Spomin kot zgodba

Ciril Zlobec

Knjigi sem poiskala v knjižnici po tem, ko sem prebrala intervju s pesnikom v sobotni prilogi. Prej nisem vedela, da je napisal tudi avtobiografijo, poznala sem ga bolj po pesmih in prevodih. Kako lepo mu teče beseda, kako bogat je njegov jezik. In kako polne so njegove zgodbe, nastale iz težkega in polnega življenja.

Začel ga je na Krasu. Domačija Zlobčevih je v Ponikvah, blizu Avberja in, povprečnemu obiskovalcu Krasa, morda bolj znanega Tomaja. Ko sem nekaj dni bivala v Šepuljah in pohajkovala po okoliških vaseh, sem prišla prav blizu. A tedaj, žal še nisem prebrala te knjige. Gotovo bi pot podaljšala do Ponikev in poskušala najti Zlobčevo domačijo. Zgodba njegovega življenja, posebej zgodnejšega na Krasu in kasneje v Trstu, me je pritegnila tako z opisovano vsebino, kot z besedo. Zaradi iskrenih opisov otroštva, Krasa, prikazov položaja Slovencev na Primorskem v tistem času in seveda zaradi zanimive osebne zgodbe. Ob začetku vsakega poglavja so pesnikovi verzi, ki nas zapeljejo v zgodbo. Začetno poglavje, ki govori o spominih iz zgodnjega otroštva, se začne z verzi iz Evforične pomladne depresije:

Potopil sem se v kopel majskih trav,

veselo kopel travniškega cvetja,

visoko jutro še drhti od petja

nevidnih ptic. Spet vse je kot pozdrav.

Iz daljnega otroštva, ki še sije,

kot sije mrtva zvezda skozi čas.

Zato se vračam spet in spet na Kras

k ugaslim ognjem tople domačije…

Začne s svojim prvim spominom. Najstarejšim spominom. Sprašuje se, če je mogoče, da se človek živo spomni česa iz svojega ranega otroštva. Če se je dogodek iz tega praspomina lahko dejansko zgodil ali pa si ga samo umišljamo. Ali pa, če se lahko v prvih, še nezavednih letih pripeti karkoli, kar se utegne šele veliko pozneje prebuditi kot spomin.

Tudi jaz sem razmišljala o tem, kako bi se zapisalo moje življenje. In vedno mi je prišlo na misel, da bi morala zapisati svoj prvi spomin. Vedno mi pred oči pride scena nočne ulice. Tlakovane. Tlakovci so se bleščali od dežnih kapelj in odseva ulične svetilke. Šli smo navzdol, poleg mene še dva ali trije. Ne vem natančno kdo je bil z menoj. Stari starši, teta, morda je bila zraven tudi moja mama. Tega se ne spominjam. Spomnim pa se sebe, v plešočih korakih, lahkotne, brez obremenjenih misli in srečne. In odbleske iz mokrega nočnega tlaka. Vse bolj zgodnje spomine od tega sem najbrž sestavila iz fotografij in si potem živo predstavljala dogodka. Morda so se prebudili kot spomin, kot je zapisal pisatelj.

Naj se vrnem k romanu. Kaj podrobneje ne bi opisovala vsebine, kar sami vzemite knjigo v roke. Začutili boste čas, začutili boste Kras. In takratno življenje. Razmišljanja o življenju.

…predolg je dan,

da življenja ne bi utrudil,

in prekratko je življenje,

da bi moglo dati smisel,

dnevu.

(iz pesmi V vse smeri zaiti)

Tudi Bogdan Novak je eno izmed zgodb, ki jih je opisal v sagi Lipa zelenela je, začel na Krasu. Sicer se je dogajala nekoliko prej, a življenje in težave so bile podobne.

Strogo zaupno po Siciliji

Branko Gradišnik
Mi je bila zelo blizu. Knjiga mislim. Tako zaradi Sicilije, ker sem podoživljala svoje potovanje, predvsem pa zaradi duhovitega opisovanja poti in doživljajev. In tudi avtorja samega. Malokdo zmore tako pronicljivo in duhovito samoanalizo, kot to zmore (hipohonder) Gradišnik. Naj mi oprosti, če sem ga napačno razumela, ali pa, če ne dovoli drugim, da bi povzemali njegove ljubke slabosti. V knjigi dobimo tudi precej zelo uporabnih namigov za tovrstno potovanje. Zelo zabavne so bile tudi njegove lingvistične razprave ob samoučenju italijanščine v nekaj dneh. Skratka preberite jo, če ste dojemljivi za tovrsten humor, ali pa če rabite terapevtsko knjigo za zdravljenje svoje psihe.  Je še boljša, kot tista prejšnja njegova, ko se je strogo zaupno potikal po Irskem.

Aja, naj omenim še pikapolonice, ki so jih njegovi otroci reševali iz vode. Kmalu po branju sem bila soočena z enako izkušnjo. Prej pa tega fenomena še nisem poznala.

Utehe filozofije

Alain de Botton

V tej knjigi je filozofija predstavljena uporabno. Z namenom, da nam pomaga pri premagovanju stisk v vsakdanjem življenju. Tako najdemo uteho za nepriljubljene, za tiste s premalo denarja,  za nemočne, za nepopolne, za strto srce in za tiste v težavah. Na zadnji strani platnice je zapisana Epikurjeva misel: »Tako kakor medicina ne služi ničemur, če ne odžene telesne bolezni, tudi od filozofije ni nobene koristi, če ne prežene trpljenja duha.«

V eni izmed letošnjih februarskih sobotnih prilog Irena Štaudohar piše o novi doktrini, da zdravniki namesto antidepresivov predpisujejo knjigo. Stroka je namreč oblikovala seznam literature za samopomoč in dvig razpoloženja, na katerem najdemo knjige od Bila Brysona (Kratka zgodovina skoraj vsega, A walk in the woods), monthypythonovca Terrya Jonesa, pa do številnih knjig za samopomoč, ki nam preko spoznavanja delovanja naših možganov pomagajo do spreminjanja sebe.

Prav Alain de Botton je eden takšnih avtorjev, ki se poslužuje ideje, da ti lahko knjiga spremeni življenje. Ker so teksti starodavnih filozofov pravzaprav nasveti za osebno rast, jih je združil v uporabno celoto na način, da so dostopni tudi manj zahtevnim, v filozofiji nepodkovanim bralcem. Tudi nam gospodinjam, ali pa hišnici iz Elegance ježa.

Kakorkoli že, knjiga je naša najboljša prijateljica.

Matildin zadnji valček

Tamara Mc Kinley

Avstralija. Podobno okolje kot v istoimenskem filmu. Močna ženska. Pravzaprav se začne z dekletom, ki ga je kruto življenje oblikovalo v močno žensko. Boj za preživetje. Dobro zapisana zgodba o Matildi, ki je ostala sama na svetu. A preživela. Lepo jo je bilo prebrati. Zgodbo mislim.

Velika zadrega

Mark Haddon

V roke mi je prišla še ena knjiga tega angleškega avtorja, sicer gimnazijskega čtiva mojih hčera, »The courious accident of the dog in the night-time«. Velika zadrega (A spot of bother). Ne spominjam se natančno, od koga sem dobila priporočilo, mislim, da od knjižničarke. Spominjam pa se, da sem jo brala v poletni vročini na domačem vrtu. Najprej se mi je zdelo, da bo še ena knjiga, polna nepovezanih dialogov, ob kateri se bo težko zbrati. Pa ni bilo tako. Bolj sem jo brala, bolj so me zabavali dialogi in zgodba članov družine. Posebej glavnega junaka, sedeminpetdesetletnega hipohondra. Torej, priporočam za branje. Posebej bivšemu sodelavcu z bikovskimi stegni.

Michal Viewegh

Roman za moške, Roman za ženske, Letoviščarji

Od teh knjig mi je bila najbliže knjiga za moške. Saj humoren način pisanja je v vseh podoben, le prva mi je bila bliže. Pa ne zato, ker bi bilo kaj moškega v meni. Najbrž razlog bolj tiči v tem, da sem bila kot otrok in mladinka često v bratovi družbi prijateljev in sem se zato laže poistovetila z junaki zgodbe (tudi ena sestra). Tista za ženske pa je bolj naravnana na njih plehko naravo. Letoviščarji so mi bili sprva zanimivi, potem pa mi nekako niso potegnili. Mislim, da sem z njimi poskusila dvakrat. Prvič sem jih odložila kaj kmalu, drugič, ko sta bili za menoj že moška in ženska knjiga, pa sem vztrajala malo dlje. A nisem zdržala do konca.

Ena in edina.

Špela Horjak

Knjiga vam bo na nekaj manj kot 120 straneh odkrila skrivnost učinkovitega tržnega komuniciranja. Zaman jo boste iskali v COBISSu. Ako vam je navedba v tem blogu vzbudila radovednost, ne oklevajte in se obrnite na avtorico Morda še ima kakšen izvod. Jaz imam podpisanega, s posvetilom: "MK za lahkotno branje pred spanjem:)".
Branje vas bo sprostilo in utrlo pot vaši kreativnosti.

Aleš Debeljak

Postmoderna sfinga, Na ruševinah modernosti

Naj vas najprej razočaram (ali pa razveselim), moje pisanje ne bo kakorkoli analiziralo teh dveh analitičnih študij ozadij moderne in postmoderne umetnosti. Knjigi tega pronicljivega avtorja, v preteklosti jugoslovanskega vice prvaka v judu, sta mi prav slučajno prišli v roke, ko jih je za študij prebirala starejša hči. (Navedba o vice prvaku v njegovem življenjepisu na strani slovenskih pisateljev je v meni vzbudila dodatno simpatijo. Tudi jaz sem bila nekoč jugoslovanska vice prvakinja v neki športni disciplini. Dodatno simpatijo pa zato, ker z veseljem prebiram kolumne tega, od mene nekaj starejšega avtorja.) Če vas zanima substanca teh knjig, jih torej kar sami vzemite v roke. Spodaj le nekaj utrinkov, ugotovitev. Izpisala sem si jih bolj zaradi lastnega zanimanja, recimo kot gospodinja. Vir in podviri pa so seveda znani, razvidni iz omenjenih knjig, da mi v teh plagiatorskih časih, ne bi kdo tega očital.

Za povezavo s prejšnjim blogom navajam Benjaminovo misel iz ene izmed knjig. »Obstaja dvojna vloga do sreče: himnična in elegijska oblika. Prva je nezaslišana, brez precedensa, vrhunec blaženosti; druga, večno ponavljanje, večno objavljanje, izvorne, prve sreče.«

Zame so bile zelo zanimive razjasnitve nekaterih pojmov v zvezi s kibernetiko in koordinacijo. Kibernetika je po svojem izvoru, še pred filozofijo, kot obvladovanjem sveta. Izvira iz predsokratske misli, ki je bila razumljena kot prirejanje nasprotstev, krmiljenje med njimi in torej tudi njihovo koordinacijo. S tega vidika je kibernetika pred tehniko, ki jo v bistvenih razsežnostih zaznamuje subkoordinacija, se pravi podrejanje uporabljenih sredstev nekemu vnaprej določenemu smotru. Najsplošnejšo opredelitev kibernetičnega načela predstavlja ugotovitev, da se sistem kibernetizira takrat, kadar se priključi določen informacijski sistem. To pomeni, da imamo opravka z razmerjem med objektnim in upravnim sistemom, kjer je treba osnovni sistem razumeti kot obliko objektnega sistema, medtem ko mesto informacijskega sistema zastopa naknadno priključeni upravni sistem. Iz tega na novo vzpostavljenega razmerja pa izhaja tudi spremenjeni status omenjenih sistemov: prvotna dva sistema se zdaj ne legitimirata več na osnovi svoje samozadostnosti, zaprtosti in statičnosti, marveč na osnovi kompleksnosti elementov, ki so zdaj v interaktivnem razmerju. Upravni podsistem s pomočjo naprej razvitih instrumentov zbira, klasificira, selekcionira, skladišči in procesira informacije, ki se nanašajo na stanje, položaj in gibanje objektnega podsistema, istočasno pa tudi njegovega okolja. Namesto relativne samostojnosti in samozadostnosti objektov in objektnih podsistemov nastopi načelna razpoložljivost. Ne moremo več govoriti o tradicionalnem kartezijanstvu dualnega razmerja med objektom in subjektom. Razmerje med subjektom in objektom je nadomestila relacija sistema in okolja, le okolje je izgubilo lastnosti objekta, sistem je privzel pozicijo in karakteristike subjekta. Navezanost na antropocentrično izhodišče in središče, ki ga reprezentira subjekt. Gospostvo in dominacija subjekta nad okoljem se umakne dosledni koordinaciji njunih učinkov in funkcij. Kolikor v okvir dinamičnih kibernetskih sistemov namesto dirigiranja nastopi koordiniranje, ki upošteva povratne zveze, učinke in funkcije med obema osnovnima podsistemoma, moramo razumeti tudi, da se struktura in organizacija družbe v horizontu kibernetike razlikujeta od tradicionalne strukture piramidalnosti in hierarhičnosti.

Na koncu pa še tale misel Mannheima iz ene izmed dveh knjig, ki je še kako blizu razmišljanjem po petdesetem, v družbeno ekonomskem sistemu, katerega cilj je bil najprej neusmiljen dobiček, potem pa neusmiljeno varčevanje. Vse na plečih običajnih ljudi, ki so vampirizirani s strani struktur, ki si jemljejo oblast (so jim demokratično dali oblast). Kam so odšle prave vrednote in ideali? »Možno je … da se bo lahko v prihodnosti – v svetu, v katerem ne bo nikdar več novega, ki bo v njem vse končano in vsak trenutek le ponovitev preteklosti – zgodilo, da bo misel ostala brez kakršnih koli ideoloških ali utopičnih prvin.« To namreč rabimo, da nas žene naprej. Seveda v pozitivnem razmišljanju. Na začetku sem našla še verz Paula Celana: 

«Zvezda 

ima še lahko svetlobo. 

Nič, 

nič ni izgubljeno.«

Sreča

Leo Bormans

Naj vas od branja ne odvrne priročniški izgled knjige. Oblikovana je namreč na način, da bi pritegnila potrošniško pozornost. Tako kot so oblikovane razne knjige za samopomoč ali drugi priročniki za gospodinjstvo. Vsebina knjige pa je povsem nekaj drugega. V njej so zbrani prispevki različnih raziskovalcev iz vsega sveta, ki iz raznih zornih kotov opisujejo svoje izsledke o sreči. Od psihologov, ekonomistov, sociologov, pa do urbanistov in ekologov. Leo Bormans je torej samo urednik teh prispevkov, avtorji pa so raziskovalci, ki so morali, vsak v največ tisoč besedah, povzeti svoje dosedanje ugotovitve, ki se nanašajo na srečo. Od merila človeka, posameznika, do ravni družbe, države, sistema.

Kar se tiče ključev do osebne sreče, večina avtorjev piše o pozitivni naravnanosti, prijateljih in opravljanju dela, ki veseli. Ta del sreče je večinoma odvisen od subjektivnih dejavnikov, katerih meje si večinoma postavlja vsak sam. Zanimivi pa so tudi tisti prispevki, ki govorijo o tem, kakšen okvir sreče lahko posamezniku postavi (omogoči) družba. Posebej je to zanimivo v kontekstu današnje situacije krize vrednot in ujetništva družbeno političnega sistema, ki ga je samega v sebi težko spreminjati. Zato naj se malo dlje pomudim pri teh vidikih.

Wills-Herrera govori o tem, da se napredka družb in blagostanja ne da meriti samo z objektivnimi (večinoma ekonomskimi merili), ampak tudi s subjektivnimi merili, kot sta počutje prebivalstva in zadovoljstvo z življenjem. Ugotavlja tudi, da v državah, ki so opredeljene kot gospodarsko in objektivno nerazvite, pogosto naletimo na bolj zadovoljne ljudi.

Več avtorjev tudi ugotavlja, da bogastvo, od določenega praga naprej, sploh ni več dejavnik sreče. Drakopolous tako piše, da takoj, ko višina prihodka zadovoljuje osnovne družbeno materialne potrebe, na srečo bolj vplivajo drugi dejavniki, kot so svoboda, kakovost življenja, zaupanje ter osebni in družbeni odnosi. Hlinica ugotavlja, da bolj so ljudje indoktrinirani s kulturo  materializma, manj so zadovoljni z življenjem. Razlog je v zapostavljenih življenjskih vrednotah, ki so dobrodejne za zdravo osebno rast.

Kittiprapas še podrobneje opisuje merila dobrega počutja, za katerega so potrebne koristne politične rešitve: manj revščine in tudi družbene in ekonomske neenakosti, zadovoljevanje osnovnih potreb revnih, višji življenjski standard, skrb za zdravje prebivalstva in dobro izobraževanje, uporaba tehnologije in izboljšanje splošne blaginje, boljše priložnosti za zaposlitev in delovne razmere, večanje družbenega kapitala, ki temelji na zaupanju, enotnosti, družinskih odnosih in družbenih omrežjih, širjenje svobode in čistega okolja, podpiranje samozadovoljstva in pozitivnih vrednot, delovno ugodje in intelektualni razvoj. Pravi, da naj javna politika stremi k zmanjševanju revščine, namesto, da spodbuja visoko gospodarsko rast.

Hirata pravi, da je »Bruto domača sreča« pomembnejša od Bruto družbenega produkta. Tako merjenje imajo bojda v Butanu. 

Del avtorjev se je posvetilo tudi okolju. Tako na primer Brereton meni, da je za človekovo blagostanje bistven pomen okolja, tako njegove ekološke funkcije, kot tudi bivalno in delovno okolje. Problem je v tem, da v našem vrednostnem sistemu okolje velja za brezplačno dobrino, ki se je ne prodaja na prostem trgu kot potrošniško blago. Zato je kot dobrina podcenjeno.

Lane se sprašuje, če lahko racionalnemu človeku pravočasno preprečimo, da bi uničil svoj habitat. Človeštvo je vse preveč orientirano v samo blagostanje, ki temelji na materialnih dobrinah. Slednje pa pri ljudeh vodi do tesnob in depresij, ki so značilne za sodobni zahod. Pravi tudi, da je ekonomija veda, ki najbolj služi premožnejšim ter, da je moralno legitimnost dobila, ker je upravičila racionalno izbiro v okviru koristnosti, opredeljeni kot materialno blagostanje (iluzorna racionalna struktura, ki jo ustvarjajo naše kognitivne omejitve). Blagostanje pa je veliko bolj odsev družbenih odnosov, kot materialnega imetja.

Corradova pravi, da je za srečo v državah med drugim pomembno zaupanje. Zaupanje v vlado, policijo in sodni sistem. Blagostanje države in državljanov nista neodvisna drug od drugega. Državna politika, ki pripoznava pomen merjenja in spodbujanja individualnega blagostanja, ima tudi pozitivne gospodarske in družbene učinke.

Hall je v projektu ugotavljal, da morajo politiki širše pogledati na napredek. Napredek pri tem je mišljen kot izboljšanje pravičnega in trajnostnega blagostanja družbe, katerega je sreča pomemben del. Zdravo gospodarstvo ne bi smelo biti cilj sam po sebi. Usmeriti bi se morali na neposredno merjenje človekovega blagostanja (človekovo dobro počutje, telesno in duševno zdravje, vedenje in razumevanje, kakovost in obseg dela ter prostega časa, blaginja, raven svobode in samoodločanja, kakovost medosebnih odnosov,…). Tudi on poudarja, da je »stanje ekosistema« izjemno pomembno za blagostanje ljudi. Prav okoljskim težavam pripisuje negotovost v prihodnosti. Zato bi morali denar porabljati za varovanje okolja, kot tudi izboljšanje drugih vidikov človekovega življenja (zdravstvo, šolstvo,…).

Tudi Layard napotuje na drugačno vrsto države, ki je osnovana na zaupanju, solidarnosti, sočutju in harmoniji in s tem povezanim državnim sponzoriranjem dejavnosti, kot so šola, zaposlitev, skrb za duševno zdravje, skupnost in enakopravnost ter okolje. Ugotavlja tudi, da preveč regulacije onesrečuje. Sreča bi morala biti glavni cilj vlad. Le te bi morale dejavno širiti srečo. Meni, da sta solidarnost in sočutje pomembnejša od tekmovalnosti.

Za konec še misel Stigliza o merjenju blagostanja: »Če merite napačno stvar, naredite napačno stvar!«

Hrepenenje ni več, kar je bilo

Simone Signoret, La nostalgie n’est plus ce qu’elle était

Še ena izmed knjig moje mladosti, čeprav sem z nje branjem komajda še ujela najstniška leta. Dobila sem jo za Dedka Mraza od mojega dedka. Knjiga me je potegnila v igralkine spomine, od mladosti v Neuillyju, do življenja v Parizu z Yvesom Montandom. Življenje igralke, umetnice, politično  angažirano. Kako lepa je bila, se lahko spomnite iz njenih filmov. Kot prva francoska igralka je dobila Oskarja za vlogo v filmu Les Chemins de la haute ville. Leta 1985 je umrla za rakom. Še vedno hranim izrezek iz časopisa s to notico.

Močna kakor smrt

Guy de Maupassant

Ta knjiga me je prevzela kot najstnico. Izdajo mojega letnika sem našla v knjižnici staršev. Niti ne vem kaj je bilo takšnega, da me je v tistih letih tako pritegnilo. Morda to, da je bila to knjiga, ki ni bila obvezno gimnazijsko branje. In, da ni bila Njeno življenje, ki smo ga morali brati za šolo. Gotovo je bilo nekaj v posebni ljubezni med slikarjem in gospo iz visoke družbe. Morda kaj v poziranju in nenehnem vračanju v umetnikov atelje. In skriti ljubezni. Fort comme la mort. Jo bom morala še kdaj vzeti v roke, da preverim svoj mladostni okus.

Brina Svit

Con brio, Coco Diaz ali Zlata vrata, Odveč srce

Brino Švigelj Mérat sem spoznala tudi osebno, pred več kot dvajsetimi leti, takrat še ne v kakšni pisateljski vlogi. Mislim, da je takrat že živela v Parizu in je občasno prevzela kakšno tolmačenje na mednarodnih dogodkih. Ne spomnim se natančno, ali je to bilo v nekem alpskem hotelčiču v Trentu ali pa v nekem kraju na Tirolskem, za katerega nisem več prepričana, kateri je bil. Morda je bil Igls. Takrat je imela še staro ime in nisem vedela, da piše (ali pa namerava pisati). In najbrž tudi še ni, ker je bila njena prva knjiga izdana pred petnajstimi leti. V njej je že bilo nekaj pariškega (parisienne), s poreklom slovenskega. In čutilo se je, da ni profesionalna tolmačka (predana temu), da je v njej nekaj več. Neka vsebina.

Z njenim pisanjem sem se prvič srečala v knjigi Con brio, ki mi jo podaril prijatelj ob letu njenega izida. Zgodba, ki jo lahko čuti in napiše samo ženska. In takšne so vse njene zgodbe. Z enako silo me je potegnila Coco Diaz ali Zlata vrata. Pa tudi Odveč srce. V slednji sem podoživljala zimsko nočni Bled. Prav takšen kot je. Ne vem, morda zaradi lastnih predhodnih doživljanj Bleda, morda zaradi njenih dobrih opisovanj. Verjetno pa se je oboje strnilo ob branju njene knjige. Spet zelo ženska zgodba o spominih na bližnje in ljubezni. Preberite vse. Ostalih njenih knjig nisem brala, mislim, da sem kakšno celo začela, a me ni vpotegnila.

Vragolije porednega dekleta

Mario Vargas Llosa, Travesuras de la nina mala

Ne spominjam se več, kdo mi je knjigo priporočil. Morda moja sodelavka hispanistka, lahko da je bil tudi kdo drug. Kdorkoli je že bil, sem mu hvaležna za priporočilo. Zgodba romana je pretkana z brezpogojno ljubeznijo, podobno kot tisto iz časa kolere. Tudi perujski pisatelj piše podobno kot njegov nekoliko starejši kolumbijski kolega Gabriel Garcia Marquez. Latinsko ameriška manira? On iz bogatejše družine s tradicijo. Ona iz revnejše družine, a obiskuje šolo bogatejših v Mirafloresu. Zaradi možnosti za boljšo prihodnost. In v tistih šolskih dneh, se je njegova življenjska zgodba zapečatila z (večinoma neiuslišano a brezpogojno) ljubeznijo, ki ga ni izpustila iz svojega prijema vse življenje. Lima, Pariz, Madrid, Azurna obala.

Lipa zelenela je

Bogdan Novak

Saga dveh slovenskih družin v dvanajstih knjigah. Ene iz jugozahodnega, druge iz severovzhodnega konca Slovenije. Začne se nekje v 18. stoletju, konča v našem času. Nekje vmes družini postaneta ena. Skozi čas, predelamo zgodovino Slovencev v tem obdobju in živimo z zgodbami posameznih junakov romana. Brala sem jo že pred leti, tako da se spominjam samo osnovnih obrisov. Zgodba me je potegnila v vrtinec usod družin. Tako, da sem hodila v knjižnico knjigo po knjigo in bila zelo razočarana, če je bila kakšna izposojena, da nisem mogla živeti z zgodbo naprej.

Sojenice

Johnatan Little, Les Bienveillantes

V slovenščini je naslov romana preveden kot Sojenice, kar bolj napeljuje na tri vile rojenice, ki ob rojstvu prerokujejo otroka usodo. Morda je originalu bliže prevod naslova v angleščino The kindly ones, kar bi bilo bliže dobrim vilam. Med branjem romana ves čas pričakuješ, da bo pripoved nanesla na omembo naslovnega pojma knjige (iz zgodbe glavnega junaka je sicer čutiti, da ga skozi življenje nosijo dobrohotnice). In dočakaš. V zadnjem stavku na 896 strani: »Sojenice so me izsledile«.

Knjigo sem poiskala po dobrohotnem nasvetu mojega sošolca iz gimnazije, ki dela v knjižnici. Njegovemu okusu za branje sem se že večkrat zaupala, vedno mi je priporočil kaj dobrega. Zato tudi nisem obupala takoj, ko sem knjigo zagledala. Zanjo bi rabila skorajda orožni list in tudi branje se je nekoliko podaljšalo, ker je zaradi razloga teže (1,8 kg ali 4 Ibs) in volumna knjige (24,6x17x6,7cm) nisem nosila na potovanja z letalom. Brala sem jo sicer kar nekaj časa, najprej nekoliko hitreje, ker sem bila zaradi gripice obsojena na hišni pripor (bo že držalo, da so imele sojenice prste vmes). Potem počasneje, ker sem se ob vseh dnevnih obveznosti, skozi obsežno čtivo prebijala nekoliko počasneje.

To pišem zato, da morebitni bralec ne bi obupal takoj, ko bi jo fizično ugledal, ali pa med branjem, med nekaterimi daljšimi opisi. Ki pa ti postanejo ljubi, ne zaradi romantičnosti vsebine, nasprotno. Zaradi opisov stvari, ki vsaj meni, niso bile poznane v takšnih podrobnostih. Pravzaprav je težko opisati vse dimenzije (tu mislim na vsebinske, ne fizične) te knjige. Enostavno je treba zgodbo, napeljano v imena baročnih plesov, prebrati in se na sebi lasten način soočiti z kontroverzno zgodbo junaka. Po eni strani živiš z njim, mu želiš vse dobro (si dobrohoten), po drugi si zgrožen nad slepoto in neprizadetostjo, ki je obdajala nemške vojake pri opravljanju domovinske dolžnosti. O tem si lahko preberemo v Toccati, uvodnem poglavju. Iz tega nam je tudi sklepati, da je junak preživel vse zaplete težkega obdobja, najbrž po neki dobri volji (po zaslugi dobrohotnic). Nad avtorjem knjige smo lahko samo očarani. Popelje nas na rusko fronto (brezkompromisno pobijanje Judov in drugega civilnega prebivalstva), Zakavkazje v prvi polovici II.svetovne vojne (Nemci tam niso bili prepričani, če so Bergjuden dejansko judovskega izvora), bitko za Stalingrad, Berlin in delovanje zgornjih struktur nemškega aparata, koncentracijska taborišča in nemške tovarne, kjer so delo opravljali z Häftlinge (zanimali so jih le kot delovna sila, za njih niso bili enakovredni l(judje); grozljivo za današnji čas pa strašljivo, ker nekatere vzporednice opredeljevanja manjvrednih soljudi lahko najdemo tudi v današnjem življenju drugod po svetu, a tudi pri nas, čeprav še zdaleč ne s takšnimi razsežnostmi), življenje kapotov (ki brez pomislekov nosijo modna oblačila pobitih judov). Poleg tega nas preko glavnega junaka zapelje tudi v težavne družinske odnose, incest, biseksualnost, duševne zablode glavnega junaka (zanimivo, da so bolj pogojene z družinskim in ljubezenskim življenjem, kot z doživetimi grozotami holokavsta).

Avtorju res lahko le čestitamo za pripoved, opremljeno z zgodovinskimi dogodki, za osvetlitev nekaterih plati življenja in za pogled na takratne dogodke brez vesti. Knjiga se lepo bere tudi zaradi besednjaka prevoda in dobro izpeljanih povedi v slovenščini. Eden izmed stranskih učinkov knjige je bil tudi, da sem si na youtube ogledala baročne plese, ki so nakazani z naslovi poglavij, na zemljevidih pa obnovila geografijo Zakavkazja.

Črnci v Firencah

Vedrana Rudan

Če me spomin ne vara, sem na to knjigo naletela v knjižnici, ko je bila razstavljena med priporočenimi. Sodobna hrvaška književnica, mislim, da doma iz Opatije. Zgodbo si bralec sestavi preko pripovedi družinskih članov, skozi njihov pogled na svet. Od babice pa vse do dvojčkov, ki sta še v maminem trebuhu. Zelo zanimivo, vsakega razumeš po svoje. Postaviš se lahko v kožo vsakogar izmed njih. Pripovedovalci so kritični do današnjega časa, pokažejo na različna razmišljanja generacij, zgodba pa postane pretresljiva, ko se dotakne dogodkov v nedavni balkanski vojni. Ko sem knjigo brala, nisem vedela, da so avtorico zaradi antisemitske izjave odpustili iz ene izmed hrvaških televizij. Najbrž bi jo brala z drugimi očmi. Prav zdaj sem namreč v knjigi, katere ena izmed razsežnosti, je tudi opisovanje dogodkov holokavsta. 

Joanne Harris

Zgodbe v njenih knjigah se lepo bere. Preselijo te v Provanso (Čokolada, Pet četrtin pomaranče), Pariz (Ženska v rdečih čevljih), francoske otoke ob atlantski obali (Peščene sipine) in v bogato domišljijo avtorice (Črno bele pisane). Dva romana sta začinjena s čokolado. Še vedno se spominjam odlomkov, kjer je čokolada pravilne temperature brbotala v ozadju čokoladnice in, kjer se nekateri niso mogli upreti zavajanju čokolade. Tudi zaradi čarovnije, ki je spremljala ti zgodbi. Čarovnija se pojavi tudi v eni izmed kratkih črno belo pisanih zgodb, s katero bi se lahko poistovetila marsikatera ženska izpostavljena kuhanju. Te kratke zgodbe so bile zame pravzaprav prijetno presenečenje. Od prve, kjer invalidna, a življenja polna gojenka doma za ostarele pobegne za en dan, da bi sledila svojim sanjam po rdečih čevljih, ki jih je zasledila v eni izmed revij. Pa do tiste, ki je precej absurdna in kruta, in samo malo preko roba tega, kar se dogaja v računalniških igricah in otroško moških igrah z orožjem na raznih paintbalih.