Žeja

Amelie Nothomb

Soif

Posebna knjiga, kritiki pravijo, da je to dosedanji vrhunec njenega ustvarjanja. Vživela se je v Jezusovo doživljanje križevega pota. Nekateri bi pomislili, da preveč navadno opisuje srž vere.

Pravzaprav gre za to, da ljudje ne morejo stopiti iz svoje povprečnosti. In skrbi zase, samo. "Osupnil sem nad veseljem, s katerim so vsi po vrsti govorili proti meni. Sploh, ker je bilo popolnoma nepotrebno. Saj so vsi vedeli, da bom obsojen na smrt.

Prerokba ni prav nič skrivnostna. Poznali so moje moči in so lahko sami videli, da jih nisem uporabil za to, da bi se rešil. Natanko so torej vedeli, kako se bo končalo.

Zakaj jim je bilo toliko do tega, da bi mi prizadejali tako nepotrebno podlost?

Uganka zla ni nič v primerjavi z uganko povprečnosti. Med njihovim pričanjem sem čutil, kako uživajo. Uživali so v tem, da so se vpričo mene vedli nizkotno. Razočaralo jih je samo to, da moje trpljenje ni bilo bolj vidno. Pa saj jih nisem hotel prikrajšati za to naslado, samo to je, da sem bil veliko bolj osupel, kot ogorčen."

Nekoliko poenostavi naša sanjarjenja o trenutkih sreče, ki jih je treba ujeti tukaj in zdaj. "Če pomislim, da sem tedaj, ko sem vlekel za sabo ta križ, premišljeval, da smoter življenja ni prenašati težka bremena! Smisel življenja je ne trpeti. To je to."

O prenašanju bremen krivde nezadovoljstev pri obstoju na starše. "In tako, kot vsi za svoj neuspeh krivim očeta. To mi gre na živce. Prekleto trpljenje! Bi tudi brez njega vedno iskali krivca?"

O doživetju smrti. "Umreti pa je največje ponavzočenje. Ne gre mi v glavo, da si nešteto ljudi želi umreti v snu. Ta zmota je še toliko globlja, ker umreti v snu ne pomeni nujno, da gre smrt mimo neopažena. In sploh, zakaj bi želeli zamuditi najzanimivejši trenutek svojega bivanja? K sreči nihče ne umre, ne da bi to opazil, ker je to pač nemogoče. Tudi najbolj raztresen človek se ob prehodu v smrt brž vrne v stvarnost trenutka."

Nekateri so večno nezadovoljni s svojim bivanjem. "Pekel ne obstaja. Obstajajo pogubljeni, to pač, ampak to je zato, ker nekateri ljudje vedno najdejo čevelj, ki jih žuli. Vsi smo kdaj srečali najmanj eno tako osebo: človeka, ki je večno jezen na ta svet, kroničnega nezadovoljneža, takega, ki na razkošni gostiji, na katero je povabljen, vidi samo tisto, s čimer niso postregli." (99)

S strahospoštovanjem

Amélie Nothomb

Stupeur et Tremblements

Nadaljevanje (avtobiografskih) zapisov Amélie Nothomb. Tokrat o njeni prvi službi, kjer je bila zaznamovana s svojim belgijskim poreklom. Na Japonskem.

»Tedni so minevali in bila sem čedalje mirnejša. Temu sem rekla fakturna spokojnost. Med delom meniha prepisovalca iz srednjega veka in mano ni bilo kaj velike razlike: cele dneve sem prepisovala pisma in številke. Moji možgani niso bili v svojem življenju še nikoli tako malo obremenjeni in so odkrivali izjemen duševni mir. To je bil zen računovodskih knjig. Presenečeno sem se zalotila sredi misli, da ne bi imela nič proti, če bi morala posvetiti štirideset let svojega obstoja tej nasladni otopelosti.«

»Obnašate se prav tako nizkotno kot drugi zahodnjaki: vaše samoljubje vam pomeni več od interesov družbe.«

»Tam je konec seznama tvojih dovoljenih upov. Tu se začenja neskončna teorija tvojih jalovih dolžnosti.«

»Tvoja dolžnost je, da spraviš na svet bitja, ki bodo toliko nesrečnejša, ker jim bodo njihova prva tri leta življenja vcepila pojem sreče.«

Karoši je japonski izraz za izčrpanost na delovnem mestu.

Metafizika cevi

Amélie Nothomb

Métaphysique des tubes

Ko sem prvič brala to knjigo, sem prebrala prvih nekaj strani in zanimanje zanjo mi je upadlo. Primerjava s cevjo in pojem rastlin'ca mi nista bila blizu. Potem me je znova opogumila prijateljica, ki mi je knjigo priporočila že prvič. Prebila sem se preko tega obdobja in knjigo z veseljem prebrala do konca. Tudi naslednjo »S strahospoštovanjem«.

»Kaj je sploh pogled? Tega ni mogoče izraziti. Nobena beseda se ne približa njegovemu nenavadnemu bistvu. In vendar o obstoju pogleda ni dvoma. Pravzaprav je zelo malo stvarnih stvari, katerih resničnost bi bila tako močna.«

»Pogled je stvar zbire. Tisti, ki gleda, se odloči, da se bo osredotočil na to in ono, in zato hočeš nočeš izključi iz svoje pozornosti preostali del vidnega polja. Prav zato je pogled, ki je bistvo življenja, najprej zavrnitev.«

»Živeti pomeni zavračati. Kdor sprejme vse, ni nič bolj živ kot odtok umivalnika. Da bi živeli, moramo biti sposobni ne postaviti stvari nad nami na isto raven. Slabo izberem samo takrat, če ne izberemo ničesar.«

»Nihče noče verjeti v naključja. Pregnana so iz človeške domišljije, ker naj bi bila izraz zunanje usode – že to je dovolj neprijetno – ali pa sreče – to je še slabše.«

»Že zelo dolgo obstaja velikanska sekta bedakov, ki nasproti čutnosti postavlja razum. To je začaran krog: odrekajo se nasladi, da bi poveličevali svoje intelektualne sposobnosti, posledica tega pa je, da te sposobnosti osiromašijo.«

»Naslada prinese ponižnost do stvari, ki jo je omogočila, in občudovanje te stvari, užitek prebudi duha in ga potiska tako proti virtuoznosti, kot v globino. To je tako mogočna magija, da je dovolj že sama misel na užitek, če samega užitka ni. Od trenutka, ko ta pojem obstaja je to bitje rešeno. Zmagoslavna frigidnost pa je obsojena na slavljenje svojega lastnega niča.«

»V salonih srečamo ljudi, ki se na ves glas hvalijo, da se že petindvajset let odpovedujejo temu ali onemu užitku. Srečamo tudi nepopisno zabite, ki se hvalijo, da nikoli ne poslušajo glasbe, da nikoli ne odprejo knjige ali nikoli ne gredo v kino. Tudi takšne je mogoče najti, ki upajo, da bodo s popolno krepostjo zbudili občudovanje. Ja, čim bolj ničevi morajo biti, to je edino zadovoljstvo, ki si ga privoščijo v življenju.«

»Toda trdno sem prepričana, da je najboljši razlog za samomor prav strah pred smrtjo.«

O času. »Čas je izum gibanja. Kdor se ne gane, ne vidi minevanja časa.«