Konec. Znova

Dino Bauk

Prijetno presenečenje. Ko sem izvedela za novo knjigo, sem si glede na avtorjevo uradniško in odvetniško preteklost predstavljala, da gre za kakšno strokovno čtivo, še takrat ko sem jo ugledala na izpostavljenih policah v knjižnici, sem jo vzela iz radovednosti, kakšna neki je vsebina, ne vedoč, da gre za roman. Že začetek knjige me je prevzel: »Rad je imel meglene jesenske večere, v katerih se vidi samo tisto, kar je čisto blizu. V malem svetu polmera enega metra, zamejenega s stenami kondenzirane vlage, v katerem ni prostora za nikogar drugega, se je lahko pretvarjal, da je sam na cesti, v mestu, na svetu. Vidi le korak ali dva pred sabo in njegov mali svet se premika z njim, kot bi ga,… .« Najprej sem rabila nekaj časa, da sem se navadila njegovega sloga pisanja, opis namreč gradi na povedih, ki jih niza eno za drugo in jih ločuje z vejicami. Pravzaprav mi branje tako napisane knjige precej bolj leži, kot tiste, ki je grajena skoraj zgolj na dialogih, kot prejšnja prebrana ali pa roman za odrasle Rowlingove, ki sem ga po nekaj poglavjih odložila.

Zgodba me je vpotegnila in knjigo sem prebrala praktično na dah. Morda tudi zato, ker se je dogajala prav tam in prav v tistem času, kot smo jo doživljali tudi sami. Čeprav smo ga opazovali od strani in bili na nek način »sokrivi« za dogajanje, ki smo ga spremljali z molkom. »Tisto jutro, ko so me miličarji odpeljali iz Ljubljane proti meji, se mi je zdelo, da vsi, ki ostajate, gledate stran.« »Ti razmišljaš o čisto drugih stvareh. Ti razmišljaš o tem, ali boš danes v knjigarni na oddelku humanistike spet srečal tisto malo, ki si jo srečal včeraj… .«

Prav zanimivo naključje je, da sem v zadnjem času prebrala kar nekaj knjig, ki se dotaknejo morije na Balkanu (Jugoslavija, moja dežela, Venuto al mondo) ali pa problema opazovanja dogajanja od strani, ne da bi kaj storili (Opravičilo človeka).

Zgodbi daje prepričljivost tudi dejstvo, da je avtor, kot je zapisano v Bukli, »zgodbo izbrskal iz sebe« in jo sestavil tudi iz lastnih izkušenj in doživljanj. Podobno prepričljivost lahko najdemo tudi v prvencih Kluuna in Ovaskove, kjer je dejstvo, da sta zgodbo črpala iz sebe, pripomoglo k pristnosti zapisanega. Najbrž je to nuja, da zapišeš, kar se je že dolgo nabiralo v tebi, besede si že dolgo skoraj naglas zapisoval v svoje misli, sestavljal povedi in predstavljal občutenja in zgodbo. Baje se je tudi Dino neke noči preprosto usedel za pisalno mizo in začel pisati. Skoraj tako kot Murakami, ki je odšel srede bejzbolske tekme, si kupil zvezek in svinčnik, odšel domov in začel pisati.

Iz pisanja je razbrati, da je tudi Bauk veliko prebral, kot njegovi prijatelji iz Poljanske gimnazije, čeprav je v intervjuju povedal, da največ šele zadnjih deset let. Ne samo, da najljubše avtorje omenja v knjigi, tudi določene dele zgodbe je zapeljal podobno, kot nekateri od njih. Na primer Mary, ki na Austerjev način hodi po, mislim da newyorških ulicah, ali pa Peter, ki s skrivnostno svetlolasko po Murakamijevo konča pot globoko v (norveškem) gozdu visokih smrek. Ko sem zgoraj že omenjala naključje tematske podobnosti prebranih knjig v zadnjem času, pa naj omenim še naključje, da sem si vzporedno z Baukovo, nevedoč, da je tudi Austerjev ljubitelj, izposodila Leviatana.

»To je bila slaba ideja. Ni se dobro odpravljati na pot, za katero veš, da je ne boš zmogel.« Podobno misel sem našla v prejšnji prebrani knjigi Lovke.

»… je bil lestenec, tako kot rdeči naslanjač v tej knjižnici brez strehe, spomenik izgubljene normalnosti.« V življenju je veliko absurdnih situacij, ki bi jim lahko rekli »izgubljena normalnost«. Od dogajanj v vojnah, posebnih psihično pogojenih situacijah, ki se dogajajo v Fritzlovih kleteh, pa do posebnih razmer, ki jih ustvarjajo zaprta okolja z izkrivljenim sistemom vrednot.

»Ali nam tudi slike in posnetki, ki jih hranimo izključno v predalih spomina, lažejo na enak način? So se stvari res zgodile na enak način, kot se jih spominjamo?« So se sploh zares zgodile, ali pa je to samo spomin. Virtualnost.

Scena z mamo v kleti. »Tudi v trenutkih, ko si mislila, da si popolnoma sama v hiši, tvojega lepega obraza ni zapuščal tisti resnobni in nekako vsega naveličani izraz, ki sem ga bila vajena.« Pobeg matere in žene iz sivega vsakdana gospodinjskih opravil, ki na poseben način zamejujejo svobodo. Shirley Valentine. Mostovi v Madison county. Ali pa asociacija na nek način drugače opisano monotono življenje žene in mame, ki vse življenje živi za druge v korejski zgodbi Pazi na mamo. »I was surprised as always, how easy the act of leaving was, and how good it felt. The world was suddenly reach with possibility. (Kerouac, On the road)«

Murakami, Norveški gozd. »Vsakokratni gostitelj je jasno prepričan, da je on sam vir moči in ne ve, da je z njo obdarjen zgolj začasno in da ga po tem, ko ga bo moč zapustila, čaka prekletstvo večnega iskanja in hrepenenja po tistem, kar je v nekem trenutku imel.« In kako je za nekatere narediti ta preskok od imetnika moči do običajnega človeka. Še bolj pa so presenetljivi vedenjski vzorci tistih, ki iz običajnega človeka postanejo imetnik moči. Res pretresljivo kaj iz človeka naredi občutek moči. Ni več on. Izgubi človečnost. Ali pa je ravno to on, kot je vedno bil. Verjetno bo to.

Auster, Roth, Kerouac (On the road, Na cesti), Bruno Schulz, Charles Bukowski (Ženske).