatno opremila s podatki.

V knjigi ne gre samo za Salingerja in njegovo ljubezen, težko življenjsko preizkušnjo na evropskih bojiščih druge svetovne vojne in razmišljanja o življenju nasploh, gre tudi za prepletenost njegove življenjske zgodbe z njegovimi sodobniki.

Ljubezen

Nedokončane ljubezenske zgodbe z Oono O'Neil ni nikoli dokončno prebolel. »Ljubezen je lepša, kadar je nemogoča, najbolj brezpogojna ljubezen ni nikoli vzajemna. Toda ljubezen na prvi pogled obstaja, dogaja se vsak dan, na vsaki avtobusni postaji, med osebami, ki si ne upajo začeto pogovora.« Beigbeder se je tako kot Salinger v življenju, veliko ukvarjal z ljubeznijo, prava najbrž traja več kot tri leta. »Ljubezen pomeni imeti in ne imeti. Ko se Werther po naključju dotakne Charlottine noge, tega ne naredi nalašč: to šteje in hkrati ne šteje. Ljubezen se rodi iz nehotne nežnosti, neobvladljivega spodrsljaja. To je tako, kot kadar s kom govorimo po telefonu: ta oseba je tam, ne da bi bila tam. Ljubezen je tisto, ko se pretvarjamo, da nam je vseeno, medtem ko nam ni vseeno. Ljubezen je skrivanje, ne da bi se našli. Ta igrica, če veliko vadimo, lahko traja vse življenje.« Primerjavo z njegovo neskončno ljubeznijo najdemo tudi v Lamartinovi Grazielli, ko se je pisatelj zaljubil v štirinajstletno hčerko italijanskega ribiča, rjavolasko, katere »velike in ovalne oči so bile tiste nedoločne barve med zamolklo črno in morsko modro.« Zgodba pa se konča nesrečno, kot tista Romea in Julije.

Sodobniki

Pisatelj spretno prepleta Salingerjevo življenjsko zgodbo z njegovimi sodobniki. Truman Capote je eden izmed njih, v knjigi je omenjena Hladnokrvnost. Kot po naključju so nekega večera, ko sem bila nekje na sredini knjige, na televiziji vrteli ta film.

Rotha omeni v povezavi z njegovo ženo Claire Bloom, ki je igrala v Odrskih lučeh Charlija Chaplina. Na misel pa pride tudi povezava med Salingerjevo odločitvijo za življenje v osami in pisateljem v Človeškem madežu, ki je prav tako živel in ustvarjal v ljudem nedostopni samotni koči sredi gozda. Beigbeder piše, da ga je ob začetku raziskovanja Salingerjevega življenja prišel skoraj do njegove hiše v Cornishu, a se je po tabli »No Trespassing« le premislil in ni vdrl v njegovo zasebnost.

Hemingwaya sem brala pred kratkim, prav zaradi mestne bralne akcije. Jerry obožuje Hemingwaya, ker mu je uspelo napisati roman, Zbogom orožje, ki je hkrati ljubezenski in vojni – pomešati oboje je namreč hudo.

Omeni tudi, da je založniška hiša New Yorker zavrnila njegov roman Varuh v rži, in prav ta naj bi zavrnila tudi Kerouacov On the Road. »Sporočilo knjige? (op. Catcher in the Rye) Ali se prilagodite življenjskemu slogu srednjega sloja ali pa končate v blaznici. Od leta 1951 dalje je v kapitalističnem sistemu psihiatrična bolnišnica obzorje svobodnega duha.« Bojim se, da v deželici pod Alpami nismo prav daleč od tega.

Vojna

V kar nekaj odličnih knjigah, ki sem jih prebrala zadnja leta, so bili vpletena tudi dogajanja na bojiščih druge svetovne vojne. Moram priznati, da sem jih velikokrat brala po diagonali. Opise in godbo v tej knjigi pa sem prebrala do zadnje besede. Morda zaradi sloga pisanja, občutljivosti za občutja, ki jih je pisatelj poustvaril na osnovi resničnih doživetij Salingerja, ki jih je zapisal v svojih kratkih zgodbah? Morda. Sicer pa naj bi Salniger postal zagrenjen prav zaradi tega, ker je po vseh izkušnjah z življenjem, predvsem tistih na bojišču in kasneje pri osvobajanju taborišč, trpel za zagrenjenostjo travmatiziranega veterana. Demobiliziran in izžet, zafrustriran in brezposeln, poražen in izgubljen. Kot Hitler leta 1919, le da je Jerry zbežal v osamo, da ne bi postal diktator. Tisti, ki niso izkusili vojne, tega ne poznajo. Zato je Salinger napisal, da čuti, »da mu dobri državljani zamerijo, ker ne zna več biti lahkoten.« Prav po besedah tega romana si namreč lahko naslikamo zastrašujoč kontrast med lahkotnim življenjem tedaj v Ameriki (Oona&Chaplin) in razčlovečenjem ameriških vojakov ob zaključnih bojih v zahodni Evropi (Salinger). Gotovo je, da oboji po vojni življenja ne morejo več jemati enako (lahkotno).

Podoba pisatelja

Poseben je opis pisatelja, ki ga položi v usta Carol Marcus v Stork Clubu. »Ali pišete Jerry? Imate pisateljsko faco, je rekla Carol. Na daleč jih prepoznam. To so opolzki, strašno inteligentni egocentriki, pred katerimi je treba bežati kot pred kugo.«

Zakaj se ukvarjati z gledliščem

Zanimiva je tudi razlaga, zakaj se vsa dekleta iz vzhodne strani Manhattana ukvarjajo z gledališčem, »ker si želijo biti ljubljene, osebe, ki naj bi jih ljubile, pa so odšle v Hamptons za konec tedna.«

Zakaj so romani včasih razvlečeni

Že večkrat, ko sem brala razvlečena poglavja v kakšnih romanih, sem pomislila, da pisatelji to počnejo zaradi dolžine knjige, ki jo morajo doseči. Beigbeder je to potrdil, ko je zapisal: "Tukaj bom nehal ponovno zapisovati ta dialog med dvema mišma, ker bo bralec mislil, da dolgovezim zaradi večjega zaslužka (kar drži), ali da ne dobi dovolj za svoj denar (kar ne drži)."

Odnosi v družini ter strah, nesreča in sreča

»Življenje je strah. Dolga agonija od rojstva do smrti! Življenje je smrt!« (Eugene O'Neil Lazarus Laughed, 1927). Eugen O'Neil je bil Oonin oče, družino pa je zaradi lastnih travm v otroštvu zanemarjal. »Od rojstva otrok pa je sanjal le še o tem, da bi pobegnil. Eugene, ki sta ga v otroštvu zanemarjala odsotni oče in mati, iztrgana iz resničnega sveta, je natančno tak pristop uporabljal s svojim potomstvom. Ne vemo, ali psihoanaliza zdravi nevroze, toda tu je dokaz, da jih dramska umetnost ne ozdravi.« Sicer pa nekje v romanu, ko govori o odnosu med slavnim očetom in zapostavljeno hčerjo zapiše tudi, da »je sreča zelo preprosta: gre za to, da se nesreča spremeni v svoje nasprotje.« Zato se je treba boriti: »… toda Oona se ni zlomila, ker jo je Charlie osrečeval. Oona se je morala boriti, da je spoznala srečo: nič v njenem življenju je ni predvidevalo, a je vendar prišla, tistega dne je zapuščeni otrok našel zaščitnika kot Holly Golightly svojega odraslega brazilskega milijonarja. Med mogočim in nemogočim ni oklevala niti za hip.« »Ooni je uspelo, da je med svojim sedemnajstim letom in Charlijevo smrtjo iz svojega življenja pregnala nesrečo.«

Odsotnosti očetove pozornosti pisatelj pripisuje čustvene posledice. »Tega ni mogel preboleti (op. Salinger), vendar ni bil slep in nekje globoko v sebi je vedel, da Oona, ki jo je bil oče zapustil, ne bo nikoli nikogar ljubila, o čemer ga je zelo uglajeno posvarila na svoji promenadi dekleta iz Jerseya.«

V družinskih odnosih O'Neilovih lahko najdemo vzporednice z družino Glass v Salinerjevim Franny and Zooey.

Kdaj nastopi občutek, da ni več prihodnosti

Beigbeder ob koncu knjige: »Vsaka minuta, ki mine, je tudi minuta manj čakanja, ko se bomo lahko vrnili v svet, ki je bil pred nami. Resnično imam občutek, da se staram v obeh smislih: pomikajoč se proti prihodnosti in vračajoč se v preteklost. Odkar sem dopolnil štirideset let, čutim, da se bliža preteklost.«

Razno

Oona O'Neil avdicija

Walk on the Wild Side. 

Finding Forrester 

Prevajalka uporabi besedo logovȋt – logoviti bregovi domačih rek (mislim da po Pleteršniku).

Spet sem imela preveč označevalnih listkov in blog je predolg.

Franny in Zooey

J. D. Salinger

Franny and Zooey. S predprejšnjim prebranim romanom severnoameriškega avtorja ga povezuje priimek Glass. Tam je bil to Austerjev alter ego, tu pa je ta priimek nosila družina, o kateri je govora.

Običajno nekje na sredini prebiranja knjige preberem vse kar piše o avtorju in romanu po platnicah, če me zanima kaj več, pa polistam še po spletu. Tu sem naredila oboje, kajti na zavihku platnic, kjer je opisan Salingerjev življenjepis piše, da je njegovo najpomembnejše delo Varuh mlade rži. Po mojem poznavanju, naj bi to bil Varuh v rži in, po spletnih virih sodeč, sem imela prav. Me je pa to iskanje pripeljalo tudi do tega, da sem na koncu s streetviewjem potovala od Windsorja (New Hampshire), preko pokritega mostu (kot v oddaljenem Madison Countyu – do te asiciacije sem prišla, še preden sem kasneje prebrala uvod v Beigbederjev roman Oona&Salinger), pa do Lang Roada v Cornishu, do tam, kjer je s to guglovo aplikacijo še moč priti. Do Salingerjeve hiše na griču, kjer je živel v osami, se ne da. »Moje rahlo prevratno mnenje je, da je pisateljev občutek anonimnosti in zakotnosti druga najvrednejša lastnina, ki jo poseduje pisatelj v času svojega ustvarjanja.« Druga njegova posebnost je bila, da je za partnerke imel zelo mlade ženske, precej mlajše od njega.

O njegovem pisateljskem slogu pravijo, da vsebuje energičen, realistično raztresen dialog, včasih tudi v dolgih telefonskih razgovorih, tako tudi v Franny in Zooey. Tu se Jerome David med drugim dotakne tudi tem, ki so ga zelo zaposlovale tudi v njegovem lastnem življenju – odnos do vere, in odnosi v družini. Zooyeva družina je po usodi otrok podobna O'Neillovi (kot lahko preberomo v Beigbederjevem romanu Oona&Salinger). Pisatelj nas razveseli tudi z odnosom med materjo in otrokom (sinom), ki je podoben v prenekateri družini našega časa, ko preveč skrbne matere želijo skrbeti za vse, tudi ko otroci že odrastejo. Na straneh od 152 – 155 nas Salinger razveseli s citati Marka Avrelija (»Z veseljem se je zgodilo.«), Epikteta, Kafke (»Biti z ljudmi je lepo.«), Šri Ramakrišne, iz Ane Karenine, iz Bhagavadgite in drugimi.

Salingerja je treba brati zbrano.

Ljubezen traja tri leta

Frédéric Beigbeder

L’amour dure trois ans. Knjigo mi je priporočila prijateljica. Pravzaprav avtorja, ker mi je poleg tega naslova povedala tudi za Oono&Salingerja. Zato sem obe rezervirala v bližnji knjižnici. Obvestilo o čakajočem rezerviranem gradivu sem dobila prav takrat, ko sem bila že proti koncu branja Franny in Zooey. Po naključju je bil Salinger, skupna točka treh knjig in zato središče mojega zanimanja za čas branja. Ob branju Salingerjevega kratkega življenjepisa na zavihku knjige mi je namreč zmotila (napačna) navedba, da je njegov najbolj znan roma Varuh mlade rži. Tako sem začela brskati po spletu in med drugim ugotovila tudi, da je Beigbeder raziskoval njegovo življenje in, da je bil J. D. Salinger eden izmed pisateljev, ki mu je v določenem obdobju dal nekaj navdiha. Tudi Onna&Salinger, ki jo berem zdaj, govori o tem.

Ljubezen traja tri leta sem prebrala, glede na moj običajni tempo branja, neverjetno hitro. Če nisem ravno na dopustu, knjige namreč berem zvečer pred spanjem, da mi odnesejo misli stran od vsakdanjika in ponesejo v sanje (neke vrste Inception). Z zadnjo stranjo se običajno borim še nekaj časa, preden se vdam in utonem v spanec. Tokrat pa sem za dvig rezerviranje knjige ujela še odprto knjižnico zvečer, pustila neprebranih zadnjih petdeset strani Franny in Zooey za kasneje in pred spanjem prebrala približno polovico knjige, druge pol pa sem prebrala med in po zajtrku naslednji dan. Saj ne, da je bila tako napeta, le lepo je stekla, tudi zaradi dobrega prevoda Marka Trobevška, pa tudi Tomatovo oblikovanje knjige je najbrž pripomoglo k temu, da se je gladko brala. Še nekaj sem opazila. Knjiga ima nalepko mestobere, najbrž bo napaka, ker je Beigbeder Francoz, zato ga tudi ni na izbranem bralnem seznamu mestne knjižnice.

Največji del zgodbe je ljubezensko trpljenje pisateljevega alter ega Marca Marronierja (Trpljenje mladega Marronierja, Neznosna nekoristnost bivanja, Potovanje na konec česarkoli), ki išče kakršen koli znak, ki bi mu dal vedeti, da bo uslišan: »Ja, res dobro se spominjam noči, ko sem nehal spati. Milijon Brazilcev v belem na plaži, v dežju. Velikanski ognjemet pred Meridienom. Treba je bilo vreči v valove bele rože ter si nekaj zaželeti,da bodo božanstva to v prihodnjem letu izpolnila. V valove sem zagnal šopek in si zaželel, da bi se vse uredilo. Ne vem, kaj je šlo narobe: verjetno so bile moje rože ovenele ali pa so bogovi nekje hodili. Vsekakor nisem bil nikoli uslišan.« No, če preberemo knjigo do konca, vidimo, da se ni izšlo tako hudo. Tako je pretiraval tudi nekaj strani kasneje, ko je pesimistično napisal: »Nekega dne je v moje življenje vstopila nesreča in jaz, kot kak tepec, je nisem nikoli več mogel izseliti.« Izseliti nesrečo.

Proti koncu romana mu je izkušnja dala nov pogled z bolj optimistično noto. »Predvsem sem ugotovil, da moraš imeti za seboj veliko nesrečo, če hočeš biti srečen. Brez vajeništva v bolečini sreča ni trdna. Ljubezen, ki traja tri leta, je tista, ki ni dosegla vrhov gora niti se ni spustila v globine, tista, ki je že kuhana padla z neba. Ljubezen je trajna samo, če oba poznata njeno ceno, in bolje je plačati vnaprej, sicer tvegate, da boste a posteriori poravnali dodatek. Nisva bila pripravljena na srečo, ker nisva bila pripravljena na nesrečo. Odrasla sva v veri v udobje. Vedeti moraš kdo si in koga imaš rad. Da lahko živiš neskončno zgodbo, moraš biti dokončan.«

O trajnosti sreče pa razmišlja tudi na Dan D. »Epikur priporoča, da živimo v sedanjosti, da užijemo polnost preprostih užitkov. Je treba užitku dati prednost pred srečo? Raje kot spraševati se o trajanju ljubezni izkoristiti trenutek – je to najboljši način, da jo podaljšaš? Prijatelja bova. Prijatelja, ki se držita za roko, ki se ližeta med sončenjem, ki se s slastjo porivata ob zidu neke vile, ko poslušata Ala Greena, pa vendar prijatelja.«

Res bil je brezupen primer. Utapljal se je v svoji brezupnosti. Iln'y a pas d'amour heureux. Če bi poznal Prešerna, bi poleg Aragona vpletel tudi tega.

V romanu so tudi ljubezenska pisma. »Tretje pismo je bilo tisto pravo. Hvala pošti: telefon, faks ali internet ne bodo v romaneskni lepoti nikoli presegli dobre stare nevarnosti pisemskega razmerja.«

Kreutzerjevo sonato Ludwiga van Beethovna lahko najdete med seznamom enajstih žalostnih pesmi za poslušanje, ko se je treba spet postaviti na noge na strani 18 (izdaja Modrijan, 2006). Kasneje v besedilu omenja še Mozarta: »Lepota se konča v grdoti. Mladosti je usojeno, da Ovene. Življenje je eno samo Gnitje vsak Dan Umremo. K sreči nam še vedno ostane Mozart. Koliko ljudem je Mozart rešil življenje?«

Proti koncu knjige, še pred odštevanjem do treh let, nas pisatelj posvari pred pričakovanjem srečnega konca. »Najbolje bo, da vas kar takoj posvarim: ni zanesljivo, da bo ta zgodba imela »happy end«. Ti zadnji tedni so med najbolj žalostnimi in najčudovitejšimi spomini mojega življenja in nikjer ne piše, da te okoliščine ne bodo še trajale. Lahko se trudim in gnetem usodo, ampak žal ni iz plastelina.«

Nekje v njegovem življenjepisu na spletu ali pa morda v spremni besedi h knjigi sem prebrala, da je Beigbeder v svojih pisanjih tudi družbeno kritičen. In res v močno ljubezensko zgodbo mu je uspelo vplesti tudi to. »Vse je treba ponovno narediti. V tej družbi je treba vse organizirati na novo. Danes tisti, ki imajo denar, nimajo časa in tisti, ki imajo čas, nimajo denarja. Zaposlitvi se je ravno tako težko izogniti, kot brezposelnosti. Brezdelje je sovražnik ljudstva številka ena. Ljudi vežejo z denarje: svobodo žrtvujejo za to, da lahko plačajo davke. Nič ni treba okolišiti: naš prvi cilj v naslednjem stoletju bo zatreti diktaturo podjetništva.«

»Najlepši prazniki so tisti v naši notranjosti.«

Mesto bere (medblog)

Na projekt Mesto bere, ki poteka v domači knjižnici, me je opozorila prijazna bibliotekarka ob priložnosti, ko sem si izposodila Ameriško pastoralo. Če se bom pridružila projektu. Kaj lahko bi se, a imam za enkrat svoje veselje z iskanjem in branjem knjig po svoje. Mesto bere se je začelo dogajati kakšne dve leti po začetku bloga živabere. Se torej vidi, kdo je prej uporabil končnico bere:)

Najprej se niti nisem nameravala uklanjati mestnemu bralnemu seznamu, potem pa me je nekako pritegnilo naključje, ki mi a je najbrž spet podtaknil režiser življenja. Ameriško pastoralo sem poiskala na policah knjižnice, ker sem po prebranem Človeškem madežu želela prebrati še kakšno Rothovo knjigo, ne vedoč za dogajanja okoli mesta, ki bere. Potem me je prijazna knjižničarka opozorila na to, da bi jo lahko prebrala v okviru tega projekta. SiriHustved sem že imela na seznamu knjig, ki so mi jih priporočile prijateljice, Mavrico mi je v branje prepustila mama, ki jo je najbrž v knjižnici našla na polici bralnega mesta. Brooklynske norosti sem želela prebrati še enkrat, ker me je prav ta knjiga uvedla v Austerjev svet. Ura brez kazalcev ima pri meni posebno mesto že od mlajših časov, čeprav takrat samo kot naslov. Zaroto bebcev mi je v branje posodila prijateljica. Ob zadnjem obisku knjižnice pa sem iščoč knjigo Oona & Salinger, misleč, da jo je napisal protagonist ljubezenske zgodbe, našla Franney in Zooey. Iz bralnega seznama najbrž obnovim še Ženici in Strah pred letenjem. Če bo še kaj časa, pa na bralnem vozičku knjižnice poiščem še kakšno. Danes sem v roke vzela Franznovo Svobodo, pa me je približno sedemsto strani odvrnilo od podviga.

Bralni seznam severnoameriških avtorjev je nedvomno zanimiv, manjkajo pa mi nekateri legendarni ali pa novejši avtorji te celine, ki so po mojem mnenju prav tako zaznamovali literaturo tega geografskega območja, kot na primer McCarthy ali Green.  Tudi izbor del nekaterih avtorjev, ki so na listi, bi najbrž bil po mojem okusu drugačen. Na primer Kerouacev Na cesti, Rothov Človeški madež, Hemingwayev Komu zvoni, Erike Jong Zadnji blues ali Austerjev Leviatan.

Brooklynske norosti

Paul Auster

The Brooklyn Follies.

Austerja sem najprej spoznala najprej preko Brooklynskih norosti. Ko sem si v knjižnici nabirala kupček za poletne počitnice, mi je zmanjkalo priporočil prijateljic in sem zato vprašala knjižničarja. Prijazno se je odpravil med police in mi nabral zajeten kupček. Med njimi tudi Brooklyn Follies. Zgodba Nathana Glassa, ki se je proti koncu življenja preselil v Brooklyn, »ker je tam dober dan za smrt«. Novo življenje pa niti približno ni šlo v tej smeri. Življenje navadnih, preprostih ljudi. V njegovih zgodbah vedno najdemo pisatelja in kakšno newyorško knjigarnico. Mesto bere me je spodbudilo, da sem po kakšnih štirih letih ponovno vzela v branje taisto knjigo. In kot običajno, ko knjigo berem drugič po nekaj časovnega razmika, se mi odkrije v povsem novi luči. Nekaterih delov, kot da jih še nisem brala. Najbrž sem jih prejšnjikrat le preletela, ali pa so me zanimali drugi poudarki v zgodbi.

Auster, ki nekje ob koncu pravi, da "nikoli ne smeš podcenjevati moči knjig", se tudi tokrat dotakne pisanja in književnosti in v zgodbo vplete avtorje in dela, v katera bilo najbrž vredno pogledati.  Iz pisanja sem na primer tudi izvedela, da je bil Heinrich von Kleist Kafkov najljubši pisatelj. Kleista, ki je skupaj z ljubico pri štiriintridesetih naredil samomor kot vzor jemlje tudi junak v Morraviinem romanu 1934.

Knjiga je večplastna, kot veliko avtorjev pa tudi Auster, tokrat v Nathanovi preobleki, razmišlja o tem, da je treba ljudem pustiti živeti svoje življenje, in da z življenjem nima smisla obupati. "Najbrž res. In potem ti bo do smrti žal. Ne naredi tega, Joyce. Poskusi se sprijazniti z vsem skupaj. Glavo pokonci. Ne dovoli, da bi se zate slabo končalo. Na vsakih volitvah voli demokrate. Vozi se s kolesom po parku. Sanjaj o mojem popolnem zlatem telesu. Jemlji vitamine. Popij osem kozarcev vode na dan. Navijaj za Metse. Oglej si čim več filmov. V službi se ne pretegni. Pojdi z mano v Pariz. Pridi z mano v porodnišnico, ko bo Rachel rodila, in vzemi mojega vnuka v naročje. Po vsaki jedi si očisti zobe. Ne hodi čez ulico pri rdeči luči. Zavzemaj se za malega človeka. Zanašaj se nase. Ne pozabi, kako si lepa. Vsak dan spij viski z ledom. Globoko dihaj. Imej vedno odprte oči. Izogibaj se mastni hrani. Spi spanje pravičnega. Ne pozabi, kako zelo te ljubim." Torej povsem drugačen pogled na življenje od Kleista ali Kafke.

Auster razgrne tudi svoja občutenja in opažanja v situaciji, ko se človek znajde v bolnišnici. "Take stvari se ti dogajajo, če končaš v bolnišnici. Odvzamejo ti lastna oblačila in te vtaknejo v eno tistih ponižujočih halj, tako da naenkrat nisi več ti. Postaneš oseba, ki prebiva v tvojem telesu, in nisi nič drugega kot seštevek telesnih napak. Ker se skrčiš samo še na hibe, tudi izgubiš vso pravico do zasebnosti."

Na koncu pa malo preveč po ameriško išče pozornost bralca (in javnosti). "Ko sem stopil na ulico, je bila ura osem, 11. septembra 2001 – samo šestinštirideset minut pred tistim" … "Ampak zdaj je bila ura še vedno osem in ko sem stopal po aveniji pod tistim bleščečim modrim nebom, sem bil srečen, prijatelji moji, najbolj srečen človek na svetu."