Prosim, pazi na mamo

Kjung Suk Šin

Prijetno presenečenje vedno rečemo, ko smo pričakovali manj, ali pa nismo pričakovali nič posebnega. Kolumno o knjigi sem prebrala v Financah, si njen naslov vtisnila v spomin in se odločila, da knjigo poiščem v bližnji knjižnici. Knjiga je zelo zanimivo, ali bolje rečeno, kar mojstrsko zastavljena. Nanizana življenjska spoznanja ob zgodbah bi morda težko pritegnila koncentracijo bralca, če bi bila zapisana samo kot osebna ali čustvena doživljanja spominov na mamo in ženo. S tem pa, ko so postavljena v kontekst nenavadnega izginotja, pa zgodba dobi nenavadno napetost in spomini na mamo močan čustven naboj. Prav lahko si predstavljamo korejsko družino in prav lahko zgodbo poistovetimo z našim življenjem. Čeprav drugje, v povsem drugi kulturi in tradiciji, je življenje v svojem bistvu povsod podobno. Ali kot je rečeno pri opisu knjige: "prek navidez eksotičnega sveta korejskega podeželja nas popelje do naših lastnih korenin in nam omogoči ponovno dojeti univerzalen, brezčasen čudež materinske ljubezni in družinskih vrednot." Vživimo se lahko v vsakega izmed družinskih članov, ki čustveno pripoveduje zgodbo s svojega zornega kota. Podoben prijem (pripovedovanje iz zornega kota različnih družinskih članov) je uporabila tudi Vedrana Rudan v Črncih v Firencah. Način pripovedovanja pa je mestoma spomnil na Mirano Likar. Mogoče zaradi druge osebe ednine.

»Če človek pozorno premisli, se večina stvari na svetu ne zgodi nepričakovano. Po temeljitem razmisleku ugotoviš, da je celo nenavadnim stvarem namenjeno, da se zgodijo. Naleteti na nenavadne dogodke pogosto pomeni, da stvari nisi temeljito premislila.« Kaj lahko je tole reči ali zapisati v teoriji, pri sebi, na osebni ravni, v vsakdanjem življenju pa je vedno težko. Posebej, če nisi človek stroj.

»Delo v kuhinji pa nima ne začetka ne konca. Poješ zajtrk, potem je kosilo in potem večerja, in ko se ponovno zdani, je spet zajtrk. Mogoče bi bilo bolje, če bi lahko pripravljala različne priloge, a ker so bile na njivah posajene enake stvari, sem vedno delala enak bančan. Če delaš to kar naprej, se ti sčasoma upre.« Najbrž je tale zapis blizu predvsem ženskam, ki si poleg tega, da se pustijo v službi, tudi doma prizadevajo biti popolna mama, žena, ljubimka, gospodinja, kuharica, vrtnarka, poleg tega pa ne pozabiti na intelektualno plat svoje biti. In kmalu vidijo, da leta tečejo podobno, da sebe puščajo letom. Moški velikokrat ne.

»Preden si na seulski postaji izgubil ženo izpred oči, je bila zate samo mati svojih otrok. Bila je kot mogočno drevo – dokler se nisi znašel v položaju, ko je morda ne boš nikoli več videl – drevo, ki stoji na mestu, razen, če ga ne posekajo in ali izpulijo. Ko je izginila mati tvojih otrok, si spoznal, da je izginila tvoja žena. Ženo, na katero se nisi spomnil petdeset let, si nosil v srcu. Šele ko je izginila, je zares prišla k tebi; lahko bi stegnil roko in se je dotaknil.« In o tem govori knjiga. Šele, ko mame niso imeli ob sebi, so z vso globino svojih čustev začutili zgodbe svojega življenja z njo. Šele ko nekoga ni, se zaveš, da je bil in kaj si vse zamudil. »Preživel sem življenje, ne da bi se pogovarjal s tvojo mamo. Ali sem zamudil priložnost ali pa sem domneval, da ve. Zdaj čutim, da bi lahko povedal čisto vse, pa ni nikogar, ki bi me poslušal.«

Le za konec knjige mi je škoda. Morda bi bilo bolje, če bi se tudi končala v istem tradicionalnem okolju kjer se je dogajala.
Pa še nekaj, najbrž bistvenega, kar lahko odnesemo od te knjige. Nikoli naj ne bo za nas samoumevna ljubezen naših staršev in ne samoumevno vse kar naredijo za nas. Velikokrat to počnejo z lastnim odrekanjem, samo da bi nam otrokom uspelo. Vedno so na razpolago. Vedno so za nas pripravljeni storiti vse. Znamo to ceniti? Jih znamo poslušati, slišati? Jim znamo vračati (ljubezen)? 

Slon izginja

Haruki Murakami. Zō no shōmetsu. 

Kratke zgodbe, preproste in značilno Murakamijeve. Iz vsakdanjega življenja, a nekoliko posebne. Morda nekoliko japonsko posebne, v bistvu pa enake kot pri nas. Včasih tudi z nadihom nadrealnosti. Ki se vsake toliko pomeša z realnim življenjem. Čeprav v domišljiji. Misel pač vsakič odnese. Čuti se, da jih je pisal iz sebe, da temeljijo na njegovih doživetjih (ali mislih). Nenavadna je tudi zgodba o tem, kako je začel s pisanjem. Sredi bejzbolske tekme se je odločil, da bo napisal roman, vstal, šel v trgovino po papirje in svinčnike in še isti večer začel pisati. Leto kasneje je dokončal prvi roman.

Vsaka izmed kratkih zgodb je nekaj posebnega, v vsaki se najde kakšno razmišljanje ali pa duhovit dostavek.

»Odkar sem nehala spati, sem ugotovila, da je ukvarjati se z resničnostjo nekaj najlažjega na svetu. Nič ne bi moglo biti lažje. Saj je to samo resničnost. To so samo hišna opravila, samo skrb za družino. Kot s preprostimi stroji je, treba se je priučiti komand, potem pa vse ponavljaš podzavestno. … Ponavljanje preprostih opravil.« Pravzaprav si res včasih zapletemo naše življenje, ki je v osnovi prav enostavno. Zaradi nesmiselnih razlogov, ki si jih izmislimo v naših glavah.

»V četrtek sem spal s punco. Zelo rada ima seks s prekrivalom čez oči. V torbi vedno nosi prekrivalo za oči, ki ga je dobila na letalu.«

»Zares strah pa me je ljudi, ki zgodbe takšnih, kot je Aoki, nekritično sprejmejo in jim verjamejo. Sami ne dajo nič od sebe, sami nič ne razumejo, a so pripravljeni v skupinah delati, kar od njih pričakuje nekdo, ki spretno govori in je na splošno všečen. Niti na kraj pameti jim ne pade, da bi lahko bilo mogoče tisto, kar delajo, v čemerkoli zgrešeno. Niti slučajno ne pomislijo, da lahko njihova dejanja koga brez pravega pomena in nepovratno prizadenejo. Naj bo izid njihovega delovanja kakršenkoli, niso pripravljeni sprejeti nikakršne odgovornosti zanj. Takšnih ljudi me je najbolj strah. …«

Norveški gozd

Haruki Murakami

Poiskala sem ga po prebranem Kafki na obali. Podobno kot tam, je  tudi v Norveškem gozdu osnovna nit napeljana po tanki meji med resničnostjo in nadčutnostjo. Med običajnim in tistim, malo preko roba zaznavnosti. Tu je še posebej obdelana meja med tistim, ki lahko živi v vsakdanjem življenjskem okolju in tistim, ki ga je življenje pregnalo v svoj svet in je občutljiv za vsakodnevne pritiske. Stalnica v Murakamiju so tudi japonske gore z mogočnimi smrekovimi gozdovi. In glasba. Klasična, Beatli, več se ne spomnim, morala bi pogledati v knjigo.

Ljubi moj sputnik

Haruki Murakami

Takrat, ko sem imela prvič to knjigo v rokah, Murakamija še nisem dojela. Pravzaprav sem jo brala in odložila. Ponovno sem jo poiskala po prebranem njegovem romanu Kafka na obali. Skoraj popoln roman. Lahko bi rekla popoln, ampak nič ni popolno. Zato ga raje opišem kot skoraj popolnega. Po tem sem na mah prebrala vsa njegova dela, prevedena v slovenščino (japonsko bi šlo malo teže). In tako tudi Sputnika na grškem otoku.

Kafka na obali

Haruki Murakami (村上 春樹 Murakami Haruki)
海辺のカフカ (Umibe no Kafuka)
Po mojem okusu eden popolnejših romanov kar sem jih prebrala. Čeprav  je tematika zahtevna, je zgodba o tanki meji med realnim in nadčutnim svetom pozitivna in dramatično zapeljana na način, da se bralec težko odtegne knjigi. Razen nadrealistične nočne zgodbe z mačkami. Sem jo prebrala le napol in marsikaj izpustila. Kot pri gledanju filma z krutimi scenami, ko si zakrijemo oči.

Bolj na začetku:

»Včasih je usoda podobna lokaliziranemu peščenemu viharju, ki nenehno spreminja smer. Da bi mu ubežal, spremeniš smer teka. Zdaj spremeni smer tudi vihar, in ti sledi. Še enkrat poskusiš spremeniti smer teka. Vihar spet spremeni smer in ti še kar sledi. Kar naprej, kar naprej se to ponavlja,… In zakaj? Ker ta vihar ni neka s tabo popolnoma nepovezana stvar, ki je prišla od nekod daleč. Ta vihar si ti. Ta vihar je v tebi. Zato je edina stvar, ki ti ostane, da se obrneš, stopiš vanj, paziš, da ti pesek ne prodre v oči in ušesa, in ga prehodiš, korak za korakom. V njem ni sonca, ni meseca, ni smeri neba, včasih celo čas nima pravega pomena. V njem je le pesek, bel kot na drobno zmlete kosti, ki pleše po zraku. Takšen peščeni vihar si predstavljaj.«

Bolj na koncu:

» Čas s specifično težo pritiska nate, kot na dvoumne stare sanje. Nenehno se giblješ, da bi ubežal temu času. Ampak tudi, če greš do roba sveta, temu času verjetno ne boš mogel ubežati. Pa tudi če je tako, moraš vseeno iti prav do roba sveta. So stvari, ki jih ne moreš opraviti drugje kot na robu sveta.«

Torej z življenjem se je treba spoprijeti. Močno.

Ulica ribjih konzerv

John Steinbeck

in Polentarska polica (Cannery row, Tortilla flat). Ti dve knjigi sem prebrala že davno. Verjetno enkrat v srednji šoli. Kot imam v spominu, je naša generacija Steinbecka dobro poznala, pa tudi za ti dve knjigi smo vedeli. Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem izvedela, da generacija mojih že gimnazijsko izobraženih hčera, ne pozna Steinbecka. Verjetno imajo drug učni načrt. Prav pri njima se spomnim, da so imeli že v osnovni šoli knjige, določene za domače branje in bralno značko, ki so bile skoraj vse po vrsti teže prebavljive. Kot bi hoteli, da otroci ne bi pridobili bralnih navad. Najbrž je bilo treba podpirati določene avtorje in založbe tako, da so si zagotovili primerno število kupcev.

Če se vrnem k Steinbecku, sem ponovno branje teh dveh knjig doživljala precej drugače, kot v mojih rosnih letih. Takrat sem zajemala bolj zgodbo, tokrat pa bolj humorne opise in v tej maniri neizbežen tok dogodkov. Ponekod sem dobila asociacijo na doživljaje Paasilinninih junakov, drugod spet na duhovit pristop nekaterih vzhodnoevropskih avtorjev. Njegov humoren način pisanja se je nakazal že v njegovem zgodnejšem delu Nebeški pašniki, le da je tam bil dan večji poudarek posameznim zgodbam in značajem junakov, pa tudi slikovitem opisovanju zelene doline blizu Montereya.