Pod istim nebom

Joseph Kim

Under the same sky. Že sicer sem bila doma vzgojena, da hrane ne mečem stran. Zaradi tega, ker so starši preživeli vojno, ko niso imeli dovolj jesti in nekega spoštovanja do okoliščin, da doma nismo lačni, povsod drugod pa temu ni tako. Po prebrani knjigi pa sem še posebej skrbno pojedla vsa zrna riža, ki so ostala v posodi in kot običajno porabila tudi liste cvetače, ki jih nekateri zavržejo. Zgodba pa ne gre samo o lakoti in borbi za hrano v za ta čas absurdnem režimu, (ki ga svetovne velesile dopuščajo, kljub polnim ustom besed o človekovih pravicah).

Zanimivi so bili občutki sprejemanja režima in celo občutenja sreče, čeprav je tega bilo bolj malo. Bolj je šlo za nenehno iskanje sreče. "Že pri tisti starosti sem imel drugačno mišljenje od staršev. Verjela sta v neke stvari. Oče je verjel v trdo delo in severnokorejski režim, mama je verjela v posel, oba pa sta bila obsedena s "srečo". Jaz pa nisem verjel v srečo in čudeže. Starši so me tega ozdravili. Vedno sem se zavedal, da si moraš, če si nekaj želiš, to sam pridobiti."

Vživeti se je bilo lahko v občutenja domotožja glavnega junaka, ki je že živel v sorazmernem blagostanju na Kitajskem, pa se je še vedno upiral skušnjavi, da bi se, ko bi si nabral dovolj bogastva,  spet ilegalno vrnil v pekel vsakdanjika v svoji domovini.

Zanimivo je bilo tudi, kako težko se je otresti navad, ki si jih človek nehote pridobi v borbi za preživetje. Kako se je glavni junak, čeprav je imel vsega dovolj, težko uprl skušnjavi, da svojim dobrotnikom ni kradel. In kako je bilo severnokorejske najstnike navaditi, da se obnašajo bolj sproščeno, da ne bi vzbujali pozornosti in bili takoj opazni med množico v drugih državah.