Ujetnik nebes

Carlos Ruiz Zafón
El prisonero del cielo. Tretja knjiga (prvi dve Senca vetra in Igra angela), ki nadaljuje zgodbo Davida Semepereja in Fermina Romera de Torresa, se lepo in tekoče bere in je zmožna ujeti koncentracijo tudi v trenutkih, ko bralcu misli želijo uhajati v njegovo trenutno življenje. Ni pa zgodba tako napeta, kot v prvih dveh knjigah, je pa tudi res, da je za kakšnih dvesto strani krajša in tako laže obvladljiva. Tretja knjiga se dogaja časovno za prvo (druga je posegla nazaj), v njej pa pripoved razjasni tudi kašne skrivnosti zgodbe iz prejšnjih dveh. Ob spominjanju nazaj eden od junakov modruje, da »pravzaprav nikoli nismo bili to, kar smo bili, da se zgolj spominjamo nečesa, kar se nikoli ni zgodilo«.

Zgodba se ukvarja tudi s poniževanjem ljudi na eni strani in nerazumno nadvlado zlih osebkov na drugi. In ob tem se poraja umestno vprašanje – je bolje biti zgoraj in kršiti etična načela, ali pa spodaj in ohraniti čast? »So časi in kraji, ko je biti nihče bolj častno kot biti nekdo.« Le kaj bodo storili tisti, ki so stopili na nečastno stran, ko se veter spet obrne? Se bodo sprenevedajoč spet sprehodili nazaj in ostali zgoraj?

Pa saj ni vse tako temačno, kot so nekateri zavoji te knjige. Tudi v knjigi ne. Ravno v času intenzivnega doživljanja flamenka sem v tretjem delu knjige prebrala, o najboljši plesalki flamenka vseh časov Carmen Amaya (1913 - 1963), ki je bila rojena v nekdanjem barcelonskem predmestju Samorrostro, kjer je zdaj olimpijska vas.