Zadnji blues sem brala v nekih precej mlajših letih. Se spominjam, da je glavna junakinja iskala načine, kako naj se osvobodi svojega ljubimca. Darta. V bistvu ni šlo samo zato. Bolj zato, kako je iskala svojo voljo za dejanja in moč za življenje. Samostojno življenje, brez odvisnosti od kogarkoli in česarkoli.
»Nimam očeta,
ki bi me vodil,
Ne matere, ki
bi skrbela zame;
Vse težave
moram nositi sama.
Niti brata
nimam, ki bi delil z menoj,
To breme, ki
ga nosim sama«,
je eden izmed citatov pesmi Bessie Smith v knjigi.
Navidez gre za osvoboditev od drugih. V
bistvu pa se moraš osvoboditi sam. Sam od sebe. Svojih strahov. Svojih
predsodkov. In živeti svoje življenje. In do vsega tega moraš priti sam. In vse
moraš narediti sam.
Tako kot kritiki, sem tudi sama ugotovila, da je to
njena najboljša knjiga (od tistih, ki sem jih našla v knjižnici). Po prebranem
zadnjem bluesom, sem namreč poiskala še ostale njene, a nobena me ni
prepričala. Najbrž zato, ker je bila ta delno avtobiografska in zato iskrena.
Kot na primer Kluun v prvi knjigi ali pa Gradišnik v vseh kjer gre zanj.
Kritiki pišejo, da je Isadora Wing v sedemdesetih
letih ženske odpeljala v spolno revolucijo in jih dobesedno rešila strahu pred
letenjem. V tej knjigi pa nam kaže, kako je treba pristati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar