Klara in Sonce

Kazuo Ishiguro

Klara and the Sun. Znanstvena fantastika mi ni prav blizu, branje prej prinaša strahove za prihodnost sveta brez čustev, s popolnim nadzorom in življenjem v apokaliptičnih razmerah. Sicer sem že prebrala vsa Ishigurova dela, ki so prevedena v slovenščino. Pri njem mi branje še nekako gre. Čeprav je ideja, upodobljena v Ne zapusti me nikdar, grozljiva.

Tudi tale UP zgodba zapelje v svet, ki mi ni blizu. Nekje po prvi tretjini se v knjigi nakaže zaplet, ki pomaga pri vpletu v branje do konca.

Ko smo bili sirote

Kazuo Ishiguro

When we were Orphans. Zgodba se lepo bere, čeprav so nekatera naključja njene izpeljave malo verjetna.

Včasih nam paše, da smo v družbi sami s seboj in takrat smo najbrž najbolj mi. »V šoli in v Cambridgeu sem bil leta obdan s sošolci, zdaj pa sem močno užival v druženju s samim seboj.«

»«Pogosto grdo ravnam z ljudmi,« je rekla. »Najbrž se to zgodi, ker sem ambiciozna. In ker nimam več veliko časa.«« So takšni, ki grdo ravnajo z ljudmi in takšni, ki so tenkočutni in empatični. Žal običajno prvim bolj uspeva – na račun drugih.

Ostanki dneva

Kazuo Ishiguro

The Remains of the Day. Roman o velikem butlerju je Ishiguro napisal že slabih trideset let pred tem, ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Ni prav veliko pisal, tudi v slovenščino ni prevedenih veliko njegovih del. Prebrala sem že grozljivo fantastično zgodbo Ne zapusti me nikdar, čaka me torej še ena v slovenskem prevodu. Sem pa imela v spominu, da je tudi Intimnost njegova, pa sem se potem, ko sem pobrskala po blogu spomnila, da je Kureishijeva.

Pred časom sem že imela v rokah knjigo o butlerju, o Jeevesu, ki pa je bolj posvečena domiselnemu reševanju zapletenih situacij. Tale o Stevensu gre bolj o tem, kaj naj bi bile značilnosti in veščine Velikega butlerja (verjetno great v izvirniku, ker pridevnik na nekem mestu v knjigi poveže z Veliko Britanijo). Spoznamo tudi, da dober butler nikakor ne more imeti kritičnega odnosa do svojega delodajalca. Najbolj zabavajo njegovi odgovori na vsakršna vprašanja v določenih situacijah.

"Da, sir. Hvala, sir."

"Nedvomno, sir."

"Vsekakor, sir, a žal moram povedati, da …"

"Popolnoma v redu. Hvala, sir."

"Zelo ljubeznivo od vas, vendar vam ne bi žele povzročati nevšečnosti."

"Opravičujem se, sir, vendar pri tej zadevi žal ne morem biti v pomoč."

"Nadvse bom hvaležen, če boste to storili, gdč. Kenton."

"Storil bom, kar je v moji moči, sir. Vendar pa utegne biti težko najti primeren trenutek za prenos tovrstnih informacij."

"Zelo se opravičujem, sir. Toda po naključju vas moram o nečem obvestiti."

"Vsa živa bitja bodo relevantna za najino bodočo diskusijo, sir. Bojim pa se, da bo moral ta pogovor počakati na naslednje priložnosti."

"Zelo mi je žal, sir, toda ravno ta hip pomoč ni takoj dosegljiva."

"Sploh ne, doktor. Nasprotno, ton pogovora je bil zvečine dokaj resen in podanih je bilo nekaj zelo zanimivih pogledov."

"Njegovi sklepi niso bili takšne vrste, da bi se bilo moči prav zlahka strinjati z njimi, sir."

"Ne bi dejal, da nisem radoveden, sir. Vendar pa moj položaj ni tak, da bi smel kavno kazati radovednost v takšnih zadevah."

"Žal mi je, sir. Bojim se, da nisem zaznal tovrstnega razvoja dogodkov."

"V veselje mi je, da vam postrežem z vsemi osvežili, ki jih želite, sir. Vendar se spričo okoliščine, da morate še dokončati članek, sprašujem, ali je modro, da zauživate nadaljnje količine le-teh."

Zanimiva opredelitev pojma dostojanstvo. ""Kaj vi mislite, da je dostojanstvo?" "Precej težko je to razložiti v nekaj besedah, sir. Vendar bi si upal reči, da gre pri vsej tej zadevi v končni konsekvenci za neodstranjevanje oblačil v javnosti."

Nekateri v glavi nimajo stvari postavljenih na svoje mesto. "Nekaj časa ga je čisto zabavno poslušati, ampak potem ugotoviš, da ima v glavi vse pomešano."

O staranju na ljubek način. "Kajpak se je bila nekoliko postarala, vendar pa, vsaj kolikor so mogle moje oči presoditi, na izjemno ljubek način." "Povedati pa moram, da se mi je, medtem, ko sva se pogovarjala, zazdelo, da opažam še druge, manj zaznavne spremembe, ki so jih bila leta pustila na njej. Tako sem na primer dobil vtis, da je gdč. Kenton nekoliko počasnejša. Seveda je mogoče, da je bila to zgolj spokojnost, ki pride z leti, in nekaj časa sem si močno prizadeval, da bi njeno novo lastnost razumel na tak način. Vendar se nisem mogel znebiti občutka, da je bilo to, kar sem videl, v resnici neka naveličanost; da je bila tista iskra v njej, zaradi katere je bila gdč. Kenton nekdaj tako živahna in včasih tudi vihrava oseba , po vsem videzu sodeč ugasnila. Tu in tam, v trenutkih, ko je molčala, ko je njeno obličje obmirovalo, se mi je celo zazdelo, da sem v njenem obrazu ujel nekaj podobnega žalosti." In o preostanku življenja. "Nekje v pismu ste zapisali 'preostanek življenja zeva pred menoj praznina.'"

In o najboljšem delu dneva. "Moraš si privoščiti. Večer je najboljši del dneva. Tvoj delovni dan je za tabo. Zdaj lahko lepo stegneš noge in uživaš." Mazzantinijeva pa na primer omenja sončne zahode, kot najmehkejši del dneva.

O izrabi ostankov dneva in oziranju v preteklost. "Potemtakem bržkone tudi ni bil docela brez soli njegov nasvet, naj se prenehamo toliko ozirati v preteklost, naj na stvari pogledam bolj s pozitivne plati in naj poskušam čim bolje izkoristiti, kar je še ostalo od mojega dneva. Navsezadnje, kakšno korist moremo imeti od tega, da venomer gledamo nazaj in si očitamo, ker se naša življenja niso zasukala čisto tako, kot bi si nemara želeli? Kakšen smisel ima, da se človek čez vsako mero muči s tem, kar bi bil mogel in česar ne bi mogel ukreniti, da bi bil vplival na potek svojega življenja?"

Ne zapusti me nikdar

Kazuo Ishiguro

Never let me go. Zelo posebna knjiga. Pravzaprav srhljiva. Posebej zato, ker zgodbo opisuje v brezbrižnem sprejemanju dogodkov takšnih kot so. Mislim, da sem ime avtorja zasledila v nekem Murakamijevem intervjuju, kjer je našteval pisatelje, ki so mu blizu. Morda bi lahko povezavo našli v pisanju na oni strani realnega sveta, v tem primeru pa kar v središču ZF, položene v viktorjansko okolje sodobne podeželske Anglije. Zgodba posebnih zaprtih okolij, kjer so ljudje zdresirani za življenje tam spominja na Murakamija, življenje v angleški šoli na zgodbo nekega avtorja, ki se ga ne spominjam, mislim pa da tiste knjige nisem prebrala do konca (čeprav jo je spisal sicer meni ljubi pisatelj). Vzporednica s tanko linijo med sprejemljivim in tistim, kar presega etične okvire naše civilizacije pa bi se lahko našla tudi v eni izmed kratkih zgodb Joanne Harris. Tisti, ki jih je prebral, bo že vedel katere. Kaj več pa ne bi pisala, na zadnji platnici je prav dober opis začetka zgodbe, ki se bralcu razkriva skupaj s tokom življenja glavnih junakov. V začetku vsekakor še ni čutiti razpleta.

Čeprav gre za ZF, pa je bil naslov vzet od resnične pesmi, tudi kaseta s to pesmijo, ki se pojavi v knjigi ima enako naslovnico kot je v videu https://www.youtube.com/watch?v=4UX6tzE7P44 .