Nekega večera pred kakšnim letom sem spet odprla
knjigo, ki smo jo, malodane vsi iz naše generacije, morali predelati že v
gimnaziji. Morda celo v osnovni šoli. Takrat gotovo nisem bila zrela za takšno
čtivo, ker sem Cankarja dojela kot težko branje, ki ni pritegnilo mojega
iskrenega zanimanja. Spominjam pa se, da sem enkrat v študentskih letih na
policah knjižnice sama našla neke črtice tega velikega slovenskega pisatelja.
In naravnost uživala sem v njegovem načinu opisovanja in zgodbah, ki jih je
pričaral pred menoj. Brala sem jih v senci dreves pod Cekinovim gradom v
Tivoliju. Polna mladostne očaranosti sem ugotovila, da Cankar niti ni tako
utrudljiv. Sploh pa v teh mojih kasnejših letih, ko še bolj cenim skrbno izbiro
besed in lepo zapisane povedi v materinem jeziku. Zato sem se z zanimanjem
potopila v težko in ponižno življenje na klancu. Na robu preživetja. Se še
spomnite Francke, ki je tekla za vozom?
Ni komentarjev:
Objavite komentar