Haruki Murakami
村上 春樹国境の南、太陽の西 (Kokkyō no minami, taiyō no nishi)
Knjiga je na
seznamu letošnjega Mesta Bere, nameravala sem jo samo še prelistati, ker sem jo
brala že pred leti. Pa sem jo prebrala od začetka do konca. Zgodbe sem se spominjala v grobem, na trenutke pa se mi je
zdelo, kot da knjigo berem prvič. Najbrž sem bila pozorna na druge poudarke. In
Murakami nedvomno zna pritegniti k branju.
Šimamoto, Izumi,
Jukiko. Prva je bila kot prvid, ki je usmerjal življenje.
O stvareh in
minevanju. "Na tem svetu so stvari, ki se lahko ponovijo, in take, ki se
ne morejo. Minevanje časa je ena tistih, ki se ne morejo ponoviti. Prideš do
neke točke in se ne moreš več vrniti."
"Ob hudem
telesnem naporu mi ni ostalo nič prostora za razmišljanje, nenehno gibanje pa
mi je pomagalo, da sem misli usmeril na vsakodnevne malenkosti. Sanjarjenje je
bilo prepovedano. Po najboljših močeh sem se skušal osredotočiti na tisto, kar
sem počel. Ko sem si umival obraz, sem mislil na to; ko sem poslušal glasbo,
sem z glasbo postal eno. Samo tako sem lahko preživel." Svoja razmišljanja
je usmerjal s "čuječnostjo", torej z usmerjanjem misli in pozornostjo
na stvari, ki se dogajajo okoli njega.
Da, ali ne. "Ni
vmesnega stanja. Predmeti vmesnega stanja ne obstajajo, in kjer teh predmetov
ni, tudi vmesno stanje ne obstaja."
Ni komentarjev:
Objavite komentar