Lovke

Jelka Ovaska

Povsem drugačno pisanje, kot je bil njen prvenec Severnica nad Olimpom, kjer se je čutilo, da je bil roman kombinacija nje in načina pisanja, ki je imelo tudi neko podobnost z njenimi prevodi finskih del. Ob branju Lovk, pa se mi je zazdelo, kot da gledam slovenski film, ali pa morda berem knjigo podobno Nadomestnim volitvam, ki so bile polne dialogov. Je pa takšen način pisanja Ovaskova precej bolje zapeljala od Rowlingove tako, da sem Lovke prebrala celo do konca. Moram pa reči, da Ovaskovi precej bolje leži način pisanja, kot ga je imela v svojem prvencu, o mojstrstvu Rowlingove pri Harryu Potterju pa itak ni treba izgubljati besed.

Pa še nekaj zanimivih misli.

O tem, da ni vedno najbolje primerjati dveh stvari enake vrste, ampak raje občudovati njuno skupno lepoto (v tem primeru zlatih ribic). »No, vidiš, obe sta po svoje lepi, ker sta obe čudoviti dar narave. In kadar plavata skupaj, sta ena sama lepota. Če ju primerjaš, boš prikrajšana za veselje nad njuno skupno lepoto.« Kako že? Sinergija, ali nekaj podobnega.

V Bruslju je bojda veliko nadutežev. »Brez tvojega naduteža? Hvala bogu, takšnih trotov je tu v Bruslju na tone.«

O tem, da je treba začete stvari dokončati. »Veš, da nisem pripravljena na resnejšo zvezo. In, če človek ni prepričan, da lahko nekaj dokonča, naj tega raje ne začenja.«

Potem ena misel, ki Martina Luthra Kinga, ki je podobna tistim iz Opravičila človeku Cvetko Vahove. »Ne skrbi me kričanje skorumpiranih, nasilnih, nepoštenih, in neetičnih ljudi brez hrbtenice. Skrbi me molk dobrih.«