Friderik Backman
En man som heter Ove. To je ena izmed knjig, ki naj bi jo bilo po
spiskih, ki krožijo med bralci, treba prebrati. Zaradi tega je nanjo treba tudi
nekoliko dlje čakati v rezervacijski vrsti knjižnice.
Knjiga je polna humornih domislic, spominja na
zgodnejše romane Paasilinne, morda tudi na Johanssona. V njej srečamo tudi kar
nekaj enostavnih življenjskih resnic, ki jih avtor projicira skozi značaj in
način razmišljanja glavnega junaka.
»En sam
žarek luči potrebuješ, da odženeš sence.« Tako je razlagala žena glavnega
junaka svojo rožnato voljo in pogled na življenje. Tisti, ki so jo bolje
spoznali se je spominjajo tudi kot ženske, »ki je znala v nekaterih ljudeh
videti več zmožnosti kot oni sami.« Poleg dobrih pa je na svetu najti tudi
hudobne, ki jih Ove razlikuje na tiste, ki so hudobni zato, ker morajo biti in
tisti, ki so hudobni zato, ker so lahko.
»Vsak človek mora vedeti zakaj se bojuje«, je Ove
razlagal pomen imeti cilje v svojem življenju, razmišljal pa je tudi o tem, da
je treba v življenju nekaj početi: »Ljudem je potreben nekakšen opravek na tem
svetu. In on je imel vselej dosti opraviti, tega mu nihče ne more vzeti.« In
kot po naključju, ki se mi dostikrat primeri, pravkar po radiu poslušam
govoriti nekega strokovnjaka o odvisnosti. Povedal je, da je največja odvisnost
lenoba. Ljudje, ki kaj počnejo, ki delajo, so bolj zadovoljni. Tisti pa, ki se
predajajo lenarjenju, spanju, pa ne vedo, kaj bi s seboj počeli v življenju.
Delo je lahko torej ena izmed osnov za neodvisno in s tem dostojanstveno
življenje. »Vsi ljudje bi radi živeli dostojanstveno življenje, le da
dostojanstvo vsakomur pomeni kaj drugega. Za ljudi, kot sta Ove in Rune, je
dostojanstvo pomenilo samo to, da bosta lahko sama skrbela zase, ko bosta
odrasla, in sta zato menila, da je njuna pravica, da kot odrasla človeka ne
postaneta odvisna od drugih. Z nekakšnim ponosom te namreč navdaja zavest, da
imaš svoje življenje pod nadzorom. Da imaš prav. Da veš po kateri poti je treba
iti in kako priviti kakšen vijak. Možje kakor Ove in Rune so bili še iz
generacije, ko je bil človek še tisto, kar je naredil, ne pa tisto, o čemer je
govoril.« Torej: »Ljudje so to, kar so, zaradi svojih dejanj. Ne zaradi besed,
ki jih izrečejo.«
Nekateri imajo vedno prav. »Težko je priznati, da
nimaš prav. Še zlasti za nekoga, ki že zelo dolgo nima prav.«
»Poletja se prevešajo v jeseni in jeseni v zime,…«
- tale zapis me je spomnil na zapis v eni izmed knjig, ki sem jih prebrala
nedolgo tega. In našla sem ga v Paasilinnovem lovu za spomini: »Finska se je
prevesila v poletje, vsa dežela in ves narod.«
V zgodbi se pojavijo tudi čeladarji, kot poimenuje
komunalne delavce ob železniških tirih, pa tudi nahrbrtnikarji, čakajoči na
vlak na postaji, ni pa zaslediti mravljinčarjev.
»Življenje je čudna reč.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar