Pod istim nebom

Joseph Kim

Under the same sky. Že sicer sem bila doma vzgojena, da hrane ne mečem stran. Zaradi tega, ker so starši preživeli vojno, ko niso imeli dovolj jesti in nekega spoštovanja do okoliščin, da doma nismo lačni, povsod drugod pa temu ni tako. Po prebrani knjigi pa sem še posebej skrbno pojedla vsa zrna riža, ki so ostala v posodi in kot običajno porabila tudi liste cvetače, ki jih nekateri zavržejo. Zgodba pa ne gre samo o lakoti in borbi za hrano v za ta čas absurdnem režimu, (ki ga svetovne velesile dopuščajo, kljub polnim ustom besed o človekovih pravicah).

Zanimivi so bili občutki sprejemanja režima in celo občutenja sreče, čeprav je tega bilo bolj malo. Bolj je šlo za nenehno iskanje sreče. "Že pri tisti starosti sem imel drugačno mišljenje od staršev. Verjela sta v neke stvari. Oče je verjel v trdo delo in severnokorejski režim, mama je verjela v posel, oba pa sta bila obsedena s "srečo". Jaz pa nisem verjel v srečo in čudeže. Starši so me tega ozdravili. Vedno sem se zavedal, da si moraš, če si nekaj želiš, to sam pridobiti."

Vživeti se je bilo lahko v občutenja domotožja glavnega junaka, ki je že živel v sorazmernem blagostanju na Kitajskem, pa se je še vedno upiral skušnjavi, da bi se, ko bi si nabral dovolj bogastva,  spet ilegalno vrnil v pekel vsakdanjika v svoji domovini.

Zanimivo je bilo tudi, kako težko se je otresti navad, ki si jih človek nehote pridobi v borbi za preživetje. Kako se je glavni junak, čeprav je imel vsega dovolj, težko uprl skušnjavi, da svojim dobrotnikom ni kradel. In kako je bilo severnokorejske najstnike navaditi, da se obnašajo bolj sproščeno, da ne bi vzbujali pozornosti in bili takoj opazni med množico v drugih državah.

Rez

Natsuo Kirino

Auto. Po švedskih, italijanskih, angleških, nemških, …, še japonska kriminalka. Malo drugačna. Pravzaprav imajo kriminalke pisateljev različnih narodov tudi drugačne stile pisanja. Odražajo značaj določene kulturne sredine tako, da je kaj lahko občutiti vzdušje tiste dežele. Tu je bilo vse japonsko, kot na primer pri Murakamiju ali Ishiguri. Težko bi rekla, če gre u za način pisanja, ali pa za vse dogodke, prostorje, značaje ljudi, ki so opisani. Ali pa za uporabljena lastna imena, ki nam takoj pričarajo vzdušje. Pri tej je bilo posebno tudi to, da so tiste, ki so storili kriminalno dejanje postavili v vlogo žrtve, tako da se bralec nehote postavi na njihovo stran. Tudi zato, ker so v zgodbo vključeni tudi slabši, bolj zlobni, ki so »še bolj krivi«.

O občutkih osamljenosti. »Ko pa je pomislila, da mora sama prenašati takšno ravnanje, je začutila takšno osamljenost, da so ji solze spet začele teči.«

Kot pri Murakamiju se pojavi močna rdeča luna. »Pogledala je kvišku in ujela pogled na motno rdečkasto svetlobo lune, ki je plavala nad strehami.« Del zgodbe je tudi bela mačka, ki se noče več vrniti domov. Tudi mačke so stalnica v Murakamijevih zgodbah, pri Hirajdejevi pa je celo neke vrste glavna junakinja.

O tem, kako te zapustijo »prijatelji«. Ko je posel cvetel, so vsi brenčali okoli tebe kot čebele okoli cveta; ob najmanjšem znamenju težav pa so izginili.«

O tem, da imajo nekateri inteligenten pogled. »Masako je v njegovem pogledu opazila inteligenco.« 

Med in mleko

Rupi Kaur

Milk and honey. Prav škoda je, da je knjiga izšla šele po sestavljanju bralnega seznama Mesta bere, kajti tako bi jo spoznalo še več bralcev. Verjetno bolj bralk, ker najbrž v tej akciji sodelujejo bolj ženske.

Izid knjige s poezijo sem opazila nekje na spletnem časopisju in jo poiskala v knjižnici. Zelo prijetno presenečenje – ne vem, če sem že kdaj knjigo s poezijo prebrala v eni sapi. Najbrž zato, ker nima zapletenih sporočil, čeprav imajo težo zapletenega življenja. Ker so blizu ženskam in, ker je najbrž vsak izmed nas preživel že kaj podobnega. In ker nam pojasni ali potrdi občutenja in dejanja, ki smo jih kdaj že sami racionalizirali na podoben način.

ljudje odhajajo

a kako

odidejo

ostane za vedno

ne vem ali me pisanje

zdravi

ali uničuje

najprej moraš biti v zvezi

s seboj

šele potem z drugim

čutiti bolečino je del

človeške izkušnje

ne boj se je

odpri se ji

-razvoj

ne išči zdravila

pri nogah tistih

ki so te zlomili

imam

kar imam

in sem srečna

izgubila sem

kar sem izgubila

in sem

še vedno

srečna

-pogled na svet

če pride bolečina

pride tudi sreča

-bodi potrpežljiv

tvoja umetnost

ni povezana s tem koliko ljudem

je tvoje delo všeč

tvoja umetnost

je povezana s tem

ali je všeč tvojemu srcu

ali je všeč tvoji duši

je znak tega kako iskrena si

sama s seboj

in res

nikoli ne smeš

prodati iskrenosti

za všečnost

-vsem mladim pesnikom

nisem odšla ker

bi te nehala ljubiti

odšla sem ker sem

sčasoma vedno manj

ljubila sebe

ne smeš jih siliti

naj si te želijo

sami si te morajo želeti

Balzac in kitajska šiviljica

Dai Sijie

Blazac et la petite tailleuse chinoise. Del zgodbe je najbrž avtobiografski, glede na to, da je Sijie sam doživljal prevzhojo v času Maove kulturne revolucije v hribovski vasi v Sečuanu.  Knjiga se lepo bere in odstre še en delček življenja.

»Nisem vedel, da lahko tako majhno upanje tako spremeni človeka, da popolnoma ponori, postane tako aroganten, govori s toliko strasti in sovraštva v glasu.« Upanje seveda lahko vzbudi tudi pozitivna čustva in da energijo za naslednje obdobje v življenju. Res pa je, spremeni ljudi v to ali ono smer. In ni samo upanje tisto, ki spreminja, je tudi občutenje spremenjenega položaja.

O novem priimku

Elena Ferrante

Storia del nuovo cognome. Zdaj, ko sem prebrala drugo knjigo Neapeljskega cikla, se spet vrnem k prvi, ki ji nisem mogla nekako zbrano slediti. O novem priimku lepo vpotegne v neapeljsko življenje mladih in notranjost glavne junakinje, katerih osnovnice so verjetno precej podobne povsod. Prenese tudi občutja življenja v južni Italiji. Mestoma me je način pisanja spomnil na Moravio v opisovanju značajev ljudi in življenja deklet in žena ali pa v opisovanju poletja na otoku. Sicer gre po mojem občutku za iskreno pisanje, verjetno v velikem delu avtobiografsko. Najbrž tudi »pisano v enem zamahu«, kakor napiše avtorica nekje proti koncu romana.

Zelo nazoren je bil opis italijanskih žena in mater, po tem ko se poročijo in posvetijo družini. »Takrat sem razločno videla družinske matere stare soseske. Bile so razdražljive, bile so pokorne. Stisnjenih ustnic in sključenega hrbta so molčale ali pa so vpile in divje zmerjale svoje nadležne otroke. Vse izžete so vdrtih oči in lic ali s širokimi zadnjicami, nabreklimi gležnji in zajetnim oprsjem vlekle nakupovalne torbe in otročiče, ki so se jim držali za krila in hoteli, naj jih vzamejo v naročje. In, ljubi bog, bile so deset, kvečjemu dvajset let starejše od mene. Zdelo se je, da so izgubile znake ženskosti, ki so bili za nas dekleta tako pomembni, da smo jih poudarjale z obleko in ličili. Razjedla so jih telesa mož, očetov, bratov, katerim so ob naporih, bližajoči se starosti, začele postajati vse bolj podobne. Kdaj se je začela ta preobrazba? Z gospodinjskim delom? Z nosečnostjo? Z udarci?«

Dotakne se tudi nesprijaznjenosti z usodo kot vzrokom za nezadovoljstvo v življenju. »Po drugi strani pa je sama čutila, da nesprijaznjena z usodo tone v nezadovoljstvo in nekajkrat sem jo zalotila, da je v novi delikatesi ob redkih trenutkih, ko v njej ni bilo strank in ni imela opravka z dobavitelji, zre v prazno, z roko na čelu, med lasmi, kot bi si blažila rano, z izrazom človeka, ki skuša zajeti sapo.«

V zgodbah in poeziji iščemo vzporednice in razlago življenja. »Oprijemala sem se verzov in romanov, kot da so pomirjevala.«

Še ena navedba čuječnosti, tokrat skladna z mojo predstavo o pomenu tega pojma. »Ves denar sem spravila za modrc, kot je počela moja mama, in ure prebila v čuječi tesnobi, ki se je stapljala z vse močnejšim občutkom prostosti.«

Med predvidljivostjo in burnim življenjem. »…, ki so me spodbujali, da bi dajala od sebe čedalje več, doživljala kot del preveč zaščitenega, preveč predvidljivega sveta, v nasprotju z burnim svetom, skozi katerega se je ob življenjskih pogojih v soseski znala v bežnih vrsticah pomečkanih in popacanih strani sprehajati Lila.« Kako naj živimo? Predvidljivo, kar daje določeno verjetnost varnosti, ali spontano z iskanjem novega, kjer pa si težko predstavljamo že bližnjo prihodnost? Ni škoda kratkega življenja za predvidljivost? In ali bomo tvegali in se podali v neznano, negotovo, računajoč na možnost življenja na robu?

Nekateri imajo oklepe. »Že res, da sem se naučila sistematične vztrajnosti raziskovalca, ki preverja celo vejice, in to kazala na izpitih in v diplomi, ki sem jo pisala, dejansko pa sem ostajala kljub vsej načitanosti kakor neoborožena, nisem imela oklepa, v katerem bi se z mirnim korakom pomikala naprej kot oni.«

Elena Ferrante pa nam še ni predstavila pravega priimka.

Samarkand

Amin Maalouf

Branje mi nekako ni steklo, čeprav je tema zanimiva in govori o perzijskem pesniku iz 11. stoletja Omarju Hajamu (Khayyam). 

Pesnik je v enem izmed dialogov povedal, da ne more izraziti vsega kar misli, ker živi v svetu skrivnosti in strahu. "Imeti moraš dva obraza: enega kaži množici, drugega sebi in svojemu Stvarniku. Če hočeš obdržati svoje oči, ušesa in jezik, pozabi, da imaš oči, ušesa in jezik."

V bližnji prihodnosti poiščem njegovo knjigo štirivrstičnic Rubaijat.

"Kdo ni nikdar prekršil tvoje postave, povej?

Življenje brez greha, kakšen okus ima, povej?

Če kaznuješ zlo, ki sem ga storil iz zla, kakšna je razlika med teboj in menoj, povej?"

"Vstani, za spanje imamo celo večnost!"

"Nebo je igralec in mi smo samo kmetje.

To je stvarnost, ne posledica.

Prestavlja nas po šahovnici sveta

in nas naenkrat spusti v jamo niča."

"Raj in pekel sta v tebi."

Zgodba piše tudi o Hasanu Sabahu, vodji sekte izmailcev, ki je imela sedež v Alamutu. Njegov nauk je bil, da ni nič resnično in vse je dovoljeno. O Hasanu in izmailcih sicer lahko beremo tudi v Bartolovem  Alamutu, kjer pa, moram priznati, sem zgodbo precej laže brala.

Vlak v Pakistan

Khushwant Sinhg

Train to Pakistan. Čeprav se zgodba pripoveduje v sproščeni indijski maniri (v ozadju si predstavljaš indijsko angleščino iz bollywoodskih filmov in igrivo vzdušje pisanih oblek in bleščic), je v svojem bistvu grozljiva. Iz več vidikov. Zaradi posledic verskih nasprotij, zaradi odnosa med ljudmi, ki jih pogojuje delitev na kaste, zaradi odnosa do žensk in predvsem zaradi samoumevnosti genocida.

Je pa življenje na vseh delih našega planeta v svojem bistvu podobno, ne glede na čas in družbeni sloj.

»Tisti, ki se jih govorice tičejo, zmeraj zadnji izvedo zanje.«

»Ščemeč občutek na tilniku mu je povedal, da ga opazujejo in se pogovarjajo o njem.«

Razlikovanje in poniževanje obstaja tam in tu, le da je v razvitejšem svetu izvedba bolj prefinjena.

»V deželi, kjer je bilo dolga stoletja v veljavi kastno razlikovanje, so neenakost sprejemali kot nekaj samoumevnega. Zdaj, ko so bile kaste odpravljene z zakonom, so se pojavile druge oblike razrednega razlikovanje. V krogih, ki so bili najbolj pod vplivom zahoda, eden takih so bili na primer državni uslužbenci vladnega sekretariata v Delhiju, so imeli parkirne prostore za avtomobile označene z nalepkami Višji uradniki; Nižji uradniki; Uslužbenci, stenografi in drugi. Zaradi tako do potankosti spredalčkanega načina mišljenja so z ljudmi različnih družbenih položajev, ki so bili obtoženi ali obsojeni za isti prekršek, ravnali zelo različno.«

Južno od meje, zahodno od sonca

Haruki Murakami

村上 春樹, 国境の南、太陽の西 (Kokkyō no minami, taiyō no nishi)

Knjiga je na seznamu letošnjega Mesta Bere, nameravala sem jo samo še prelistati, ker sem jo brala že pred leti. Pa sem jo prebrala od začetka do konca. Zgodbe sem se spominjala v grobem, na trenutke pa se mi je zdelo, kot da knjigo berem prvič. Najbrž sem bila pozorna na druge poudarke. In Murakami nedvomno zna pritegniti k branju.

Šimamoto, Izumi, Jukiko. Prva je bila kot prvid, ki je usmerjal življenje.

O stvareh in minevanju. "Na tem svetu so stvari, ki se lahko ponovijo, in take, ki se ne morejo. Minevanje časa je ena tistih, ki se ne morejo ponoviti. Prideš do neke točke in se ne moreš več vrniti."

"Ob hudem telesnem naporu mi ni ostalo nič prostora za razmišljanje, nenehno gibanje pa mi je pomagalo, da sem misli usmeril na vsakodnevne malenkosti. Sanjarjenje je bilo prepovedano. Po najboljših močeh sem se skušal osredotočiti na tisto, kar sem počel. Ko sem si umival obraz, sem mislil na to; ko sem poslušal glasbo, sem z glasbo postal eno. Samo tako sem lahko preživel." Svoja razmišljanja je usmerjal s "čuječnostjo", torej z usmerjanjem misli in pozornostjo na stvari, ki se dogajajo okoli njega.

Da, ali ne. "Ni vmesnega stanja. Predmeti vmesnega stanja ne obstajajo, in kjer teh predmetov ni, tudi vmesno stanje ne obstaja."

Duke Elington& Billy Strayhorn, Starr-Crossed Lovers

Nat King Cole,Pretend 

Nat King Cole,South of the border

Lizst