Margaret Mazzantini
Non ti muovere. En dan je minil,
odkar sem končala z branjem knjige in že sem pozabila s kakšnimi izrazi vse sem
želela označiti ta roman. Ne pridejo mi več na misel, ne za zgodbo in ne za
glavnega junaka, pripovedovalca zgodbe. O glavnem junaku bi pravzaprav še lahko
kaj zapisala, šlo je za moškega, slabiča, samopomilujočega zaradi položaja, v
katerega se je pripeljal sam. Zgodba pa je bila na nek način grozljiva. Je to
ljubezen ali dokazovanje posesti?
»Obšla me je misel, da nas nič ne more rešiti
pred samim sabo in da je obzirnost samo gnil sadež, ki pade na tla.«
Sončne zahode občudujem najbolj zaradi
čudovite rumeno rdeče svetlobe, posebej v odsevu na stavbah, ki jih zahajajoče
sonce obsije. Mazzantinijeva pa je ta čas dneva označila kot najmehkejši. »Vedno
ob sončnem zahodu, v najmehkejši uri dneva.«
O času. »Dnevi so tekli, vsak s svojim
svežnjem stvari, za katere se je zdelo, da so venomer enake, tako kot moj
obraz. Tako deluje čas, Angela, s sistematično postopnostjo. Nevidno vztrajno
premikanje nas obrabi.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar