četrtek, 9. april 2026

Čarovnikov vajenec

Evald Flisar

Za branje gostega besedila je treba imeti kar precej koncentracije. Zato sem poleg te vzporedno brala še dve knjigi, ki sta bili precej lahkotni in sta pomagali pri odnašanju misli. Pa vmes še ogled kakšnih smučarskih skokov.

»Poznaš resnico?« »Moj duh želi prebivati v miru. Ta mir želim poiskati.« »Tvoj duh je nemiren? Brez gibanja ni duha. Tvoj duh je seštevek tvojih miselno-čustvenih procesov, ki se nikdar ne ustavijo. Duh zmeraj išče, zmeraj skače okrog in to, kar išče je zmeraj v prihodnosti, nikoli v sedanjem trenutku. V sedanjem trenutku se duh ne more gibati, ker nima prostora. Zato pa potrebuje prihodnost. In preteklost. Duh se giblje v preteklosti in prihodnosti; v sedanjosti se ne more. Resnica pa je zmeraj v sedanjem trenutku. In duh je zmeraj v preteklosti ali prihodnosti. Duh in resnica se ne moreta srečati.« (23)

»Hrepenel sem po nerazdvojenosti, po občutju enosti s sabo in s svojo izkušnjo in svetom. Po otroštvu mogoče. Vendar ne po otroštvu zaradi možnosti, ki so takrat še bile pred mano, ampak zaradi neomajne otroške vere, da je svet prostor čudežev, da je življenje brezkončno obdobje nedolžnosti in navdušenja. »«Odtlej je bilo moje življenje v osnovni struji vračanja. … Od tam bi se vrnil pod streho svoje prvotne sreče. Vendar tega doma nisem znal nikoli opisati.« »Razkol se je z leti poglabljal. Po eni strani sem se zaganjal v čutni, materialni svet, po drugi pa me je vleklo v duhovno, slutenjsko območje neizrazljivih možnosti. In koliko je bilo možnosti! Šele, ko sem prišel do roba in mi je spodrsnilo, sem sprevidel, da neomejeno število možnosti vodi v blaznost. Šele takrat sem sprevidel, da me uničuje Kierkegaardova bolezen neskončnosti.« (30)

»Marsikaj se ti zdi. Poslušam te in kar naprej mi prihaja v ušesa, da se ti zdi to ali ono, da imaš tak ali drugačen občutek. Strahopetno si ohranjaš varno razdaljo med seboj in dogodki, med seboj in svetom. Dokler se ti kaj le zdi, lahko odgovornost za zmotne korake zvračaš na varljive občutke. Ko pa rečeš: ne zdi se mi, ampak vem, si stopil iz zaklona na odprto bojišče. Tam ti lahko odleti glava. Ti si junak za steno. Teoretik si, ki se bori v domišljiji. In celo tam si premagan.« »Preveč razmišljam in premalo storim. Premalo zaupam nagonu. Preveč posameznikov je v meni, ki se ne morejo sporazumeti. Previden ostajam zato, ker imam slabe izkušnje. Pogrešam gospodarja v sebi. Postal sem, tako kot milijoni ljudi, žrtev pretirane skepse in racionalizma. Razdrobljen sem na tisoč provinc in rad bi jih združil in podredil centralni vladi.« »No, pa jih združi. Enemu od tem posameznikov podeli avtoriteto.«

»Vrtiš se v krogu. V ozkem krogu družbeno privzgojene resničnosti, družbeno programiranih navad in oblik vedenja. Temu stanju ujetništva budisti pravijo samsara. Kar naprej se vračaš tja, kjer si že bil. In samo zato, ker misliš, da si to, kar misliš, da si. Ko se prebudiš iz te iluzije, se boš osvobodil.« »«Vedel boš, da nisi to, kar misliš, da si, ampak to, kar misliš. … Svoboden boš le, ko začutiš, da nisi to, kar misliš, da si. Ampak si to, kar misliš.«

»Stvari same po sebi niso destruktivne. Destruktivna so nekatera duhovna stanja. Odpoved ni v tem, da se stvarem odpoveš, ampak v razumevanju, da jih ne moreš obdržati.« »Ko postanem pravilno pozoren, bom videl, da, da stvari sploh niso pomembne. V resnici nisem navezan na zdravje, na dohodek, na knjige, na ugled, na ljubezen, na znanje, na priznanja in tako dalje, ampak na idejo, da bi bilo življenje brez njih siromašno. Navezan sem na svoja prepričanja. … Moj svet je suženj mojih misli. Ko postanem pozoren, pa bo suženjstva konec in rodila se bo spontanost.«

Jogijske vaje (97)

Resnica (194)

Kaj je bog (197)

»Ni absolutne resnice, bog pa je element psihološkega tkiva.«

»Narava je večni tok, rast in usihanje, vse je minljivo. Ti pa misliš, živiš in čustvuješ, kot da ni. Upiraš se toku in se kot klop oprijemaš otrdelih form, stvari, ljudi, dogodkov, idej, vsega kar je maja. Oprijemaš se svojega ega, čeprav je tudi ta iluzija, intelektualni koncept brez realnosti. Zakaj to počenjaš? Zaradi nevednosti. Resničnost je tekoča, neulovljiva, neopisljiva. Ti jo pa skušaš ujeti in fiksirati v mrtve, negibne vzorce. Skušaš jo ujeti v posode, ki jih je izdelal tvoj intelekt. Hočeš jo imeti in kontrolirati, namesto da bi jo le doživljal. Zato trpiš. Hočeš mladost, pa izgine, hočeš ljubezen, pa se razblini, hočeš smisel, pa te pusti na cedilu, hočeš znanje, pa se izkaže za kup predsodkov, hočeš resnico, pa se izkaže za mnenje. Oklepaš se form, ki so minljive in so forme samo v tvojem duhu. Dokler se jih oprijemaš, vsaka izpolnjena želja ustvari novo in vsak odgovor na vprašanje rodi le novo vprašanje. V začaranem krogu si. … Tvoj živčni sistem je skaljen z usedlinami maje. Izčisti ga. …«

»Dolgčas je vhod v meditacijo. …Plavanje s tokom. Ko plavaš s tokom, se ne upiraš. Ni slepo prepuščanje s toku, ampak aktivna sinhronizacija z njim. … Ko ne plavaš s tokom, zboliš…. Duh postane svoboden, ko neha zatirati to, kar je.«

»Večno je le minevanje.«

Dnevnik zadnje plovbe

Jure Šterk

Šterk je veliko prejadral, enkrat je že s 6,5 m dolgo jadrnico obplul Svet, imel veliko resnih jadralskih nezgod in vedno se je rešil. Razen na zadnji plovbi okoli Sveta, ko je leta 2009 preminil v Indijskem oceanu okoli dva tisoč milj od Avstralije. Našli so prazno jadrnico z dnevnikom plovbe.

ponedeljek, 6. april 2026

Knjiga kratkih, večnih ljubezni

Andreï Makine

Le livre de brèves amours éternelles. Najbrž bom Francoski testament po dolgem času še enkrat vzela v roke. Pisanje Makina vpotegne v nek čustven zanos opisanih večnih ljubezni (v realnosti trdega komunizma). Čudoviti opisi in zreli rezimeji razmišljanj.

»Ampak so … So tudi tisti, ki so dovolj modri, da se ustavijo v uličici, kot je ta, in gledajo sneženje, vidijo luč, ki se je prižgala v oknu, vdihavajo zrak, ki diši po lesu, ki gori. To modrost zna živeti le neznatna manjšina med nami. Jaz sem jo spoznal prepozno, šele začenjam jo spoznavati. Pogosto iz navade igram stare vloge, kot sem to storil malo prej, ko sem se norčeval iz tistih ubogih par na tribuni. Slepci so, umrli bodo, ne da bi videli to lepoto.«

»Naša usodna napaka je, da iščemo večne raje. Užitke, ki ne izzvenijo, trajne navezanosti, nežnosti z vitalnostjo vzpenjavk: tiste, katerih prepletene vezi zelenijo naprej, tudi ko drevo umre. Zaradi te obsedenosti s trajanjem spregledamo toliko bežnih rajev, edinim, ki se jim lahko približamo v času našega bliskovitega potovanja smrtnikov. Njihovo bleščanje se pogosto pojavi iznenada in na tako skromnih in minljivih mestih, da se tam sploh nočemo zadržati. Svoje sanje raje desetletja gradimo z granitnimi skladovnicami. Verjamemo, da nam je usojena dolgoživost kipov.«

Majhni koraki za lepše dni

Kristijan Lešnik Musek

Priročnik, ki izhaja iz pozitivne psihologije.

Stebri dobrega počutja po Seligmanu – prijetna čustva, zavzetost, odnosi, smisel, dosežki.

Krepimo samozaupanje, odnose, ki nas krepijo, odnose v družini, s prijatelji, umikamo se negativnim in toksičnim odnosom. Spoznamo, kako pomembna je predanost, vztrajnost in strast. Zberemo pogum in imamo konstruktiven odnos do napak, gradimo psihološko odpornost. Izražamo hvaležnost. Ne pripuščamo negativnih misli. Toksičnih misli se zavemo in se jih odpovemo in jih nadomeščamo z bolj pozitivnimi. Obdamo se z optimizmom in pozitivnostjo. Smo prijazni in empatični do drugih. In zvesti sebi. Smo radovedni in ustvarjalni in kritično razmišljamo.

»Ne moremo vedno imeti nadzora nad zunanjimi okoliščinami. Vedno pa lahko svobodno izbiramo svoj odnos do njih. Vsak človek ima moč, da ne glede na situacijo, v kateri se znajde, avtonomno izbere svoj odnos.«

sobota, 21. marec 2026

Na čistem

Arttu Tuominen

Hyvitys. Drugi kriminalni roman finskega avtorja, ki sem ga dobila v roke. Zgodba, ki vključuje verskega fanatika je moje spomine odpeljala tudi k prebranim romanom Dana Browna.

Pozitivna lika, ki sta nastopala že v prvem romanu, sta policista Paloviita in Oksman.

O trenutkih, ko ne delamo ničesar "koristnega". »Padel je v stol, se naslonil in užival v trenutku brez naglice. Ni se spomnil, kdaj je nazadnje prekinil rutino, se usedel in se preprosto prepustil mislim.«