Azar Nafisi
Reading Lolita in Teheran
Prav v teh dneh je bil na televiziji predvajan
film o francoskih najstnicah, ki so jim oprali možgane tako, da so bile v
svojih verskih načelih bolj striktne od običajnih muslimanov. Najstnica, za
katero je naključje hotelo, da je kljub trdni nameri po odhodu ostala v
Franciji, v zadnjem kadru filma uživa v vetru v laseh. Prav tistem, ki je
ženskam v Iranu v času režima pomenil občutenje svobode in same sebe.
Vpletanje literature v duh časa me je spomnilo
na guernseysko društvo, morda tudi zaradi Austenove, ženski literarni tečaj
tudi na Poletje brez moških Hustvedove. Če je bilo v teh dveh romanih okolje za
razpravo o literarnih vsebinah bolj sproščeno in primerjave bolj lahkotne, pa
ob srečanju z realnostjo na veri osnovanega režima postanejo precej bolj
zahtevne.
Položaja žensk v skrajnih muslimanskih okoljih
se je v svojih romanih dotaknil že Hosseini, o njem smo brali tudi v
Rahimijevem Syngué sabour, a skrajnost
situacije je še bolj izpostavljena v primerjavi s klasično zahodno literaturo
prejšnjega stoletja. Junakinje prebiranja so iskale primerjavo svojega
položaja. »Nismo pričakovale receptov in preprostih rešitev, upale smo le, da
bomo našle vez med odprtimi prostori romanov in utesnjenostjo svojih lastnih
prostorov.«
Iskale so osebno svobodo.
»Sama sem besedo upsilamba povezala z neuresničljivim veseljem v zraku prekinjenega
poskoka.«
»Tako v njegovih izmišljenih zgodbah kot tudi
življenju Nabokova je bilo nekaj, kar smo nagonsko doumele in pograbile –
možnost brezmejne svobode, kadar ostaneš brez vsake izbire.«
»Tam, v dnevni sobi, smo vnovič odkrivale, da
smo živa človeška bitja; še tako ponižane in prestrašene so kot Lolita
poskušale bežati in si ustvariti svoj mali prostor svobode. In kot Lolita smo
izkoristile vsako priložnost, da smo razkazovale svojo nepokorščino: tako, da
smo izpod rute kazale pramen las, podtaknile kakšno sled barve v sivino svojega
videza, si pustile daljše nohte, se zaljubljale in poslušale prepovedano
glasbo.« Torej ravno obratno, kot francoske najstnice v Le ciel attendra.
»Ve, da je zanjo najbolje, če je ne opazijo,
ne slišijo, ne vidijo.«
»Nenavadno, kako tudi najneznatnejša vrzel
pomeni veliko svobodo, kadar smo oropani vsake izbire. Ko smo bile skupaj, smo
se počutile skoraj svobodne.«
»Iz kroga lahko izstopiš in nehaš plesati z
ječarji le tako, da na kakršenkoli način ohraniš svojo zasebnost, tisto
enkratnost, ki jo je tako težko opisati, pa nas, človeška bitja, vendarle
popolnoma razlikuje med seboj. Zato so v njihovem svetu rituali – prazni
rituali – tako zelo pomembni. Popolnoma so vdrli v našo zasebnost in poskušali
po svoje oblikovati vse naše poteze in vsa naša dejanja, da bi postali eni
izmed njih – in to je že samo po sebi oblika obglavljenja.« In prav to so
počeli s francoskimi dekleti v filmu Nebesa bodo počakala.
Kultura je močan element svobode. »Vse
življenje se je bojeval za oblast (op. James) – pa ne za politično, ki jo je
zaničeval – temveč za oblast kulture. Zanj sta kultura in civilizacija pomenili
vse. Govoril je, da je 'neodvisnost mišljenja' največja človekova svoboda,
svoboda, ki umetniku omogoča, da uživa v 'spopadu z neskončnimi oblikami
bivanja'.«
»Vprašanje je samo, ali premoremo kaj morale
ali ne? Ali mislimo, da je vse dovoljeno in je pomembno zgolj zadovoljevanje
naših lastnih potreb, ali pa čutimo tudi kaj odgovornosti do drugih?«
O neodkupljivosti sedanjega časa. »Čas sedanji
in čas pretekli/ sta oba morda navzoča v času prihodnjem/ in čas prihodnji
vsebovan v času preteklem./ Čas je ves čas večno navzoč/ ves čas je neodkupljiv.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar