Speči spomini

Patrick Modiano

Souvenirs dormants. S časom srečevanj se je začelo obetavno, pričakujoč mojstrsko igro misli in besed. Razvilo se je v pripoved, še vedno polno impresije in občutenj doživljanje zgodbe nekega življenja. Pariz.

Da se ne izgubiš tu okrog

Patrik Modiano

Pour que tu ne perdes pas dans le quartier

Odličen prevod Aleša Bergerja. Tudi v slovenščini se bere, kot bi poslušal melodijo francoskega jezika. Besede se vrstijo kot glasba, prepletena s francoskimi imeni ljudi in krajev. Chantal Grippay, Gilles Ottolini, Guy Torstel, Perrin de Lara, Collet Laurent, Saint-Leu-la-Forêt, Charbonnieres, Place Graisivaudan, Rue de Charonne, Rue Beuvron, … . Annie Astrand me je zaradi skrivnostnosti, ki jo je Jean Dragane občutil ob nje iskanju, spomnila na Holly Golightly  v Zajtrku pri Tiffaniju.

"Žal mu je za vsemi izgubljenimi leti, ko se ni zadosti zanimal za drevesa in cvetlice. Nenadoma se je domislil – on, ki je bral le še Buffonovo Naravno zgodovino – odlomka iz Spominov francoske filozofinje. Zgražala se je nad tem, da je med vojno rekla neka ženska: "Kaj hočete, vojna ne spremeni mojega odnosa do travne bilke.""

"Zunaj je bil bolj brezskrben kot minule dni. Nemara ni ravnal prav, ko se je potopil v daljno preteklost. Zakaj le? Že dolgo ni mislil na to, in tisto obdobje njegovega življenja se mu je začelo prikazovati skozi motno steklo. Prepuščalo je medlo svetlobo, a obrazi se niso dali razločiti, in niti obrisi. Zglajeno steklo, nekakšen zaščitni ekran. Morda je nalašč pozabil in se tako dokončno obvaroval pred to preteklostjo. Ali pa je čas omilil preostre barve in robove."

"Daragane je v vprašanju zaznal nekakšno grenkobo. Mogoče se moti, ali pa je šlo pri Perrinu de Lari za učinek martinija, ki ga človek pije sam, v jeseni, ob desetih zvečer za kavarniško mizo?"

"Zakaj ljudje, katerih obstoja niste niti slutili in, ki jih ne boste več srečali, v vašem življenju za kulisami igrajo pomembno vlogo? Po zaslugi tistega tipa je spet našel Annie. Moral bi se mu zahvaliti."

"Ni ji hotel ugovarjati. Mogoče bo našel razlago v razpravi, ki mu jo je podaril zdravnik, v tisti beli knjižici o pozabi."

"Vedno sem razumel, da pesnik in romanopisec razodevata skrivnost bitij, ki se zdijo povsem potopljena v vsakdanje življenje, v stvari, ki se zdijo banalne. To lahko naredita tako, da opazujeta zelo pozorno, skoraj hipnotično."

 

Pasja pomlad

Patrick Modiano

Kratek roman v posebnem pariškem vzdušju, ki se ga hitro prebere. Spomnil me je na Maupassantovo  Močno kakor smrt, najbrž zaradi Pariza ter prihajanja in odhajanja iz studia.