Evald Flisar
Za branje gostega besedila je treba imeti kar
precej koncentracije. Zato sem poleg te vzporedno brala še dve knjigi, ki sta
bili precej lahkotni in sta pomagali pri odnašanju misli. Pa vmes še ogled kakšnih
smučarskih skokov.
»Poznaš resnico?« »Moj duh želi prebivati v
miru. Ta mir želim poiskati.« »Tvoj duh je nemiren? Brez gibanja ni duha. Tvoj
duh je seštevek tvojih miselno-čustvenih procesov, ki se nikdar ne ustavijo.
Duh zmeraj išče, zmeraj skače okrog in to, kar išče je zmeraj v prihodnosti,
nikoli v sedanjem trenutku. V sedanjem trenutku se duh ne more gibati, ker nima
prostora. Zato pa potrebuje prihodnost. In preteklost. Duh se giblje v
preteklosti in prihodnosti; v sedanjosti se ne more. Resnica pa je zmeraj v
sedanjem trenutku. In duh je zmeraj v preteklosti ali prihodnosti. Duh in
resnica se ne moreta srečati.« (23)
»Hrepenel sem po nerazdvojenosti, po občutju
enosti s sabo in s svojo izkušnjo in svetom. Po otroštvu mogoče. Vendar ne po
otroštvu zaradi možnosti, ki so takrat še bile pred mano, ampak zaradi neomajne
otroške vere, da je svet prostor čudežev, da je življenje brezkončno obdobje
nedolžnosti in navdušenja. »«Odtlej je bilo moje življenje v osnovni struji
vračanja. … Od tam bi se vrnil pod streho svoje prvotne sreče. Vendar tega doma
nisem znal nikoli opisati.« »Razkol se je z leti poglabljal. Po eni strani sem
se zaganjal v čutni, materialni svet, po drugi pa me je vleklo v duhovno,
slutenjsko območje neizrazljivih možnosti. In koliko je bilo možnosti! Šele, ko
sem prišel do roba in mi je spodrsnilo, sem sprevidel, da neomejeno število
možnosti vodi v blaznost. Šele takrat sem sprevidel, da me uničuje
Kierkegaardova bolezen neskončnosti.« (30)
»Marsikaj se ti zdi. Poslušam te in kar naprej
mi prihaja v ušesa, da se ti zdi to ali ono, da imaš tak ali drugačen občutek.
Strahopetno si ohranjaš varno razdaljo med seboj in dogodki, med seboj in
svetom. Dokler se ti kaj le zdi, lahko odgovornost za zmotne korake zvračaš na
varljive občutke. Ko pa rečeš: ne zdi se mi, ampak vem, si stopil iz zaklona na
odprto bojišče. Tam ti lahko odleti glava. Ti si junak za steno. Teoretik si,
ki se bori v domišljiji. In celo tam si premagan.« »Preveč razmišljam in
premalo storim. Premalo zaupam nagonu. Preveč posameznikov je v meni, ki se ne
morejo sporazumeti. Previden ostajam zato, ker imam slabe izkušnje. Pogrešam
gospodarja v sebi. Postal sem, tako kot milijoni ljudi, žrtev pretirane skepse in
racionalizma. Razdrobljen sem na tisoč provinc in rad bi jih združil in
podredil centralni vladi.« »No, pa jih združi. Enemu od tem posameznikov podeli
avtoriteto.«
»Vrtiš se v krogu. V ozkem krogu družbeno
privzgojene resničnosti, družbeno programiranih navad in oblik vedenja. Temu
stanju ujetništva budisti pravijo samsara. Kar naprej se vračaš tja, kjer si že
bil. In samo zato, ker misliš, da si to, kar misliš, da si. Ko se prebudiš iz
te iluzije, se boš osvobodil.« »«Vedel boš, da nisi to, kar misliš, da si,
ampak to, kar misliš. … Svoboden boš le, ko začutiš, da nisi to, kar misliš, da
si. Ampak si to, kar misliš.«
»Stvari same po sebi niso destruktivne.
Destruktivna so nekatera duhovna stanja. Odpoved ni v tem, da se stvarem
odpoveš, ampak v razumevanju, da jih ne moreš obdržati.« »Ko postanem pravilno pozoren,
bom videl, da, da stvari sploh niso pomembne. V resnici nisem navezan na
zdravje, na dohodek, na knjige, na ugled, na ljubezen, na znanje, na priznanja
in tako dalje, ampak na idejo, da bi bilo življenje brez njih siromašno.
Navezan sem na svoja prepričanja. … Moj svet je suženj mojih misli. Ko postanem
pozoren, pa bo suženjstva konec in rodila se bo spontanost.«
Jogijske vaje (97)
Resnica (194)
Kaj je bog (197)
»Ni absolutne resnice, bog pa je element
psihološkega tkiva.«
»Narava je večni tok, rast in usihanje, vse je
minljivo. Ti pa misliš, živiš in čustvuješ, kot da ni. Upiraš se toku in se kot
klop oprijemaš otrdelih form, stvari, ljudi, dogodkov, idej, vsega kar je maja.
Oprijemaš se svojega ega, čeprav je tudi ta iluzija, intelektualni koncept brez
realnosti. Zakaj to počenjaš? Zaradi nevednosti. Resničnost je tekoča,
neulovljiva, neopisljiva. Ti jo pa skušaš ujeti in fiksirati v mrtve, negibne
vzorce. Skušaš jo ujeti v posode, ki jih je izdelal tvoj intelekt. Hočeš jo
imeti in kontrolirati, namesto da bi jo le doživljal. Zato trpiš. Hočeš
mladost, pa izgine, hočeš ljubezen, pa se razblini, hočeš smisel, pa te pusti
na cedilu, hočeš znanje, pa se izkaže za kup predsodkov, hočeš resnico, pa se
izkaže za mnenje. Oklepaš se form, ki so minljive in so forme samo v tvojem
duhu. Dokler se jih oprijemaš, vsaka izpolnjena želja ustvari novo in vsak
odgovor na vprašanje rodi le novo vprašanje. V začaranem krogu si. … Tvoj
živčni sistem je skaljen z usedlinami maje. Izčisti ga. …«
»Dolgčas je vhod v meditacijo. …Plavanje s
tokom. Ko plavaš s tokom, se ne upiraš. Ni slepo prepuščanje s toku, ampak
aktivna sinhronizacija z njim. … Ko ne plavaš s tokom, zboliš…. Duh postane
svoboden, ko neha zatirati to, kar je.«
»Večno je le minevanje.«