Na knjigo sem pomislila prejšnjo nedeljo, ko je
bil v Nedelu članek o vračanju premoženja rodbini, ki je pred drugo svetovno
vojno v Prekmurju posedovala kar nekaj nepremičnin. Najbrž me je h knjigi vrnila
objavljena slika vile iz Sobote. V takšni sta po moji predstavi v zgodbi tega
romana živela bogatun in njegova žena, prej preprosto dekle. Zgodba nas popelje
v predvojne čase na mursko ravnico. Godi se okoli dekleta in njenega
življenja v malem mestu. In različnih vrst ljubezni. Melanholično, a hkrati ognjevito branje.
Na začetku knjige je zanimiva Spranskyeva razprava
o Mϋri, v kateri nekaj pove tudi o izvoru imena te reke, ki izvira v Lungauu v
Visokih Turah in se pri Legradu v Panoniji izliva v Dravo. Njen zelo verjetni
indogermanski besedni koren »mori« lahko še najbolj natančno prevedemo kot telo
vode. A še zmeraj nas njeno ime spominja tudi na starogrško besedo »moira«, ki
pomeni usoda. Prav tako v opisanih fizičnih in metafizičnih razsežnostih pa je
najbrž zaobjeto njeno skrito bistvo.
V Prekmurju na murskih ravnicah sem preživela kar
nekaj lepih počitniških dni. S kolesom po brezpotjih murskih okljukov mimo
Otoka ljubezni ali pa po razgibanih poteh Goričkega. Skozi razvlečene vasi,
mimo jezera s čudežnimi učinki, preko najvišje točke ob tromeji, pa do Gradu.
In nazadnje do številnih gostiln in čard z odlično hrano. Bujta repa, bograč
golaž, koline, dödoli, paprikaš, kvašeni retaš, gibanica, buče. Vse polno
domačega okusa. Ob misli na Prekmurje se vedno spomnim svoje rdečelase sošolke,
polne entuzijazma do tega prelepega dela Slovenije, ki je naredila in še dela
veliko za ohranjanje značaja te čudovite slovenske (po)krajine. In najine
univerzitetne hokejske ekipe »Red emperor«, ki je ime dobila po znameniti
vrtnici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar