Khushwant Sinhg
Train to
Pakistan.
Čeprav se zgodba pripoveduje v sproščeni indijski maniri (v ozadju si
predstavljaš indijsko angleščino iz bollywoodskih filmov in igrivo vzdušje
pisanih oblek in bleščic), je v svojem bistvu grozljiva. Iz več vidikov. Zaradi
posledic verskih nasprotij, zaradi odnosa med ljudmi, ki jih pogojuje delitev
na kaste, zaradi odnosa do žensk in predvsem zaradi samoumevnosti genocida.
Je pa življenje na vseh delih našega planeta v
svojem bistvu podobno, ne glede na čas in družbeni sloj.
»Tisti, ki se jih govorice tičejo, zmeraj
zadnji izvedo zanje.«
»Ščemeč občutek na tilniku mu je povedal, da
ga opazujejo in se pogovarjajo o njem.«
Razlikovanje in poniževanje obstaja tam in tu,
le da je v razvitejšem svetu izvedba bolj prefinjena.
»V deželi, kjer je bilo dolga stoletja v
veljavi kastno razlikovanje, so neenakost sprejemali kot nekaj samoumevnega.
Zdaj, ko so bile kaste odpravljene z zakonom, so se pojavile druge oblike
razrednega razlikovanje. V krogih, ki so bili najbolj pod vplivom zahoda, eden
takih so bili na primer državni uslužbenci vladnega sekretariata v Delhiju, so
imeli parkirne prostore za avtomobile označene z nalepkami Višji uradniki;
Nižji uradniki; Uslužbenci, stenografi in drugi. Zaradi tako do potankosti
spredalčkanega načina mišljenja so z ljudmi različnih družbenih položajev, ki
so bili obtoženi ali obsojeni za isti prekršek, ravnali zelo različno.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar