Kavarna nostalgija

Zoe Valdes

Cafe Nostalgia

Že v blogu o Dala sem ti vse življenje iste avtorice sem zapisala, da jo včasih odnese v (pre)dolgo opisovanje ali nezanimive dialoge in sem zato kakšne dele prebrala le po diagonali. Tudi pri tem romanu je bilo podobno. Mestoma zelo zanimivi opisi, zgodbe in asociacije (predvsem, ko opisuje življenje v Parizu), tu in tam pa deli, ki niso pritegnili moje pozornosti.

So pa med besedilom zanimiva razmišljanja. V tem na primer v enem odstavku poveže ljubezen, izkušnjo branja in sprejemanje drugega jaza (izpisala sem si od branja naprej, ker je dolg odstavek, celotnega lahko preberete na strani 11). "Branje me sili k branju. Branje je znamenje, da ostajam nedolžna, da se še sprašujem. Spraševati koga? Ko sem na sredini knjige, preneham biti jaz. Kajti med branjem sanjam. Vendar brati, sanjati in poljubljati ustnice pomeni živeti z mojim jazom, v notranjosti jaza. Cenim melanholijo jaza. Obstaja nenavadna privlačnost med tvojim jazom in mojim jazom: med jazom tistega, ki ga v imenu moralnih konvencij ali družbenih travm zanika pomembnost intimnosti jaza drugega. Edino branje se prekriva s samotami, ne da bi naš ego nadvladal obdobja, kraje in navade drugega človeka. Sprejemanje našega bližnjega ni isto kot toleriranje, to staro modrost smo prehitro prezrli. Glagol tolerirati vsebuje cenzuro. Dejstvo, da beremo dopušča – čeprav s težavo, ker predstavlja kulturno izkušnjo – sprejemanje drugega jaza in v najbolj srečnih in razumnih okoliščinah dopustimo, da se združi z našim jazom. Sprejmemo strah pred smrtjo, ki ga prevzamemo kot kultni dogodek."

(in še na strani 53) "Nekatera dela te trenutno vznemirijo, druga kot je to, me bodo vedno pretresala; ne po vsebini, temveč, ker me vnovično prebiranje vrne v neraziskano nedolžnost, v dneve, ko sem brez strahu verjela v svojo prihodnjo zrelost, kjer sem se videla v vsej svoji polnosti, odločna, trdna kot čudovita junakinja veličastnega filma nouvelle vague. Moja težava je, da uživam v žalosti, melanholična stanja mi nudijo besen užitek."

"Žal ne gre za pretiravanje ali šovinizem, a vsaka kultura ima nezamenljiva pravila, in eno bistvenih pravil je stopnja čutnosti, s kakršno pojmuješ življenje."

Jean Moreau, Que ojos tus ojos

Cantando a la vida (56)

 Pedro Luis Ferrer, Romance de la nina mala

Un vecino del ingenio

Dice que Dorita es mala
Para probarlo me cuenta
Que es arisca y malcriada
Y que cien veces al día
Todo el batey la regaña.

Que a la hija de un colono
Le dio ayer una pedrada
Y que a la del mayoral
Le puso roja la cara
Quien sabe por qué razones
Por nosotros ignoradas.

Que si la visten de limpio
Al poco rato su bata
O está sucia o está rota,
Que anda siempre despeinada
Que no estudia la lección
Y nunca sabe la tabla.

Que el sábado y el domingo
Se pierde en las guardarrayas
Persiguiendo tomeguines
O recogiendo guayabas.

Y yo pregunto, vecino
Vecino de mala entraña
¿Quién puede decir que sea
Por esto mi niña mala?
Si hubieras visto lo íntimo
De su vida y de su alma
Como lo ha visto el maestro
Qué diferente pensaras.

Verdad que siempre está ausente
Pero…

 

Dala sem ti vse življenje

Zoé Valdés

Te di la vida entera. Zgodba o ljubezni in Havani. Lahko sem si predstavljala življenje tam in takrat, kot ga pripoveduje pisateljica. Ker jo v določenih delih odnese v pripovedovanje tjavendan, sem tam brala bolj po diagonali in iskala zgodbo. Ki je zanimiva, pretresljiva in polna naboja, najbrž zaradi temperamenta Kube in spet nepozabne ljubezni za vse življenje, ki jih imajo tako radi latinskoameriški pisatelji. Ne samo teme tudi načini pripovedovanja so podobni. Bolj na dolgo, kot v stotih letih samote ali pa zeleni hiši. Take knjige berem bolj kot glasbo, pesnitev, jo občutim in živim z njo v predstavah ob zgodbi.

Južnoameriške zgodbe so polne občutij, v tej jih je pisateljica dopolnjevala še s kubansko glasbo. »Ivo je prižgal radio, zaslišal se je pomalem hripavi, neenakomerni enkratni glas Ignacia Ville, imanovanega Bola de Nieve. Pel je neko otožno pesem v angleščini. Ob njej je Cuquito pri priči obšel nekakšen nerazložljiv 'filin' (feeling), pa pri tem ni znala niti mu po angleško, ampak nekaj v duhu, ali pa iz sveta duhov, ji je govorilo, da je to njena pesem ali da vsaj opisuje njeno razpoloženje v točno tistem trenutku: Remember,it's my heart, the heart with the wishes old … Be careful it's my heart …«

O lažnih utvarah. »Ni marala živeti od lažnih utvar, tako kot junakinje radijskih nadaljevank, čeprav je zdaj, po zaslugi učiteljice in slovarja, že vedela, da izraz lažna utvara ni pravilen, da je nepotrebna podvojitev, saj je utvara že sama po sebi nekaj lažnega. Obstaja tudi znan rek: kdor živi od utvar, umre od razočaranj. A je mogoče ves ta čas živela od utvar?« In o lažnih upih. »Pa tudi ne maram spodbujati lažnih upov.«

Hvalnica Havani. »Vožnja po Maleconu je bila tokrat srečnejša od prve. Taka je Havana, večkrat jo obredeš, raje jo imaš. Nikoli ti ni dolgčas, zdi se ti vsakič lepša, zato ker te vsakič pričaka drugačna pustolovščina, drugačen čar, ki ti stepe srce v tropski sorbet. Če je še v takem razsulu, če še tako ihti od razočaranj, bo Havana vedno Havana. In če jo obredeš v knjigah, napisanih zanjo, kjer je mesto prikazano kot kakšna čarodejka, če jo, namesto da bi jo prehodil, kot zgodovinar Eusebio Leal, ljubkuješ kot kakšno mesečnico, sesuto od trpljenja, v dvomu in dolgovih dolgega izgnanstva, v mukah nemogočega, ki je, kot pravi Lezama Mima oziroma Lamama Mima, če povzamem, pouzmam, edino spodbudno, tedaj spoznaš, da je Havana mogočno mesto, še vedno mesto ljubezni, bolečini navkljub.« To zadnje je najlepše, še lepše pa se besedilo najbrž sliši v španščini.

Še naprej o Havani, času, tradicionalnem veselju, dostojanstvu in prihodnosti. »Zgrabilo me je ne vem kaj, mesto me je skominalo, kot bi ga morala doživljati tudi zanj, za njegov spomin. Čas je hitro minil, veliko je bilo rušenja, druge zgradbe so utrpele precejšnje arhitekturne spremembe, ker so morali stanovalci z naraščanjem družine graditi nadzidke. Drevesa so pogosto obrezovali, nazadnje pa kar posekali, v enem zamahu. Pa vseeno so bili ljudje še kar naprej veseli. Po tradiciji. Ni bilo kaj jesti – za spremembo -, ampak imeli smo dostojanstvo, predvsem pa prihodnost. Čeprav smo mnogi (tisti z odraščajočimi otroki) vedeli, da dostojanstva ne moreš dati v lonec in da ima prihodnost kot zabela in bodočnost svoje meje. Jaz sem še kar hodila in hodila naokrog po moji Havani, v soncu ali neurju, nazadnje pa vedno pristala pri Maleconu, ob mojem – mojem mojem – modrem morju.«

Mladost ima svoje prednosti. »Pucinguita jo je bila namazala po obrazu, ampak po čelu, zgornji ustnici in nosu, je bila že pokrita s tankim slojem potu. S čipkastim robčkom si je otrla svoj mladi,torej še vedno slastni in lizljavi znoj.«

BarbaritoDiez, Una Rosa de Francia (o Edith Piaf) 

Maria Teresa Vera, Veinte años 

¿Qué te importa que te ame
Si tú no me quieres ya?
El amor que ya ha pasado
No se debe recordar

Fui la ilusión de tu vida
Un día lejano ya
Hoy represento al pasado
No me puedo conformar
Hoy represento al pasado
No me puedo conformar

Si las cosas que uno quiere
Se pudieran alcanzar
Tú me quisieras lo mismo
Que veinte años atrás

Con qué tristeza miramos
Un amor que se nos va
Es un pedazo del alma
Que se arranca sin piedad
Es un pedazo del alma
Que se arranca sin piedad

MoaimaSecada (mulatka, ki je umrla od ljubezni), 

Perdona mi consienza

Perdóname, perdóname conciencia
Razón se que tenía
Pero en aquel momento
Todo fue sentimiento
La razón no valía
Odpusti mi vest moja

saj vem, da si imela prav,

ampak takrat

je bilo vse čustvo

razum ni nič veljal.

(nisem našla)

In sem se zasanjal,

ji ponudil raj,

in pri tem sem vedel,

da nisem več sam svoj.

(drugo)

Zato sem pozabila

vse stvari, ki na tem svetu

kratijo veselje

in daljšajo muke srca.

CeliaCruz, Nostalgia Habanera, 

Zapis sem seveda tipkala ob glasbi, na katero me je napeljala ta knjiga.