O novem priimku

Elena Ferrante

Storia del nuovo cognome. Zdaj, ko sem prebrala drugo knjigo Neapeljskega cikla, se spet vrnem k prvi, ki ji nisem mogla nekako zbrano slediti. O novem priimku lepo vpotegne v neapeljsko življenje mladih in notranjost glavne junakinje, katerih osnovnice so verjetno precej podobne povsod. Prenese tudi občutja življenja v južni Italiji. Mestoma me je način pisanja spomnil na Moravio v opisovanju značajev ljudi in življenja deklet in žena ali pa v opisovanju poletja na otoku. Sicer gre po mojem občutku za iskreno pisanje, verjetno v velikem delu avtobiografsko. Najbrž tudi »pisano v enem zamahu«, kakor napiše avtorica nekje proti koncu romana.

Zelo nazoren je bil opis italijanskih žena in mater, po tem ko se poročijo in posvetijo družini. »Takrat sem razločno videla družinske matere stare soseske. Bile so razdražljive, bile so pokorne. Stisnjenih ustnic in sključenega hrbta so molčale ali pa so vpile in divje zmerjale svoje nadležne otroke. Vse izžete so vdrtih oči in lic ali s širokimi zadnjicami, nabreklimi gležnji in zajetnim oprsjem vlekle nakupovalne torbe in otročiče, ki so se jim držali za krila in hoteli, naj jih vzamejo v naročje. In, ljubi bog, bile so deset, kvečjemu dvajset let starejše od mene. Zdelo se je, da so izgubile znake ženskosti, ki so bili za nas dekleta tako pomembni, da smo jih poudarjale z obleko in ličili. Razjedla so jih telesa mož, očetov, bratov, katerim so ob naporih, bližajoči se starosti, začele postajati vse bolj podobne. Kdaj se je začela ta preobrazba? Z gospodinjskim delom? Z nosečnostjo? Z udarci?«

Dotakne se tudi nesprijaznjenosti z usodo kot vzrokom za nezadovoljstvo v življenju. »Po drugi strani pa je sama čutila, da nesprijaznjena z usodo tone v nezadovoljstvo in nekajkrat sem jo zalotila, da je v novi delikatesi ob redkih trenutkih, ko v njej ni bilo strank in ni imela opravka z dobavitelji, zre v prazno, z roko na čelu, med lasmi, kot bi si blažila rano, z izrazom človeka, ki skuša zajeti sapo.«

V zgodbah in poeziji iščemo vzporednice in razlago življenja. »Oprijemala sem se verzov in romanov, kot da so pomirjevala.«

Še ena navedba čuječnosti, tokrat skladna z mojo predstavo o pomenu tega pojma. »Ves denar sem spravila za modrc, kot je počela moja mama, in ure prebila v čuječi tesnobi, ki se je stapljala z vse močnejšim občutkom prostosti.«

Med predvidljivostjo in burnim življenjem. »…, ki so me spodbujali, da bi dajala od sebe čedalje več, doživljala kot del preveč zaščitenega, preveč predvidljivega sveta, v nasprotju z burnim svetom, skozi katerega se je ob življenjskih pogojih v soseski znala v bežnih vrsticah pomečkanih in popacanih strani sprehajati Lila.« Kako naj živimo? Predvidljivo, kar daje določeno verjetnost varnosti, ali spontano z iskanjem novega, kjer pa si težko predstavljamo že bližnjo prihodnost? Ni škoda kratkega življenja za predvidljivost? In ali bomo tvegali in se podali v neznano, negotovo, računajoč na možnost življenja na robu?

Nekateri imajo oklepe. »Že res, da sem se naučila sistematične vztrajnosti raziskovalca, ki preverja celo vejice, in to kazala na izpitih in v diplomi, ki sem jo pisala, dejansko pa sem ostajala kljub vsej načitanosti kakor neoborožena, nisem imela oklepa, v katerem bi se z mirnim korakom pomikala naprej kot oni.«

Elena Ferrante pa nam še ni predstavila pravega priimka.