Deset prisrčnih trmoglavk

Arto Paasilinna

Kymmenen riivinrautaa. Pri tej knjigi velja enak komentar, kot sem ga že zapisala pri predzadnji prebrani Paasilinnovi Na lovu za spomini. Morda je tudi zato ostal označevalnik prejšnjega bralca na strani 58? Jaz sem kljub temu prebrala knjigo do konca in ujela marsikatero zanimivo prigodo moškocentričnega romana. Tudi zato, ker je Paasilinnov in ker humorno pozitivno pisanje pelje naprej.

Glavni junak jih ima kakšnih petnajst manj kot avtor, morda prav zato opravičuje lahkotnejše jemanje prigod življenja. »Smrt nam sope nasproti kot zloslutna lokomotiva, ki zmelje vse na svoji poti in ji nihče ne more ubežati. Na vlaku v cesarstvu mrtvih se bo nekoč znašlo truplo vsakogar od nas, četudi se na vozni red občasno ni zanesti. Pred tem poslednjim potovanjem nas čaka še starost, pred njo pa še pozna srednja leta. Ta se prično, ko jih napolniš šestdeset. Ob tem času bi moral biti vsakdo, posebno vsak moški, že pripravljen na odhod lastnega vlaka, moral bi biti notranje očiščen in pomirjen. A jih je malo takih.«

Tokrat je ni prevedla Jelka Ovaska.

V lovu za spomini

Arto Paasilinna

Elämä lyhyt, Rytkönen pitkä

Nekega večera pred leti sem imela priložnost prisostvovati literarnemu večeru tega pisatelja v klubu Cankarjevega doma. Med drugim je povedal, da vsako leto napiše eno knjigo. Da gre v kočo ob nekem jezeru in piše. In res, če greste malo pobrskat po spletu, vidite ob skoraj vsaki letnici od začetka sedemdesetih po eno knjigo. Ta je nastala leta 1991, se pa mi je ob nje branju porodila pomisel, da morda le ni tako dobro, da pisanje knjig vzameš kot letno dolžnost. Spomnim se časov, ko sem humorne pripovedi Alta Paasilinne kar požirala. Eno za drugo, začenši z Zajčjim letom in Gozdom obešenih lisic. Humorno doživetje je bilo še boljše zaradi odličnih prevodov Jelke Ovaske. V njeni besedi se kar čuti pritajena humornost, ki rešuje finsko zagrenjenost. In celo, ko beremo njen roman Zvezda pod Olimpom se zdi, da je v njem nekaj finskega humorja. Grem nazaj h gornji misli, ko sem zapisala, da morda letno produciranje romanov ni tako dobra zamisel. Tale lov za spomini me namreč ni tako zelo navdušil kot ostali, ki sem jih prebrala, mislim pa, da sem do sedaj vse, ki so bili prevedeni v slovenščino. Lahko, da sem spremenila okus, lahko pa tudi, da mi opisane prigode niso povzročile toliko spontanega notranjega veselja. Tako kot tudi ne pri Jonassonovem stoletniku, kjer je bil uvod obetaven, potem pa je dolgoveznost zgodbe prerasla humorne užitke.

No kljub temu zgodba lepo teče in ponuja lahkotno branje, ki ga preveva humornost dogodkov v okviru katerih med drugim spoznavamo tudi geodetska orodja, skrivnosti preživljanja v naravi in nespametnost sodobnih urbanih žena, ki pretiravajo z »zdravim« načinom življenja. Absurdnost miselnosti, ko naj bi bilo nekaj, kar je najdražje tudi najboljše, se pokaže v tem, ko prideta Albanec in Bosanec v odročno finsko vas z namenom, da premerita hotel z dragimi nočitvami, da bi ga skopirala za novo rastoča turistična območja v Albaniji.

Paasilinna nam včasih ponudi tudi kakšen opis, ki seže do srca: »Finska se je prevesila v poletje, vsa dežela in ves narod.« (op. morda pa je tisto, kar je naredilo name pri tej povedi tak vtis samo odličen Ovaskin prevod)

Arto Paasilinna

Paasilina je prav posebno branje. Humor iz katerega se čuti finsko dušo. Navzven zaprto, navznoter hudomušno in polno humorja. Vživeti se v vse to, je še laže zaradi odličnih prevodov Jelke Ovaska, ki jo nehote povezujem z likom iz Novakove sage Lipa zelenela je. Oba, pisatelja in prevajalko, sem imela možnost videti na literarnem večeru v klubu Cankarjevega doma (imam njegov podpis v eni izmed knjig) . Paasilina je takrat povedal, da smo si Finci in Slovenci v marsičem podobni. Zaprti po značaju in spijemo veliko alkoholaJ. Glede Humorja pa se po mojem mnenju ne moremo prav kosati z njimi. Pri Slovencih sem velikokrat na lastni koži občutila, da so naravnani bolj na enostaven humor, humor na prvo žogo.  Razlog bi lahko bil tudi v tem, da humorja ne pričakujejo prav iz vseh ust (posebej ženskih) in zato niti ne pomislijo, da bi svoje dojemanje naravnali na za besedami skrito misel.  Ali pa so sposobni samo ciničnega (na tuj račun seveda),  ki je velikokrat lahko tudi žaljiv do ljudi. Z leti zorenja pa čar  (!?) tovrstnega šaljenja počasi ugaša.

Pri Paasilini je morda bolje začeti z njegovima najbolj značilnima knjigama Gozd obešenih lisic in Zajčje leto. Očaral me je tudi Očarljivi skupinski samomor. Sicer pa sem z veseljem prebrala vse njegove knjige, ki so bile prevedene v Slovenščino, poleg gornjih še Rešitelj Surunen, Župnikov zverinski sovražnik, Dedu za petami ter Tuleči mlinar. Knjiga z naslovom Srečni človek, me je razveselila zaradi optimizma, ki jo izžareva zgodba.  V Prikupni struparki v svoji humorni maniri opisuje starejšo ženico, katere mirno in romantično življenje je vsake toliko zmotil neotesan potomec in jo kruto izkoriščal. A ni mu ostala dolžna, čeprav nedolžna, za vse kar je sledilo.