Na klancu

Ivan Cankar

Nekega večera pred kakšnim letom sem spet odprla knjigo, ki smo jo, malodane vsi iz naše generacije, morali predelati že v gimnaziji. Morda celo v osnovni šoli. Takrat gotovo nisem bila zrela za takšno čtivo, ker sem Cankarja dojela kot težko branje, ki ni pritegnilo mojega iskrenega zanimanja. Spominjam pa se, da sem enkrat v študentskih letih na policah knjižnice sama našla neke črtice tega velikega slovenskega pisatelja. In naravnost uživala sem v njegovem načinu opisovanja in zgodbah, ki jih je pričaral pred menoj. Brala sem jih v senci dreves pod Cekinovim gradom v Tivoliju. Polna mladostne očaranosti sem ugotovila, da Cankar niti ni tako utrudljiv. Sploh pa v teh mojih kasnejših letih, ko še bolj cenim skrbno izbiro besed in lepo zapisane povedi v materinem jeziku. Zato sem se z zanimanjem potopila v težko in ponižno življenje na klancu. Na robu preživetja. Se še spomnite Francke, ki je tekla za vozom?