Natsuo Kirino
Auto. Po švedskih,
italijanskih, angleških, nemških, …, še japonska kriminalka. Malo drugačna.
Pravzaprav imajo kriminalke pisateljev različnih narodov tudi drugačne stile
pisanja. Odražajo značaj določene kulturne sredine tako, da je kaj lahko občutiti
vzdušje tiste dežele. Tu je bilo vse japonsko, kot na primer pri Murakamiju ali
Ishiguri. Težko bi rekla, če gre u za način pisanja, ali pa za vse dogodke,
prostorje, značaje ljudi, ki so opisani. Ali pa za uporabljena lastna imena, ki
nam takoj pričarajo vzdušje. Pri tej je bilo posebno tudi to, da so tiste, ki
so storili kriminalno dejanje postavili v vlogo žrtve, tako da se bralec nehote
postavi na njihovo stran. Tudi zato, ker so v zgodbo vključeni tudi slabši,
bolj zlobni, ki so »še bolj krivi«.
O občutkih osamljenosti. »Ko pa je pomislila,
da mora sama prenašati takšno ravnanje, je začutila takšno osamljenost, da so
ji solze spet začele teči.«
Kot pri Murakamiju se pojavi močna rdeča luna.
»Pogledala je kvišku in ujela pogled na motno rdečkasto svetlobo lune, ki je
plavala nad strehami.« Del zgodbe je tudi bela mačka, ki se noče več vrniti
domov. Tudi mačke so stalnica v Murakamijevih zgodbah, pri Hirajdejevi pa je
celo neke vrste glavna junakinja.
O tem, kako te zapustijo »prijatelji«. Ko je
posel cvetel, so vsi brenčali okoli tebe kot čebele okoli cveta; ob najmanjšem
znamenju težav pa so izginili.«
O tem, da imajo nekateri inteligenten pogled. »Masako
je v njegovem pogledu opazila inteligenco.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar