Ni dežela za starce

Cormack McCarthy

No Country for Old Men. Kar piše v Rugljevi spremni besedi na koncu, zagotovo drži. O opuščanju ločil, specifični rabi dialoga, prikrivanju predzgodovine glavnih junakov, mojstrstvu opisov divjine, nasilju in orožju, moškem romanu in mešanici žanrov. Kljub tem, da naj bi šlo za moški roman, kjer za ženske naj ne bi bilo veliko prostora, sem ga, tudi na moje začudenje, z veseljem prebrala. Zgodba kot taka namreč ni prav po mojem okusu. Streljanje, mafija, lov za človekom, policija. A vse skupaj je zastavljeno dramatično in povezano v tekočo in napeto zgodbo z vmesnimi razmišljujočimi vložki. Po naslovu sem pričakovala kakšno refleksijo o starejših, pa je razen obiska pri starem stricu ni bilo. Imela sem namreč to prednost, da filma še nisem videla in so se moja pričakovanja vrtela le okoli naslova knjige.

Sestrične in bratranci, upam, da vas vejice niso preveč motile. Če vam bi bilo laže, je možna interpretacija, da bi lahko šlo za neke vrste polisindetonsko sintakso, a brez veznikov, kjer se hkrati pojavlja tudi pretirana uporaba vejic. Skratka lahko bi rekli, tale sestrična ne zna postavljati vejic. Opomba: Odstavek se nanaša le na prave sestrične in bratrance, ne tiste, ki si jih je omislilo družbeno okolje.

In v gorah odzvanja

Khaled Hosseini, And the mountains echoed. 

Hosseini vsekakor negira mojo izkušnjo z nekaterimi sodobnimi avtorji, ki po svojih prvih uspešnicah, v svojih naslednjih, niso mogli več ujeti pripovedne moči svojih prvencev. Lahko, da je to samo moje dojemanje, a vsekakor sem nekaj takšnega doživela, ko sem brala Giordanovo Človeško telo ali pa Nadomestne volitve J.K.Rowling. Tudi Kluun je bil najmočnejši v svoji prvi knjigi Ko pride ženska k zdravniku, čeprav se tudi njegova tretja prevedena v Slovenščino (Petelinčka) tudi bere, kar pa ne morem trditi za Rowlingovo in Giordanovo zadnje delo. Torej, tudi tretji Hosseini se me je dotaknil, kot v prvih dveh romanih (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc). S čustveno zgodbo, ki bi lahko bila še daljša. Z lahkoto bi mu namreč dopustila, da ubesedi še nekatere dele zgodbe, ki jih v romanu samo povzame ali pa razloži v nadaljevanju preko zgodb preostalih junakov. Pravzaprav ne samo dopustila, tudi želela bi si še njegovega pripovedovanja, četudi bi bila knjiga daljša še za dvesto strani. Da bi ga lahko brala še dlje. Brala in brala.

Daleč onkraj pojmovanj

o dobrem in slabem

leži polje.

Tamkaj te pričakam.

(Dželaludin Rumi, 13. stoletje)

To je uvodna pesem v knjigi in na koncu ugotoviš, da gre za to.

Zanimive so tudi misli o življenjskem poslanstvu: »Odkrij svoje življenjsko poslanstvo in ga zaživi, pravijo. Ampak včasih šele potem, ko si živel ugotoviš, da je tvoje življenje imelo poslanstvo, precej verjetno takšno, na katero niti pomislil nisi. In zdaj, ko sem izpolnil svoje, sem se počutil brezciljno, kakor orehova lupina na vodi.« Kajti sploh ni dobro, da se zaveš izpolnjenega poslanstva. Podobno, kot  ob izpolnitvah posameznih ciljev, ko po tem nastopi praznina. Vsaj do takrat, ko si postaviš novega.

Kar se tiče pojmovanja žensk (ko smo ravno dan po osmem marcu), pa afganistanske ženske postavi tudi ven iz spon te države, na »zahod«, kjer živijo svobodno življenje. »Nisem želela, da se proti lastni volji in naravi prelevi v eno tistih marljivih, žalobnih žensk, ki se odločijo, da bodo vse življenje molče služile drugim, in so zmeraj v strahu pred tem, da bi pokazale, izustile ali storile kaj napačnega«. No, vzhodnjakom bi naredila krivico, če bi svobodno življenje (žensk) omejila na Zahod. Ta stereotip služečih žensk je namreč prav tako doma na Zahodu in je torej univerzalen. Samo spomnimo se uslužnosti ameriških žena, plastično upodobljenih v Stepfordskih ženskah, ali pa, kot izvaja Hosseini, tudi v Franciji, "kjer ženske, ki vidijo, kako njihove želje usihajo in njihove sanje ugašajo, pa vendar, če jih srečate, se vam nasmehnejo in pretvarjajo, da nimajo nobene skrbi pod soncem".

Za konec pa si zapišem še perzijsko pesem, s katero sta glavna junaka njuna starša uspavala za lahko noč:

»Žalobna mala vila me je pričakala

v senci papirnatega drevesa.

Žalobno malo vilo poznam,

ki jo je v noči odpihnilo stran.«

Ujetnik nebes

Carlos Ruiz Zafón
El prisonero del cielo. Tretja knjiga (prvi dve Senca vetra in Igra angela), ki nadaljuje zgodbo Davida Semepereja in Fermina Romera de Torresa, se lepo in tekoče bere in je zmožna ujeti koncentracijo tudi v trenutkih, ko bralcu misli želijo uhajati v njegovo trenutno življenje. Ni pa zgodba tako napeta, kot v prvih dveh knjigah, je pa tudi res, da je za kakšnih dvesto strani krajša in tako laže obvladljiva. Tretja knjiga se dogaja časovno za prvo (druga je posegla nazaj), v njej pa pripoved razjasni tudi kašne skrivnosti zgodbe iz prejšnjih dveh. Ob spominjanju nazaj eden od junakov modruje, da »pravzaprav nikoli nismo bili to, kar smo bili, da se zgolj spominjamo nečesa, kar se nikoli ni zgodilo«.

Zgodba se ukvarja tudi s poniževanjem ljudi na eni strani in nerazumno nadvlado zlih osebkov na drugi. In ob tem se poraja umestno vprašanje – je bolje biti zgoraj in kršiti etična načela, ali pa spodaj in ohraniti čast? »So časi in kraji, ko je biti nihče bolj častno kot biti nekdo.« Le kaj bodo storili tisti, ki so stopili na nečastno stran, ko se veter spet obrne? Se bodo sprenevedajoč spet sprehodili nazaj in ostali zgoraj?

Pa saj ni vse tako temačno, kot so nekateri zavoji te knjige. Tudi v knjigi ne. Ravno v času intenzivnega doživljanja flamenka sem v tretjem delu knjige prebrala, o najboljši plesalki flamenka vseh časov Carmen Amaya (1913 - 1963), ki je bila rojena v nekdanjem barcelonskem predmestju Samorrostro, kjer je zdaj olimpijska vas.

Človeško telo

Paolo Giordano

Il corpo umano. Po Samotnosti praštevil so bila pričakovanja do druge Giordanove knjige velika. Ni mi stekla in nisem je prebrala do konca. Nekje od tretjine naprej samo še po diagonali, če bi slučajno ujela še kaj, kar mi je blizu. Ne vem, morda jaz nisem pravi receptor za dogajanja v vojaških bazah. 

Al Araf

Vladimir Bartol

Naslov knjige najprej miselno poveže z islamskim okoljem in si tako predstavljamo, da se bodo kratke zgodbe dogajale nekje na Orientu, tako kot Bartolov Alamut. Tudi na predstrani, kjer je zapisan odlomek iz sure o sodnem dnevu, še gojimo to predstavo.

»Stena se bo dvigala med izvoljenimi in zavrženimi. Na Al Arafu bodo možje, ki bodo poznali tako prve kakor druge po gotovih znamenjih. Dejali bodo gostom raja: Mir z vami! In kljub gorečnosti svojega hrepenenja ne bodo mogli stopiti vanj. Kadar pa bodo obrnili svoje poglede proti žrtvam ognja, bodo vzkliknili: Gospod! Ne vrzi nas med zavržene! Koran, VII. 44,45«

A takoj v prvi zgodbi lahko ugotovimo, da je kraj dogajanja naša domovina na prelomu dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja in, da je Al Araf uvod v filozofska in psihološka razmišljanja o življenju, ljudeh in njihovih značajih. »So ljudje, ki jih boli lepota, izražena v nevednosti in nedolžnosti. Večinoma so to bitja višje zavesti, ki jih je pokvarilo spoznanje in, ki si zato žele nazaj v prvotno stanje. Ker pa se enkrat izgubljena čistost nikdar več ne povrne, je njih najvišja strast, da bi videli čim večje število sebi enakih. Od tod je samo en korak, da vzamejo nit usode v svoje roke in začno sami zavajati nevedne.«

Tudi o moško vase zaverovanem pogledu na ženske (ženske tako interpretiramo, pisec verjetno misli, da je vse v redu). Na podoben način, »moškocentrično« opisuje ženske njegov italijanski sodobnik AlbertoMoravia, vzporednice lahko najdemo tudi v opisih vizualnih značilnosti ljudi, ki ženske namreč večkrat opisuje, da imajo veliko glavo, nesorazmerno s telesom, ali pa kaj sličnega.

In tudi o razmišljanjih na razpotjih med vsakdanjim življenjem v rutini in pogumnim sprejemanjem izzivov, pa čeprav vodijo v končanje življenja. Zgodbo o razpotjih je utemeljil z junakom tistega časa dr. Klementom Jugom, ki je izbral izzive nevarnih sten. »Vsak človek, ki skuša kaj doseči, stopi nekoč pred odločitev; ali, da izpolni, kar pričakujejo od njega tisti, ki ga obdajajo, in postane sebi nezvest; ali da posluša svoj klic in razočara svojo okolico. Večina stori prvo: odtod veliko toliko razočaranja v svetu. Mnogo se jih vse življenje ne more odločiti.: zapiti ženiji. Peščica, ki ostane sebi zvesta: ali zmaga ali pogine.« (Op. ženij je genij). O manj znani podobi tega junaka časa, filozofa in planinca, je v svoji knjigi  Vebrov učenec pisal Tomo Virk.

Drugi tak junak, ki je neustrašno izbiral nevarne izzive in se vsaj v besedah ni bal smrti, je bil Krassowitz: »Kateri so zadnji nagibi človeških dejanj, kdo bi vedel? Ali kolikor globoko more prodreti človek z analitično metodo v svojo notranjost, do tja sem pogledal. Kaj se mi je pokazalo? Ob sleherni nevarnosti, ki sem jo srečal v življenju, sem si dejal: Če si premagal tolikšen naval svojih čustev, kje je še kaj človeškega, česar ne bi zmogel? Ali misliš, da je verjetno, da nisem takrat, ko sem se bil odločil za svoj korak, imel že v sebi nekega motnega vedenja o tej resnici? Če grem po tej poti v svojem spominu nazaj, mi pride do zavesti, da mi je že tedaj, ko sem se odločeval, lebdelo v mislih megleno spoznanje: Sprejmi nase enkratno veliko razočaranje in osvobojen boš za vedno prihodnjih razočaranj. Potem še: Hočeš doseči nekaj velikega? Pokaži najprej, čemu se znaš odreči. – In težnja, storiti odločilen korak v življenju, poseči sam v svojo usodo. Zakaj vedeti moraš, da je življenje samo zavedanje bolestnih dražljajev organske materije in smrt uničenje te zavesti. Izločiš električni tok in luč ugasne.«

Zgodbe nam dajo vpogled v takratno življenje pri nas, junake tistega časa in njihove življenjske odločitve. Življenje je bilo gotovo drugačno, začutili smo ga lahko že, če smo kdaj slišali svoje dedke in babice pripovedovati o njihovih »debatah v gostilnah ali ob drugih priložnostih«. Bilo je precej več intelektualne razprave, predvsem med mladimi študenti. Poleg tega lahko opazimo, da je bilo med intelektualci modno plezanje po gorah. Življenje je tudi bilo precej počasnejše, tako je na primer prej neambiciozen uslužbenec zunanjega ministrstva Milan Jenko imel pet mesecev časa za pripravo na diplomatski izpit. Doživljanje duha časa še dodatno začini takraten nekoliko arhaični jezik z izrazi, kot so »gorostasna trditev«, »abstruzna, nekontrolabilna domislica«, »ingeniozno naiven izraz« (op. tu je imel v mislih Mesnerjev planetarum influxu in corpus humanum), »vizualna injekcija je postala potrebni narkotikon«, »bil sem v oblasti svoje erototropije« ali pa npr. «ponajvečkrat«. Za nas čas zabavni so tudi opisi nekaterih ljudi, ki nastopajo v zgodbah: »Bil je lep, visok fant, z vranje črnimi lasmi in rjavimi, žametnimi očmi, s katerimi je umel nevarno operirati med ženskim svetom.«, ali pa »Bil je majhen zgneten človek z impozantno glavo in orjaškim čelom, z velikimi zelenkastimi očmi, ki so izražale osredotočenost in pozornost, s kratkim, ostrim nosom in krepko naprej pomaknjeno spodnjo čeljustjo.«