Samarkand

Amin Maalouf

Branje mi nekako ni steklo, čeprav je tema zanimiva in govori o perzijskem pesniku iz 11. stoletja Omarju Hajamu (Khayyam). 

Pesnik je v enem izmed dialogov povedal, da ne more izraziti vsega kar misli, ker živi v svetu skrivnosti in strahu. "Imeti moraš dva obraza: enega kaži množici, drugega sebi in svojemu Stvarniku. Če hočeš obdržati svoje oči, ušesa in jezik, pozabi, da imaš oči, ušesa in jezik."

V bližnji prihodnosti poiščem njegovo knjigo štirivrstičnic Rubaijat.

"Kdo ni nikdar prekršil tvoje postave, povej?

Življenje brez greha, kakšen okus ima, povej?

Če kaznuješ zlo, ki sem ga storil iz zla, kakšna je razlika med teboj in menoj, povej?"

"Vstani, za spanje imamo celo večnost!"

"Nebo je igralec in mi smo samo kmetje.

To je stvarnost, ne posledica.

Prestavlja nas po šahovnici sveta

in nas naenkrat spusti v jamo niča."

"Raj in pekel sta v tebi."

Zgodba piše tudi o Hasanu Sabahu, vodji sekte izmailcev, ki je imela sedež v Alamutu. Njegov nauk je bil, da ni nič resnično in vse je dovoljeno. O Hasanu in izmailcih sicer lahko beremo tudi v Bartolovem  Alamutu, kjer pa, moram priznati, sem zgodbo precej laže brala.