Al Araf

Vladimir Bartol

Naslov knjige najprej miselno poveže z islamskim okoljem in si tako predstavljamo, da se bodo kratke zgodbe dogajale nekje na Orientu, tako kot Bartolov Alamut. Tudi na predstrani, kjer je zapisan odlomek iz sure o sodnem dnevu, še gojimo to predstavo.

»Stena se bo dvigala med izvoljenimi in zavrženimi. Na Al Arafu bodo možje, ki bodo poznali tako prve kakor druge po gotovih znamenjih. Dejali bodo gostom raja: Mir z vami! In kljub gorečnosti svojega hrepenenja ne bodo mogli stopiti vanj. Kadar pa bodo obrnili svoje poglede proti žrtvam ognja, bodo vzkliknili: Gospod! Ne vrzi nas med zavržene! Koran, VII. 44,45«

A takoj v prvi zgodbi lahko ugotovimo, da je kraj dogajanja naša domovina na prelomu dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja in, da je Al Araf uvod v filozofska in psihološka razmišljanja o življenju, ljudeh in njihovih značajih. »So ljudje, ki jih boli lepota, izražena v nevednosti in nedolžnosti. Večinoma so to bitja višje zavesti, ki jih je pokvarilo spoznanje in, ki si zato žele nazaj v prvotno stanje. Ker pa se enkrat izgubljena čistost nikdar več ne povrne, je njih najvišja strast, da bi videli čim večje število sebi enakih. Od tod je samo en korak, da vzamejo nit usode v svoje roke in začno sami zavajati nevedne.«

Tudi o moško vase zaverovanem pogledu na ženske (ženske tako interpretiramo, pisec verjetno misli, da je vse v redu). Na podoben način, »moškocentrično« opisuje ženske njegov italijanski sodobnik AlbertoMoravia, vzporednice lahko najdemo tudi v opisih vizualnih značilnosti ljudi, ki ženske namreč večkrat opisuje, da imajo veliko glavo, nesorazmerno s telesom, ali pa kaj sličnega.

In tudi o razmišljanjih na razpotjih med vsakdanjim življenjem v rutini in pogumnim sprejemanjem izzivov, pa čeprav vodijo v končanje življenja. Zgodbo o razpotjih je utemeljil z junakom tistega časa dr. Klementom Jugom, ki je izbral izzive nevarnih sten. »Vsak človek, ki skuša kaj doseči, stopi nekoč pred odločitev; ali, da izpolni, kar pričakujejo od njega tisti, ki ga obdajajo, in postane sebi nezvest; ali da posluša svoj klic in razočara svojo okolico. Večina stori prvo: odtod veliko toliko razočaranja v svetu. Mnogo se jih vse življenje ne more odločiti.: zapiti ženiji. Peščica, ki ostane sebi zvesta: ali zmaga ali pogine.« (Op. ženij je genij). O manj znani podobi tega junaka časa, filozofa in planinca, je v svoji knjigi  Vebrov učenec pisal Tomo Virk.

Drugi tak junak, ki je neustrašno izbiral nevarne izzive in se vsaj v besedah ni bal smrti, je bil Krassowitz: »Kateri so zadnji nagibi človeških dejanj, kdo bi vedel? Ali kolikor globoko more prodreti človek z analitično metodo v svojo notranjost, do tja sem pogledal. Kaj se mi je pokazalo? Ob sleherni nevarnosti, ki sem jo srečal v življenju, sem si dejal: Če si premagal tolikšen naval svojih čustev, kje je še kaj človeškega, česar ne bi zmogel? Ali misliš, da je verjetno, da nisem takrat, ko sem se bil odločil za svoj korak, imel že v sebi nekega motnega vedenja o tej resnici? Če grem po tej poti v svojem spominu nazaj, mi pride do zavesti, da mi je že tedaj, ko sem se odločeval, lebdelo v mislih megleno spoznanje: Sprejmi nase enkratno veliko razočaranje in osvobojen boš za vedno prihodnjih razočaranj. Potem še: Hočeš doseči nekaj velikega? Pokaži najprej, čemu se znaš odreči. – In težnja, storiti odločilen korak v življenju, poseči sam v svojo usodo. Zakaj vedeti moraš, da je življenje samo zavedanje bolestnih dražljajev organske materije in smrt uničenje te zavesti. Izločiš električni tok in luč ugasne.«

Zgodbe nam dajo vpogled v takratno življenje pri nas, junake tistega časa in njihove življenjske odločitve. Življenje je bilo gotovo drugačno, začutili smo ga lahko že, če smo kdaj slišali svoje dedke in babice pripovedovati o njihovih »debatah v gostilnah ali ob drugih priložnostih«. Bilo je precej več intelektualne razprave, predvsem med mladimi študenti. Poleg tega lahko opazimo, da je bilo med intelektualci modno plezanje po gorah. Življenje je tudi bilo precej počasnejše, tako je na primer prej neambiciozen uslužbenec zunanjega ministrstva Milan Jenko imel pet mesecev časa za pripravo na diplomatski izpit. Doživljanje duha časa še dodatno začini takraten nekoliko arhaični jezik z izrazi, kot so »gorostasna trditev«, »abstruzna, nekontrolabilna domislica«, »ingeniozno naiven izraz« (op. tu je imel v mislih Mesnerjev planetarum influxu in corpus humanum), »vizualna injekcija je postala potrebni narkotikon«, »bil sem v oblasti svoje erototropije« ali pa npr. «ponajvečkrat«. Za nas čas zabavni so tudi opisi nekaterih ljudi, ki nastopajo v zgodbah: »Bil je lep, visok fant, z vranje črnimi lasmi in rjavimi, žametnimi očmi, s katerimi je umel nevarno operirati med ženskim svetom.«, ali pa »Bil je majhen zgneten človek z impozantno glavo in orjaškim čelom, z velikimi zelenkastimi očmi, ki so izražale osredotočenost in pozornost, s kratkim, ostrim nosom in krepko naprej pomaknjeno spodnjo čeljustjo.«

Don Lorenzo

Vladimir Bartol

Čeprav se mestoma bere kot kakšna pravljica bratov Grimm, je zgodba glavnega junaka utemeljena na psihoanalizi njegovih značajskih potez. Njegova okrutna in zla narava izhaja iz preprostega razloga, da je bil srednji med brati in zaradi tega ni dobil ne največjega kosa (starejši brat) niti najboljšega (mlajši brat). Materina nepravičnost ga je zaznamovala. Oblikovalo ga je tudi opazovanje (ne dobrih) dejanj drugih ljudi: »Videl je, da ljudje delijo dobro in slabo, kakor se jim zljubi, in da se ne držijo pri tem nobenih postav. In začel se je učiti pri njih in hoditi po njihovih potih. Postal je previden in je opravljal svoja dejanja tako, da ga niso mogli nikoli kaznovati zanje, tudi če so bila taka, da bi po sodbi zaslužila kazen.« Ni mu pomagala niti dobra misel, ki se mu je priplazila za hrbet:«Kaj iščeš namena drugje! Mar ne vidiš, kako se vse, kar je okrog tebe, veseli življenja? To samo je cilj in smisel vsemu. Živi tudi ti, kakor vidiš, da živi vse drugo!« Življenje, tudi ljubezen so mu grenile temne slutnje:« Ko je opazil to, ga je zgrabil nemočen strah, in nekaj temnega ga je tedaj obšlo, podobno slutnji, da je sedaj vse izgubljeno.«Marsikatero vzporednico v naključno podobnih značajih lahko najdemo tudi v opisu vdanosti njegovega služabnika: »Bil pa je služabnik na moč vdan svojemu gospodarju. Če je bil ta žalosten, je bil tudi oni žalosten, če je bil ta vesel, je bil tudi oni vesel.«

Zadnji del novele je posvečen filozofski razpravi o vsemogočnosti božji in v sklopu tega o popolnosti. »Glej! Jaz sem nepopoln, ti si nepopoln, vsi ljudje smo nepopolni. In vsa živa bitja in vsa narava in vse svetovje, vse to je nepopolno. In vendar govore, da je vse to ustvarilo bitje, ki je sámo neskončno popolno!« In še naprej, nekoliko naprej v besedilu: »Tudi o vsem kar je ustvarjenega lahko samo rečeš, da je popolno ali nepopolno le glede na nekaj nepopolnejšega ali popolnejšega. Iz tega primerjanja se nam izluščita torej pojma absolutne popolnosti oz. nepopolnosti, kakor sta se nama izluščila pojma absolutne velikosti oz. majhnosti. Tako sta nam lahko stvarno dana, ne da bi jima bilo treba pripadati kot lastnosti kakemu resničnemu bitju. Uvidevaš torej, da pridemo lahko do stvarnega pojma neskončne popolnosti, ne da bi morala ta lastnost nekomu zares pripadati? S tem pa je pobit tvoj ugovor, češ da je za pojem neskončne popolnosti, ki ga sicer resda imamo, potrebno tudi bitje, ki bi bilo neskončno popolno.«

Tudi okoli nas v stvarnem svetu hodi nekaj bitij, za katera se zdi, da so neskončno popolna. Vsaj ona najbrž tako mislijo o sebi. Tako se tudi popolno zazdi kot nepopolno. In, bog ne daj, celo kot neskončno nepopolno.

Alamut

Vladimir Bartol

Tole knjigo sem bila še dolžna mojemu blogu. Brala sem jo že dolgo tega, pred kakšnimi osmimi leti, kmalu po tem ko je izšla v novi izdaji. Prav presenetljivo je, kako je Slovenec že v prvi polovici prejšnjega stoletja postavil zgodbo v islamsko okolje Perzije slabo tisočletje nazaj. Zgodba se opira na spoznanja psihologije (Bartol se je navduševal nad Freudom) in odpira filozofska razmišljanja o z manipulacijo doseženi motivaciji za brezglavo pogumna dejanja. Z iluzijo o nebesih sredi krutega sveta in pripravljenostjo narediti vse, da bi se tja spet vrnil. V okrilje hašiša in ljubezni. Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

Pa še nekaj je. Kaj vse je človek zmožen narediti in ustvariti pod vplivom čustev. Bartol je v opombe h knjigi zapisal Goethejev citat: »Čustvo pa, ki se je bilo v meni silovito razbohotilo in ki bi se zlepa ne moglo bolj nenavadno izraziti, je bilo občutenje preteklosti in sedanjosti v enem: gledanje, ki je prinašalo v sedanjost nekaj pošastim podobnega. Izraženo je v številnih mojih večjih in manjših delih in deluje v pesnitvi vedno dobrodejno, čeprav se je moralo zdeti v trenutku, ko se je ob življenju in v življenju samem neposredno izražalo, vsakomur čudno, nerazložljivo, morda nerazveseljivo.«