Eleganca Ježa

Muriel Barbery

Dve zgodbi v eni hiši. Nekoliko drugačna hišnica. Drugačna namreč, od stereotipa, ki ga imamo v podzavesti shranjenega za hišnico. Načitana občudovalka umetnosti, namenoma skriva svojo razgledanost in se pretvarja, da je običajna preprosta hišnica. In neobičajna najstnica, odločena, da si iz protesta vzame življenje. Ne ustrašite se. Zgodba je optimistična, polna domislic, ravno pravšnja za nas gospodinje.  Tudi haiku.

Za zvezdami se gnati

v okrogli posodi za zlate ribice

pristati

Otok

Meša Selimović

Zdaj šele spoznavam, da nam je dedek podaril veliko knjig. Kako je vedel, da je to najlepše darilo, ki ostane za vedno. Jaz jih imam nekaj z njegovim posvetilom, pred kratkim pa mi je mama ponudila za branje eno, ki jo je dobila od njega za god dve leti po izidu. Sama je v knjižnici gotovo ne bi našla, v knjigarni pa del tega bosanskega avtorja skoraj zagotovo več ni. Všeč mi je tudi datum njegovega rojstva.

Otok simbolizira omejenost. Na otoku se dogajajo kratke zgodbe, ki so in niso povezane med seboj. Zanimiva je že prva, o že dolgo poročenem paru s svojimi navadami, delitvijo nalog, vsakodnevnimi prepiri, ki to niso. Kako domače zveni to. »Zakaj se spet kregata?«. »Saj se ne kregava«. 

V zgodbah najdemo razmišljanja tega jugoslovanskega filozofa, oprta na predhodnike. 

"Pazite še enkrat: na eni strani vaša močna organizacija, ki bi lahko prinesla srečo vsemu človeštvu, na drugi pa nekoristen stari mandarin, čigar obstanek ovira mogočo splošno srečo. Torej? Ali naj umre ali živi stari mandarin?".

"Ali podarja glasbo sebi in svojim nedoločenim željam? Ali tistemu, ki želi poslušati? Je sreča želenje ali dajanje?"

Prav zadovoljna sem, da sem jo prebrala.

Na klancu

Ivan Cankar

Nekega večera pred kakšnim letom sem spet odprla knjigo, ki smo jo, malodane vsi iz naše generacije, morali predelati že v gimnaziji. Morda celo v osnovni šoli. Takrat gotovo nisem bila zrela za takšno čtivo, ker sem Cankarja dojela kot težko branje, ki ni pritegnilo mojega iskrenega zanimanja. Spominjam pa se, da sem enkrat v študentskih letih na policah knjižnice sama našla neke črtice tega velikega slovenskega pisatelja. In naravnost uživala sem v njegovem načinu opisovanja in zgodbah, ki jih je pričaral pred menoj. Brala sem jih v senci dreves pod Cekinovim gradom v Tivoliju. Polna mladostne očaranosti sem ugotovila, da Cankar niti ni tako utrudljiv. Sploh pa v teh mojih kasnejših letih, ko še bolj cenim skrbno izbiro besed in lepo zapisane povedi v materinem jeziku. Zato sem se z zanimanjem potopila v težko in ponižno življenje na klancu. Na robu preživetja. Se še spomnite Francke, ki je tekla za vozom? 

Darilo števil

Yōko Ogawa (小川 洋子 Ogawa Yōko)
The Hauskeeper and the Professor (Hakase no ai shita sūshiki, 博士の愛した数式,)
Kaj je skupnega številom 6, 28, 496, 8128, 33.550.336? Ne veste? To so popolna števila. Kaj je lastnost, ki jih določa kot popolna? Poiščite si v tej knjigi. In katera so obilna in katera nezadostna? Tudi na to in mnoga druga vprašanja, povezana s števili, najdete odgovor vpleten v toplo zgodbo o Profesorju, matematičnem geniju, ki mu seže spomin vedno le osemdeset minut nazaj, njegovi gospodinji in njenem desetletnim sinom. Zgodba se dogaja na Japonskem, čeprav si jo prav lahko predstavljamo kjerkoli v belem svetu. Življenje ima podobno obliko, ne glede na barvo.

 Kaj pa je tole?   

Dnevnik Hijacinte Novak

Aleksinja Kermauner

Prav osvežujoče je včasih prebrati tudi kakšno drugačno zgodbo tega časa iz naših logov. Za sprostitev, brez napornih misli in z vsakdanjo zgodbo. Morda me je potegnila tudi zato, ker sem jo prebirala v času, ko smo tudi pri nas doma imeli odraščajoča dekleta. Tako kot Hijacinta. Spominjam se, da je vsaj ena izmed njiju knjigo v treh delih z zanimanjem prebrala. Čeprav navdahnjena z Bridget Jones, je zgodba povsem drugačna.

Ljubezen v F – molu

Elza Budau

Poletna ljubezen v zrelih letih. Dalmatinski otok, Elza Budau in doktor. Knjigo sem dobila v branje prav slučajno. In sploh nisem pričakovala kaj posebnega. Morda sem bila prav zato prijetno presenečena. Beseda pisateljici lepo teče in pričara poletno vzdušje življenja na Dalmatinskem otoku. In zaljubljenosti v zrelih letih. Nekam znani so bili tudi občutki, ko ljubezen v domačem okolju vsakdanjega nepočitniškega življenja, enostavno ni več to. Ljubimec je bil zanimiv v svojem okolju, tam kjer je on gospodar življenja, tam kjer ni dosegljiv in zato bolj skrivnosten.

Podobni doživljaji, kot pri Odveč srcu. Tudi tam je bil doktor, le da se je zgodba odvijala pozimi pod Alpami.
Dodano v 2016: Zadnjič sem na radiu poslušala intervju Mihe Šaleharja z Elzo Budau. Omenila sta tudi pesem Ljubezen v F-molu, za katero je besedilo napisala avtorica, zapela pa jo je Ditka Haberl.

Kratka zgodovina časa

Stephen W. Hawking
Vsake toliko, ko utegnem in  malo vdahnem ob vsakodnevnem prenatrpanem življenjskem ritmu, mi pridejo med misli vprašanja kot so, kdo smo, zakaj smo, kaj je sploh vesolje, kako je lahko nekaj neskončno, zakaj vse poteka, tako kot poteka. Kot najbrž vsakemu izmed nas. Poglabljanje v to substanco mi tudi ne bi kaj dosti pomagalo, ker nisem med tisto milijoninko izbrancev, ki imajo razum in voljo poglabljati se v bistvo naše biti in jo tudi razumeti. Genialni fizik pa je bil sposoben celo nam laikom prenesti nekaj osnovnih odkritij. Pronicljive razlage so mi razjasnile marsikatero skrivnost. Uživala sem v logičnih izpeljavah, ki so zapolnjevale moje možganske krivulje. Moram pa priznati, da sem rabila veliko koncentracije za branje, včasih sem se pri kakšni izpeljavi morala vrniti tudi na začetek. Pa tudi to, da česa nisem razumela, posebej proti koncu knjige. Seveda še vedno ne vem zakaj je in zakaj sem. Odgovorov na vsa vprašanja nima nihče, niti Hawkins, ki je v prepletu fizike, astronomije, kozmologije in filozofije prišel daleč. Gotovo je najbolj preprosto živeti v veri, da ti nekdo usmerja življenje in, da ni prav veliko odvisno od tebe samega. Najbolj praktično pa je ukvarjati se s stvarmi, ki te zanimajo in hkrati živeti življenje z vsemi posebnostmi in potrebnimi vsakodnevnimi opravili. Grem pogledat, če je že gotova jagodna marmelada, ki je med pisanjem tega odstavka brbotala v kuhinji.

https://www.delo.si/novice/znanoteh/stephen-hawking-boga-ni-103753.html

Senca vetra

Carlos Ruiz Zafón

Senca vetra, Igra Angela

Zgodba knjige Senca vetra se začne na Pokopališču pozabljenih knjig. Nekje v temini starih barcelonskih hiš. Tam je glavnemu junaku usojena knjiga, ki obsede njegovo življenje. Barcelona je tokrat temačna, napeta zgodba pa seže preko meja realnega.

Ob obisku Barcelone sem iskala ulice in hiše pripovedi. Ob Parku Güell sem našla hišo, ki bi utegnila biti tista iz druge knjige (ki je sicer časovno pred prvo). V »El Barri Gòtic« pa polno zavitih ulic in srednjeveških hiš, kjer bi se lahko dogajala zgodba. Morda tudi v temačnih ulicah, kot je Carrer Tamarit. Na severozahodu Barcelone pod »Serra de Collserola«, kjer so četrti bogatejših hiš, pa bi lahko bila novejša hiša, kjer se dogaja del srhljive zgodbe.

V teh dveh knjigah torej Barcelono lahko odkrivamo v napol fantastični zgodbi. Če jo želimo doživeti v času srednjega veka in inkvizicije, pa se potopimo še v Morsko katedralo.

Ločil bom peno od valov

Feri Lainšček

Na knjigo sem pomislila prejšnjo nedeljo, ko je bil v Nedelu članek o vračanju premoženja rodbini, ki je pred drugo svetovno vojno v Prekmurju posedovala kar nekaj nepremičnin. Najbrž me je h knjigi vrnila objavljena slika vile iz Sobote. V takšni sta po moji predstavi v zgodbi tega romana živela bogatun in njegova žena, prej preprosto dekle. Zgodba nas popelje v predvojne čase na mursko ravnico. Godi se okoli dekleta in njenega življenja v malem mestu. In različnih vrst ljubezni. Melanholično, a hkrati ognjevito branje.

Na začetku knjige je zanimiva Spranskyeva razprava o Mϋri, v kateri nekaj pove tudi o izvoru imena te reke, ki izvira v Lungauu v Visokih Turah in se pri Legradu v Panoniji izliva v Dravo. Njen zelo verjetni indogermanski besedni koren »mori« lahko še najbolj natančno prevedemo kot telo vode. A še zmeraj nas njeno ime spominja tudi na starogrško besedo »moira«, ki pomeni usoda. Prav tako v opisanih fizičnih in metafizičnih razsežnostih pa je najbrž zaobjeto njeno skrito bistvo.

V Prekmurju na murskih ravnicah sem preživela kar nekaj lepih počitniških dni. S kolesom po brezpotjih murskih okljukov mimo Otoka ljubezni ali pa po razgibanih poteh Goričkega. Skozi razvlečene vasi, mimo jezera s čudežnimi učinki, preko najvišje točke ob tromeji, pa do Gradu. In nazadnje do številnih gostiln in čard z odlično hrano. Bujta repa, bograč golaž, koline, dödoli, paprikaš, kvašeni retaš, gibanica, buče. Vse polno domačega okusa. Ob misli na Prekmurje se vedno spomnim svoje rdečelase sošolke, polne entuzijazma do tega prelepega dela Slovenije, ki je naredila in še dela veliko za ohranjanje značaja te čudovite slovenske (po)krajine. In najine univerzitetne hokejske ekipe »Red emperor«, ki je ime dobila po znameniti vrtnici.

Čefurji raus!

Goran Vojnović

Knjigo sem prebrala v poletju še istega leta, ko je izšla. Na morje je sicer nisem prinesla v sklopu svojega bralnega kupčka knjig, ampak sem jo dobila v branje iz prijateljevega. V tistem letu sem namreč svojega kaj hitro predelala, čeprav je obsegal zajeten kup strani. Zato sem začela pogledovati po že prebranih knjigah pri sosednjih bralcih. Knjiga je bila prava osvežitev in nekoliko drugačen pogled na »Fužine«, kot sem ga dojemala sama. Morda so predsodki drugih narodov proti staroselcem in slovenceljnov proti čefurjem bolj blizu novejšim generacijam obojih ali pa res tistim bolj zadrtim predstavnikom našega naroda. Mi, ki smo skupaj z vsemi živeli že v Jugoslaviji, doma in v republikah, ki so južneje od nas, nismo poznali takšnih predsodkov. Bili smo vzgajani v duhu sožitja in tolerance. Morda nas je družba (ne dom, da ne bo pomote), bolj usmerjala v neko omalovaževanje podeželskega prebivalstva (iste narodnosti), kot pa drugih. »Kmet« je bil pojem, ki smo ga uporabljali za nekoga, ki se ne zna oblačiti (kmečko oblečen), ali pa obnašati po merilih mesta in mode. Takrat je bil precej bolj spoštovan položaj delavca kot pa kmeta. Danes pa ne enega, ne drugega. Pravzaprav v vrednostnem sistemu političnega turbo kapitalizma niti navadni ljudje, ki se niso »znašli« ali »pozicionirali«, niso preveč spoštovani. Kje so prave človeške vrednote? Zaradi koga je nastala in za koga je potrebna država?

Nazaj k čefurjemraus. Se mi zdi, da zgodba izžareva več kompleksa, kot bi bilo treba. Ali pa je to samo moj občutek?

Na začetku knjige je definicija iz Snojevega etimološkega slovarja: »čefur-ja m 'priseljenec iz južnih republik nekdanje Jugoslavije (20.stol.), pisano tudi čifur, čufur, čefurka, čifurka, čefurski, čifurski, čufurski, vse slabšalno. Verjetno prevzeto iz hrv., srb. Čift, Čivut 'Žid', kar je v večini govorov slabšalna oznaka pripadniku tega naroda. Slovensko –ur namesto izvornega –ut se je po zgledu nem-čur vzpostavilo zaradi slabšalnosti.

Torej bi bili lahko v očeh (samo)poklicanih ali pozicioniranih tudi ****čurji?

Šepetati konjem

Nicholas Evans, The horse whisperer

Sem že skoraj pozabila, da sem nekoč prebrala tudi to knjigo, pa sem zadnjič na televiziji gledala po njej posnet film. Knjiga se je lepo prebrala. Zanimiva je najbolj zaradi dojemanja in spopadanja značajev glavne junakinje in njenih staršev z nenadno nesrečo in njenimi posledicami. V knjigi je na plano najbolj prišel prav ta vidik zgodbe. V filmu pa poleg tega pridejo pred oči še čudovito posneti prizori podeželske Montane.

Beli oleander

Janet Fitch

Odkar sem že dolgo nazaj prebrala to knjigo, s strahospoštovanjem ravnam z oleandri (Nerium oleander), še posebej njihovimi cvetovi. Mati glavne junakinje je namreč s čaji iz cvetov te okrasne rastline, zastrupila svojega ljubimca. Razloga se pravzaprav ne spomnim več. Ljubimca pa imam v spominu, kot nadutega, ne preveč privlačnega moškega iz zahodne ameriške obale. Hči matere glavne junakinje (torej ona), je zaradi tega razloga pogrešala njeno bližino v svojih najobčutljivejših letih. Videvali sta se ob redkih priložnostih po zaporniških pravilih.

Prav nekaj dni nazaj je pogovor nanesel na podobno ljubljansko zgodbo izpred mnogih let, ko je gospa s potrpljenjem postopno zastrupljala svojega nezvestega ljubimca. V puding, ki ga je imel verjetno rad, mu je dodajala merice arzenika. In počasi se je vrnil na mentalno raven otroka, dokler ni umrl. Tudi ta gospa je končala v zaporu.

Strupenost oleandra sem enkrat čutila tudi sama, ko sem zaradi nedolžnega prenašanja rastline iz enega konca vrta na drugega, dobila celomesečno zelo srbečo nadležno kožno alergijo. Kaj je nauk te basni? Izogibajte se dotiku oleandra, posebej njega konzumaciji in še posebno, če ste ljubimec prevarane ljubimke.

Pride ženska k zdravniku

Kluun (Raijmondus Godefriedus Norbert van de Klundert), Komt een vrouw bij de dokter

»Yesterday/all my troubles seemed so far away« (The Beatles)

Če mi ne bi knjige zelo priporočila mama, je najbrž sploh opazila ne bi. Naslov knjige namreč ne obeta veliko. Tako običajen je in prej spominja na kakšnega izmed doktor romanov, ki so jih nekateri v naših najstniških letih brali na plaži. Knjiga pa sploh ni ne običajna, ne puhla. Je zelo resnična in pripoved se me je dotaknila. Tako močno zgodbo lahko napiše samo nekdo, ki piše iz sebe, iskreno iz srca, ki jo je zares doživel sam. Stijn & Carmen. Stijn s svojim načinom življenja med donosno službo, ponočevanjem, nizozemskim nogometom, prijatelji, prijateljico, hčerko in bolno ženo. Carmen s svojim življenjem, živahnim možem, hčerko, boleznijo in čakanjem konca. Kljub vsemu ima zgodba, poudarjena s citati pretežno rokerskih časov osemdesetih, pozitiven naboj. Čeprav bralec moje narave zadnja poglavja bere s solzami v očeh, vliva pripoved optimizem življenju. Življenju naprej za tiste, ki bodo ostali. Še vedno se spomnim, da si je za zadnji dan izbrala obleko. Modro Replayevo obleko in Dieslovo kavbojsko jakno. In rock. In zamisel, kako naj sebe zapusti majhni hčeri.

»No alarms/no surprises/silence.« (Radiohead)

Živo se spominjam, da sem zgodbo brala na podestu pred sobo Sončne hiše v Banovcih. S pogledom na pomladansko zelenečo obmursko ravnico. Knjige nisem mogla izpustiti iz rok, dokler nisem prišla do konca.

Kasneje, ko je bilo prevedeno še nadaljevanje te zgodbe, knjiga Vdovec, sem jo seveda hitro poiskala. Čeprav se je lepo brala, ni dosegla naboja prve. Pravzaprav sem bila ob nje izidu v slovenščini v knjigarni Konzorcij na srečanju z avtorjem.  Opaziti je bilo njegovo moško samovšečno naravo, ki je bila samokritično prikazana tudi v knjigi. In sogovornica v intervjuju je bila ravno pravšnja za ta trenutek. Od takrat imam od njega podpisan izvod prve knjige (ki me je do takrat že osvojila). Prav dobro se spominjam tega vročega poletnega dne, ko sem tik pred nevihto v sopari popoldneva poslušala intervju z avtorjem, potem pa v napetosti ozračja odhitela na srečanje s prijateljicami v Asa. Toča. Močna toča. »Le zakaj sem v mesto prišla z avtom, zdaj pa nemočno stoji na parkirišču na prostem?« S kako nepomembnimi težavami se ubadamo? Življenje pa nam polzi iz rok.

»You're so vain/ I'll bet you think this book is about you/ don't you/ don't you/ you're so vain.« (Cary Simon)