nedelja, 15. november 2026

Mirna pota

F.S. Finžgar

Zgodba Mirna Pota, ki jo je F.S.Finžgar zapisal, ko jo je bojda v neki gostilni v Idriji slišal od enega izmed potomcev (menda sina Edvarda) Simona Kukca, ustanovitelja pivovarne v Laškem. Zgodba govori o nesrečni usodi njegove hčere Irme. Predstavljam si jo v Žalcu, kjer je Kukec začel svojo uspešno zgodbo gojitelja hmelja in pivovarja. Irma je resnična oseba, vsa ostala imena so izmišljena. V zgodbi tudi niso omenjene vse njene sestre in brati.

Zgodbo Mirna pota se najde v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, DZS): zgodba se nahaja v 8. zvezku (izdan leta 1979 in ponatisnjen 1986). Objavljena je tudi v zbirki Izbrana dela (ali Izbrani spisi, Mohorjeva družba v Celju, 1961, uredil France Koblar): zgodba je izšla v VI. zvezku.

 

Moje leto počitka in sprostitve

Ottessa Moshfegg

My Jear of Rest and Relaxation. Najbrž se res zgodi v tem času, če ni vsebine življenja in so odnosi izpraznjeni. In še to, kar bi ostalo, gre z enajstim septembrom.

Pod tem naslovom sem pričakovala vse kaj drugega. Nekaj sproščujočega in morda o tem, kako si narediš svobodno leto. Me je pa pisanje zaradi vzdušja v knjigi mestoma spomnilo na Vse tja do reke Elizabeth Gilbert.

Na koncu se je razjokala zaradi svoje matere. »Sploh se ne morem več pogovarjati z njo kot nekoč. Tako sem žalostna. Tako zapuščeno se počutim. Zelo zelo osamljeno se počutim.«

Déjà vu. Doktorica Tuttle mi je potrdila, da to ni nič neobičajnega. Ni bila dobra zdravnica. Našla sem jo v telefonskem imeniku. »Ujeli ste me v pravem trenutku,« je rekla, ko sem jo prvič poklicala. »Ravnokar sem pomila posodo. Kje pa ste dobili mojo številko?« Déjà vuJ


Če si bister, bogat ali srečen,

morda zaobideš človeške zakone,

a notranjih zakonov duha

in zunanjih zakonov narave

ne zaobide nihče,

ne, prav nihče …

Volk, ki živi v Lindseyu, Joni Mitchell 

(ne preveč prijetna pesem, trenutno ne najdem pravega izraza, ki bi jo opisala)

https://www.youtube.com/watch?v=ZP7QDLFCUyY

V deželi poslednjih stvari

Paul Auster

In the Country of Last Things. Lepo, da je knjigo posvetil Siri Hustved. Sicer me je na začetku pritegnila, potem pa ko je opisovala le še situacije ob zamiranju civilizacije, je nisem mogla več brati. Ne daje pozitivne energije, ki jo potrebujemo v tem času absurdnih globalnih razmer. Misli so mi odšle k McCarthtyevem romanu Cesta ali k filmu 12 opic z Bradom Pittom in Bruceom Willisom, ki se dogaja v postapokaliptičnih časih.

Kako umirajo ladje.

Veronika Simoniti.

Veroniko se lepo bere. Preplet osebne in profesionalne zgodbe.

nedelja, 13. september 2026

Tetka

Valérie Perrin

Tata. 741 strani, zaradi fizičnih značilnosti ni čtivo, ki bi ga nosil s seboj za branje ob prostih trenutkih dneva. Veliko bolj praznih dialogov, zato sem zgodbo mestoma prebirala bolj po diagonali. (144)