In v gorah odzvanja

Khaled Hosseini, And the mountains echoed. 

Hosseini vsekakor negira mojo izkušnjo z nekaterimi sodobnimi avtorji, ki po svojih prvih uspešnicah, v svojih naslednjih, niso mogli več ujeti pripovedne moči svojih prvencev. Lahko, da je to samo moje dojemanje, a vsekakor sem nekaj takšnega doživela, ko sem brala Giordanovo Človeško telo ali pa Nadomestne volitve J.K.Rowling. Tudi Kluun je bil najmočnejši v svoji prvi knjigi Ko pride ženska k zdravniku, čeprav se tudi njegova tretja prevedena v Slovenščino (Petelinčka) tudi bere, kar pa ne morem trditi za Rowlingovo in Giordanovo zadnje delo. Torej, tudi tretji Hosseini se me je dotaknil, kot v prvih dveh romanih (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc). S čustveno zgodbo, ki bi lahko bila še daljša. Z lahkoto bi mu namreč dopustila, da ubesedi še nekatere dele zgodbe, ki jih v romanu samo povzame ali pa razloži v nadaljevanju preko zgodb preostalih junakov. Pravzaprav ne samo dopustila, tudi želela bi si še njegovega pripovedovanja, četudi bi bila knjiga daljša še za dvesto strani. Da bi ga lahko brala še dlje. Brala in brala.

Daleč onkraj pojmovanj

o dobrem in slabem

leži polje.

Tamkaj te pričakam.

(Dželaludin Rumi, 13. stoletje)

To je uvodna pesem v knjigi in na koncu ugotoviš, da gre za to.

Zanimive so tudi misli o življenjskem poslanstvu: »Odkrij svoje življenjsko poslanstvo in ga zaživi, pravijo. Ampak včasih šele potem, ko si živel ugotoviš, da je tvoje življenje imelo poslanstvo, precej verjetno takšno, na katero niti pomislil nisi. In zdaj, ko sem izpolnil svoje, sem se počutil brezciljno, kakor orehova lupina na vodi.« Kajti sploh ni dobro, da se zaveš izpolnjenega poslanstva. Podobno, kot  ob izpolnitvah posameznih ciljev, ko po tem nastopi praznina. Vsaj do takrat, ko si postaviš novega.

Kar se tiče pojmovanja žensk (ko smo ravno dan po osmem marcu), pa afganistanske ženske postavi tudi ven iz spon te države, na »zahod«, kjer živijo svobodno življenje. »Nisem želela, da se proti lastni volji in naravi prelevi v eno tistih marljivih, žalobnih žensk, ki se odločijo, da bodo vse življenje molče služile drugim, in so zmeraj v strahu pred tem, da bi pokazale, izustile ali storile kaj napačnega«. No, vzhodnjakom bi naredila krivico, če bi svobodno življenje (žensk) omejila na Zahod. Ta stereotip služečih žensk je namreč prav tako doma na Zahodu in je torej univerzalen. Samo spomnimo se uslužnosti ameriških žena, plastično upodobljenih v Stepfordskih ženskah, ali pa, kot izvaja Hosseini, tudi v Franciji, "kjer ženske, ki vidijo, kako njihove želje usihajo in njihove sanje ugašajo, pa vendar, če jih srečate, se vam nasmehnejo in pretvarjajo, da nimajo nobene skrbi pod soncem".

Za konec pa si zapišem še perzijsko pesem, s katero sta glavna junaka njuna starša uspavala za lahko noč:

»Žalobna mala vila me je pričakala

v senci papirnatega drevesa.

Žalobno malo vilo poznam,

ki jo je v noči odpihnilo stran.«