Italijansko potovanje

Johan Wolfgang Goethe

Italienische Reise.

Po Maríasu me je v Italijo popeljal še Goethe. Sicer slabi dve stoletji prej in popeljal me je po skoraj vsej Italiji. In z nekoliko drugačnim jezikom prevoda iz nemščine in weimarske klasike. Mimo Gardskega jezera, Verone, Vicenze do Benetk. Od tam preko Ferrare, Bologne, Perugie do Rima. V Firencah se je zaradi hitenja proti Rimu, ki je bil njegov veliki cilj, ustavil samo za tri ure.

»In tako nam je vendarle čudovito pri duši, ko naletimo, medtem, ko si prizadevamo doumeti stari vek, le še na ruševine, iz katerih poskušamo spet klavrno zgraditi tisto, česar še nismo doumeli. Drugače pa je s tem, kar imenujemo klasična tla. Če pri tem ne naprežemo domišljije, temveč pokrajino gledamo stvarno, kakršna je, je vendarle vedno odločilno prizorišče, ki določa največja dejanja, in tako sem vedno doslej uporabljal geološki in krajinski vidik, da bi potisnil vkraj moč domišljije in občutke in si ohranil prost, jasen pogled na kraj. Temu se čudežno pridruži zgodovina in ne morete dojeti, kako se vam to zgodi in obhaja me največje hrepenenje, da bi Tacita bral v Rimu.«

»Od Rima do Neapelja« je eden izmed prevodov naslovovJ Gre morda za arhaično obliko?

Gondoljerji v Benetkah so v 18. in še v 19. stoletju pogosto peli (ali recitirali na posebno melodično-napevno način) odlomke iz Torquata Tassa (La Gerusalemme liberata) in redkeje iz Ludovica Ariosta (Orlando furioso). To potrjujejo številni potniki, med njimi predvsem Johann Wolfgang von Goethe v svojem Italijanskem potovanju (1786), ki je celo naročil takšno pesem in opisal, kako sta dva gondoljerja pela izmenjaje, eden na premcu, drugi na krmi, z enakomerno, recitativno melodično linijo, ki se je spreminjala glede na vsebino verza. Melodija je bila podobna tisti, ki jo poznamo iz Rousseauja – nekakšna sredina med zborom in recitativom. 

Benetke, interier

Javier Marías

Venecia, un interior. Maríasa sem že brala (Corasón tan blanco), pritegnil me je k branju, zato sem iz množice predlogov Mesta bere izbrala prav njegov potopisni roman. Lepo napisan in preveden, vpotegne v vzdušje Benetk: prebivalcev, slikarstva in arhitekture, pogledov, značilnosti sestierov, zorni kot večnosti, občutkov ob sprehodih po mestu …

Branje mestoma odpelje misli med filme, ki so se dogajali tam – Death in Venice, Summertime, Everyone says I love you, Dangerous Beauty, …. ali pa romane, kot je na primer Sobota Iana Mc Ewana. Življenje in vzdušje v sodobnejših Benetkah se lepo začuti tudi v kriminalnih zgodbah z detektivom BrunettijemJ

»Prostor je edini resnični hranitelj časa, minulega časa. Zato nastopi, kadar se kdo vrne v mesto, ki mu je domače, hipno doumetje časa v celoti, in čas, ki je bil predvčerajšnjim daljni v Madridu, danes postane lažno bližnji v Benetkah. Koraki so sprva oklevajoči, a hip zatem človeka samodejno popeljejo po še včeraj pozabljenih poteh, ki jih naenkrat spet pozna.«

Stendhalov sidrom se je komu pripetil tudi v Benetkah.

Marías je v Benetkah napisal dobršen del romanov Sentimentalnež in Vse duše.

Drugi stavek Hajdnove Sonate v C-duru, o kateri Marías opisuje svojo izkušnjo poslušanja te sonate v Benetkah in kako glasba (še posebej drugi stavek) odmeva v tišini in specifični atmosferi beneške notranjosti. Za Maríasa ta glasba predstavlja samozadostnost mesta, kjer se čas ustavi.

Gustav Mahler, Adagietto iz Simfonije št. 5

Najboljše šele pride

Petra Julia Ujawe

Simpatičen sproščen roman o prelomnici v življenju. Pobeg iz poroke in odpovedi varne službe.

»Boris mi je ponudil napredovanje in precej višjo plačo. Pomislila sem celo, da bi to izkoristila, ponudbo sprejela, vztrajala leto dni in prihranila kar se da veliko denarja. Ampak vse svoje življenje igram varno. Vse svoje življenje počnem tisto, kar je ‘prav’. Vse svoje življenje delam tisto, kar se od mene pričakuje. Mislim, da je čas, da naredim nekaj, kar je prav za Kristino.«

Čarovnikov vajenec

Evald Flisar

Za branje gostega besedila je treba imeti kar precej koncentracije. Zato sem poleg te vzporedno brala še dve knjigi, ki sta bili precej lahkotni in sta pomagali pri odnašanju misli. Pa vmes še ogled kakšnih smučarskih skokov.

»Poznaš resnico?« »Moj duh želi prebivati v miru. Ta mir želim poiskati.« »Tvoj duh je nemiren? Brez gibanja ni duha. Tvoj duh je seštevek tvojih miselno-čustvenih procesov, ki se nikdar ne ustavijo. Duh zmeraj išče, zmeraj skače okrog in to, kar išče je zmeraj v prihodnosti, nikoli v sedanjem trenutku. V sedanjem trenutku se duh ne more gibati, ker nima prostora. Zato pa potrebuje prihodnost. In preteklost. Duh se giblje v preteklosti in prihodnosti; v sedanjosti se ne more. Resnica pa je zmeraj v sedanjem trenutku. In duh je zmeraj v preteklosti ali prihodnosti. Duh in resnica se ne moreta srečati.« (23)

»Hrepenel sem po nerazdvojenosti, po občutju enosti s sabo in s svojo izkušnjo in svetom. Po otroštvu mogoče. Vendar ne po otroštvu zaradi možnosti, ki so takrat še bile pred mano, ampak zaradi neomajne otroške vere, da je svet prostor čudežev, da je življenje brezkončno obdobje nedolžnosti in navdušenja. »«Odtlej je bilo moje življenje v osnovni struji vračanja. … Od tam bi se vrnil pod streho svoje prvotne sreče. Vendar tega doma nisem znal nikoli opisati.« »Razkol se je z leti poglabljal. Po eni strani sem se zaganjal v čutni, materialni svet, po drugi pa me je vleklo v duhovno, slutenjsko območje neizrazljivih možnosti. In koliko je bilo možnosti! Šele, ko sem prišel do roba in mi je spodrsnilo, sem sprevidel, da neomejeno število možnosti vodi v blaznost. Šele takrat sem sprevidel, da me uničuje Kierkegaardova bolezen neskončnosti.« (30)

»Marsikaj se ti zdi. Poslušam te in kar naprej mi prihaja v ušesa, da se ti zdi to ali ono, da imaš tak ali drugačen občutek. Strahopetno si ohranjaš varno razdaljo med seboj in dogodki, med seboj in svetom. Dokler se ti kaj le zdi, lahko odgovornost za zmotne korake zvračaš na varljive občutke. Ko pa rečeš: ne zdi se mi, ampak vem, si stopil iz zaklona na odprto bojišče. Tam ti lahko odleti glava. Ti si junak za steno. Teoretik si, ki se bori v domišljiji. In celo tam si premagan.« »Preveč razmišljam in premalo storim. Premalo zaupam nagonu. Preveč posameznikov je v meni, ki se ne morejo sporazumeti. Previden ostajam zato, ker imam slabe izkušnje. Pogrešam gospodarja v sebi. Postal sem, tako kot milijoni ljudi, žrtev pretirane skepse in racionalizma. Razdrobljen sem na tisoč provinc in rad bi jih združil in podredil centralni vladi.« »No, pa jih združi. Enemu od tem posameznikov podeli avtoriteto.«

»Vrtiš se v krogu. V ozkem krogu družbeno privzgojene resničnosti, družbeno programiranih navad in oblik vedenja. Temu stanju ujetništva budisti pravijo samsara. Kar naprej se vračaš tja, kjer si že bil. In samo zato, ker misliš, da si to, kar misliš, da si. Ko se prebudiš iz te iluzije, se boš osvobodil.« »«Vedel boš, da nisi to, kar misliš, da si, ampak to, kar misliš. … Svoboden boš le, ko začutiš, da nisi to, kar misliš, da si. Ampak si to, kar misliš.«

»Stvari same po sebi niso destruktivne. Destruktivna so nekatera duhovna stanja. Odpoved ni v tem, da se stvarem odpoveš, ampak v razumevanju, da jih ne moreš obdržati.« »Ko postanem pravilno pozoren, bom videl, da, da stvari sploh niso pomembne. V resnici nisem navezan na zdravje, na dohodek, na knjige, na ugled, na ljubezen, na znanje, na priznanja in tako dalje, ampak na idejo, da bi bilo življenje brez njih siromašno. Navezan sem na svoja prepričanja. … Moj svet je suženj mojih misli. Ko postanem pozoren, pa bo suženjstva konec in rodila se bo spontanost.«

Jogijske vaje (97)

Resnica (194)

Kaj je bog (197)

»Ni absolutne resnice, bog pa je element psihološkega tkiva.«

»Narava je večni tok, rast in usihanje, vse je minljivo. Ti pa misliš, živiš in čustvuješ, kot da ni. Upiraš se toku in se kot klop oprijemaš otrdelih form, stvari, ljudi, dogodkov, idej, vsega kar je maja. Oprijemaš se svojega ega, čeprav je tudi ta iluzija, intelektualni koncept brez realnosti. Zakaj to počenjaš? Zaradi nevednosti. Resničnost je tekoča, neulovljiva, neopisljiva. Ti jo pa skušaš ujeti in fiksirati v mrtve, negibne vzorce. Skušaš jo ujeti v posode, ki jih je izdelal tvoj intelekt. Hočeš jo imeti in kontrolirati, namesto da bi jo le doživljal. Zato trpiš. Hočeš mladost, pa izgine, hočeš ljubezen, pa se razblini, hočeš smisel, pa te pusti na cedilu, hočeš znanje, pa se izkaže za kup predsodkov, hočeš resnico, pa se izkaže za mnenje. Oklepaš se form, ki so minljive in so forme samo v tvojem duhu. Dokler se jih oprijemaš, vsaka izpolnjena želja ustvari novo in vsak odgovor na vprašanje rodi le novo vprašanje. V začaranem krogu si. … Tvoj živčni sistem je skaljen z usedlinami maje. Izčisti ga. …«

»Dolgčas je vhod v meditacijo. …Plavanje s tokom. Ko plavaš s tokom, se ne upiraš. Ni slepo prepuščanje s toku, ampak aktivna sinhronizacija z njim. … Ko ne plavaš s tokom, zboliš…. Duh postane svoboden, ko neha zatirati to, kar je.«

»Odvrnil sem, da mi je jasno skoraj vse, kar mi prej ni bilo, manjka mi samo nit, ki bi dele povezala v celoto. Vse je neurejeno, obilje vtisov, novih vpogledov, notranjih premikov, novih konceptov, novih možnosti. Ni pa še novih navad..«

»Iščem duhovno osvoboditev.«

»Ne išči, ampak najdi.«

»Duh je zmeraj skoncentriran. Vselej, ko misli, je skoncentriran na to, kar misli. Duh ni drugega, kot zaporedje misli.«

»Tukaj in zdaj. Pozornost na trenutek in tudi, če se boš (vrnil), se ne boš vrnil ti.«

»Večno je le minevanje.«

Dnevnik zadnje plovbe

Jure Šterk

Šterk je veliko prejadral, enkrat je že s 6,5 m dolgo jadrnico obplul Svet, imel veliko resnih jadralskih nezgod in vedno se je rešil. Razen na zadnji plovbi okoli Sveta, ko je leta 2009 preminil v Indijskem oceanu okoli dva tisoč milj od Avstralije. Našli so prazno jadrnico z dnevnikom plovbe.