Ljubezen v stiski

Daniela Krien

Die Liebe im Ernstfall. Pet nekako povezanih zgodb žensk v določenem obdobju življenja. Tok življenskih situacij. Dogaja se v Leipzigu in Berlinu po padcu Berlinskega zidu.

Noči kuge

Orhan Pamuk

Veba geceleri. Pamuk, kot običajno v svojem slogu, počasi tke zgodbo na skoraj 700 straneh o epidemiji kuge na izmišljenem otoku Minger nekje v Egejskem morju.

Ljubosumnež in druge zgodbe

Jo Nesbø

Syalussimannen og andre fortellinger. V kratkih kriminalnih zgodbah pripovedovalec zločine razlaga kot nekaj naravnega, samoumevnega, prizna jih brez kesanja in občutka krivde.

»Nisva imela časa, da bi se zaljubila, za bolečino in hkrati čudovito negotovost, ali se te druga oseba želi. Igra, dvomi, ekstatična sreča, upanje, vse to sva izpustila.«

»Ne bo mogel izpolniti pričakovanj?«

»Just do it.«

»Rad čaka v vrsti in upa, da se bo prej ali slej zgodilo nekaj dobrega. Ne zgrabi bila za roge, kot nekateri, ki bi jih lahko naštela.«

 Novela o šahu, Stefan Zweig

Blackdog, Led Zeppelin

Italijansko potovanje

Johan Wolfgang Goethe

Italienische Reise.

Po Maríasu me je v Italijo popeljal še Goethe. Sicer slabi dve stoletji prej in popeljal me je po skoraj vsej Italiji. In z nekoliko drugačnim jezikom prevoda iz nemščine in weimarske klasike. Mimo Gardskega jezera, Verone, Vicenze do Benetk. Od tam preko Ferrare, Bologne, Perugie do Rima. V Firencah se je zaradi hitenja proti Rimu, ki je bil njegov veliki cilj, ustavil samo za tri ure.

»In tako nam je vendarle čudovito pri duši, ko naletimo, medtem, ko si prizadevamo doumeti stari vek, le še na ruševine, iz katerih poskušamo spet klavrno zgraditi tisto, česar še nismo doumeli. Drugače pa je s tem, kar imenujemo klasična tla. Če pri tem ne naprežemo domišljije, temveč pokrajino gledamo stvarno, kakršna je, je vendarle vedno odločilno prizorišče, ki določa največja dejanja, in tako sem vedno doslej uporabljal geološki in krajinski vidik, da bi potisnil vkraj moč domišljije in občutke in si ohranil prost, jasen pogled na kraj. Temu se čudežno pridruži zgodovina in ne morete dojeti, kako se vam to zgodi in obhaja me največje hrepenenje, da bi Tacita bral v Rimu.«

»Od Rima do Neapelja« je eden izmed prevodov naslovovJ Gre morda za arhaično obliko?

Gondoljerji v Benetkah so v 18. in še v 19. stoletju pogosto peli (ali recitirali na posebno melodično-napevno način) odlomke iz Torquata Tassa (La Gerusalemme liberata) in redkeje iz Ludovica Ariosta (Orlando furioso). To potrjujejo številni potniki, med njimi predvsem Johann Wolfgang von Goethe v svojem Italijanskem potovanju (1786), ki je celo naročil takšno pesem in opisal, kako sta dva gondoljerja pela izmenjaje, eden na premcu, drugi na krmi, z enakomerno, recitativno melodično linijo, ki se je spreminjala glede na vsebino verza. Melodija je bila podobna tisti, ki jo poznamo iz Rousseauja – nekakšna sredina med zborom in recitativom. 

Benetke, interier

Javier Marías

Venecia, un interior. Maríasa sem že brala (Corasón tan blanco), pritegnil me je k branju, zato sem iz množice predlogov Mesta bere izbrala prav njegov potopisni roman. Lepo napisan in preveden, vpotegne v vzdušje Benetk: prebivalcev, slikarstva in arhitekture, pogledov, značilnosti sestierov, zorni kot večnosti, občutkov ob sprehodih po mestu …

Branje mestoma odpelje misli med filme, ki so se dogajali tam – Death in Venice, Summertime, Everyone says I love you, Dangerous Beauty, …. ali pa romane, kot je na primer Sobota Iana Mc Ewana. Življenje in vzdušje v sodobnejših Benetkah se lepo začuti tudi v kriminalnih zgodbah z detektivom BrunettijemJ

»Prostor je edini resnični hranitelj časa, minulega časa. Zato nastopi, kadar se kdo vrne v mesto, ki mu je domače, hipno doumetje časa v celoti, in čas, ki je bil predvčerajšnjim daljni v Madridu, danes postane lažno bližnji v Benetkah. Koraki so sprva oklevajoči, a hip zatem človeka samodejno popeljejo po še včeraj pozabljenih poteh, ki jih naenkrat spet pozna.«

Stendhalov sidrom se je komu pripetil tudi v Benetkah.

Marías je v Benetkah napisal dobršen del romanov Sentimentalnež in Vse duše.

Drugi stavek Hajdnove Sonate v C-duru, o kateri Marías opisuje svojo izkušnjo poslušanja te sonate v Benetkah in kako glasba (še posebej drugi stavek) odmeva v tišini in specifični atmosferi beneške notranjosti. Za Maríasa ta glasba predstavlja samozadostnost mesta, kjer se čas ustavi.

Gustav Mahler, Adagietto iz Simfonije št. 5