Margaret Mazzantini
Venuto al mondo. Naslov v originalu bolje odraža
dogajanje v knjigi kot slovenski prevod. Po prebrani pretresljivi zgodbi boste
najbrž sami odkrili zakaj je »prišel na svet« boljša prispodoba kot
»novorojen«. Z razlago tega bi vam tudi razkrila razplet in vas oropala »kot
dih tekoče zgodbe« (op. Frankfurter
algemeine Zeitung), ki me je vpotegnila vase in peljala s seboj.
In naključje je hotelo, da sem ne vedoč, da bo moja
naslednja knjiga ta, v blogu o prejšnji prebrani Opravičilo človeka pisala tudi
o Sarajevu. O tem, da je bila vojna čisto blizu nas in je prizadela ljudi, ki
smo jih morda poznali. Če ne njih, pa smo se dotaknili njihovega življenja, ko
smo v sedemdesetih ali osemdesetih hodili po Sarajevskih ulicah, uživali v spokojnem
ritmu Baščaršije in na pobočjih, ki se dvigajo nad tem ponosnim mestom peli »Ne
spavaj mala moja, muzika dok svira«. In nekako smo živeli svoje življenje
naprej in se tolažili s tem, da usoda ni posegla k nam in gledali grozljive
posnetke na televiziji. Še potem, ko smo se po tej nori moriji vrnili in nismo
mogli verjeti očem, ko smo ugledali požgane vasi duhov, pobočja ob Sarajevu
brez dreves, a polna grobov, prerešetane hiše v višini človeških glav in
srečali ljudi, ki so preživeli in skušali živeti naprej običajno življenje. Ki
ga nikoli ne bodo. Mlado dekle na Baščaršiji z brazgotino na vratu, bogve kaj
je doživela. Ljudje, ki so po neki evropski konferenci postreženo hrano pojedli
do zadnje drobtinice, ker so bili še pred kratkim lačni. Ljudje, ki so živeli
naprej z neko otožno mirnostjo, vsak s svojimi spomini, vdani v usodo. Kot
Gemma, ki je zapisala: »Če prav pomislim, me je v Sarajevu dotaknila neka
žalost.«, sem čutila podobno. Prej zaradi siceršnje otožnosti in mehkobe mesta
in potem zaradi vsega kar se jim je zgodilo. Najbolj absurdno pa je to, da v
takšnem primeru, kot je bila nesmiselna vojna na zadnjem prelomu stoletja,
mednarodna skupnost ni ukrepala. Čeprav je vedela, kaj se dogaja, se je v
lakastih čevljih drsala po diplomatskem parketu, ob »reševanju razmer« dobro
jedla, pila, živela v prerazkošnih stanovanjih, se diskretno pomenkovala, bolj
o svojih rezidencah, privilegijih in imunitetah, kot pa o ljudeh, ki jih je
pustila trpeti in umirati (»Človek zmeraj pusti dober vtis, če govori o
mednarodni politiki, ne pove nič koristnega za svet in ne izda nič osebnega.«).
Sram naj bo mednarodno skupnost in nas z njimi.
Sicer pa se Sarajeva spominjam vedno z nekim
določenim občutkom in tudi zapisano berem s tem svojim predobčutkom. Ljudi in
mesto preveva mehkoba in mirnost, na Baščaršiji je nek domač vrvež, na sivih
prometnih ulicah spet drugačen. Kemal Monteno, Sarajevo ljubavi moja. Indexi.
Življenje je torej teklo in ljudje so ga do zadnjega živeli, kot da bo teklo
naprej, čeprav so zlovešči znaki že nakazovali prihodnji tok dogodkov: »Ne, ne
spomnim se, kdaj se je nit normalnosti pretrgala…«
Na začetku knjige pisanje spominja na kakšno izmed
tistih Brine Svit, ko doživlja svet preko ljubimcev, ali pa na tisto Bekima Sejranovića, ki je mehko bosansko dušo prestavila na hladni sever, zato se je
spet vrnila domov, vase.
Roman je poln lepih misli o življenju, iskanju
življenja, sebe in poti ljubezni. »Povedala nisva nikomur. Ko sva hodila okrog,
je bilo pričakovanje spravljeno v prepletu najinih rok. Pretvarjala sva se, da
živiva.«
O spremembah sebe zaradi življenja kot je. »Človek
z leti lahko začne na lepem skopariti s sabo, do sveta postane zadržan, ker ni
od njega dobil nobenega pravega zadoščenja.«
O tem, da je v tem edinem življenju treba slediti
svoji poti. »Pravi, da zato, ker ni sledila svoji poti, ljudje namreč zbolijo,
če ne sledijo svoji poti.« Vse se tako dobro sliši, ko si sam na tem, pa se
velikokrat izneveriš sam sebi. »Nihče od vas ne bo nikoli poznal mojih
namenov«, Kurt Cobain.
O izgubljenih besedah, na katere je spomnila tudi
Oya Baydar. »Zbogom izgubljene besede, ki vas je zažgalo kruto srce.«
O naši neumnosti, ki se nam dogaja vsem, pa še
potem se ničesar ne naučimo iz tega. »Zakaj se v življenju pogosto odrečemo
najboljšim ljudem in jih zamenjamo za tiste, do katerih smo ravnodušni in nam
ne prinesejo nič dobrega? Kako lahko dopustimo ljudem, na katere naletimo po naključju,
da nas uničujejo s svojo dvoličnostjo in naučijo bojazljivosti?«
»Ker življenje gre in mi z njim … se spomniš?«
O tem, da nekateri ne razumejo, zakaj je potrebno
dobro oblikovanje okoli nas. »…, ki vzbujajo upanje v razveseljivo prihodnost,
ko bodo običajni ljudje izumrli in bodo ostali le še oblikovalci.« Kaj se
nikoli ne razveselite dobro oblikovanih izdelkov, knjig, malenkosti, ulične
opreme, vrtov, ki vam bogatijo doživljanje in polepšajo dan? Jaz se! In moti
me, če me obdaja siva enoličnost brez oblikovalskih domislic. Še posebej v teh
časih, ko nam je ureditev sveta vzela drobne radosti veselja ob vsakodnevnem
napredku in svetlejši prihodnosti.
V knjigi najdete tudi nasvete izkušenega fotografa
kako fotografirati. »Lahko preprosto fotografiraš resničnost, lahko pa iščeš.«
Pri enem stavku ne vem, ali je bila le težava v
prevodu, ali pa se je pisateljici pri izgubljenem življenju zapisala besedica
»le«. »Eksplodiralo je navsezgodaj, življenje je izgubil le neki albanski
pomočnik, ki je spal v skladiščnem prostoru.« Ni umestno. Izgleda, kot da je
življenje albanskega pomočnika manj vredno. Mislim, pa da je bil še na enem
mestu v knjigi narejen podoben spodrsljaj. Morda mi uspe kdaj pogledati še v
original.
Ni komentarjev:
Objavite komentar