Tetka

Valérie Perrin

Tata. 741 strani, zaradi fizičnih značilnosti ni čtivo, ki bi ga nosil s seboj za branje ob prostih trenutkih dneva. Veliko bolj praznih dialogov, zato sem zgodbo mestoma prebirala bolj po diagonali. (144)

Globoko v gozdu

Irena Štaudohar

O divjem in intimnem.

»Čas je postal vrvica.« O tem, kako nas čas včasih omeji pri tem, kar bi še želeli početi.

»Tako kot buda, je ponavljal eno samo lekcijo: kako se zbuditi, kako živeti v trenutku. Včasih me spominja na Montaigna, ki je na primer pisal, kako se sprehaja po čudovitem sadovnjaku, in ko mu misli odtavajo drugam, jih skuša takoj preusmeriti nazaj na sprehod pod drevesi, k sladkostim samote, k samemu sebi. Preusmeriti misli nazaj v trenutek sedanjosti je najteže in zenovski mojstri se tega učijo vse življenje in še potem potrebujejo učitelja, da jih mahne s palico vsakič, ko začnejo notranje misli nažirati sedanjost. Montaignova palica je bilo pisanje. In narava.«

»Vsake toliko časa se je treba znebiti vse lastnine in začeti znova je verjel Thoreau. Omenja obredni post indijancev Mucclasse, ki vsakih nekaj let kupijo nove lonce, nova oblačila, stare stvari pa odvržejo na isti kup in ga ritualno zažgejo.«

»Ljudje si včasih želimo, da bi izginili po težkih čustvenih pretresih, ko postanejo izguba, razočaranje, napor in teža vsakdana preveč naporni, ko ni več zraka za dihanje, ki ga ne znamo končati in s katerim izginja naše bistvo. »

»Hoditi, jesti, nasekati drva, malo brati, gledati ptico, skuhati večerjo, vsa ta opravila, ko jih čisto na novo pogledamo, postanejo velika in svetla.«

Thorerau, Walden.

Film Mali kaos. Sabine de Barra, Le Notre, Ludvig XIV., Versailles.

Mesto in njegovo negotovo obzidje

Haruki Murakami

The city and its uncertain walls. Zelo dober prevod. Uporablja raznoliko slovensko besedišče. Nekaj redkeje uporabljenih besed sem zasledila že v prvi polovici knjige, a jih žal takrat še nisem izpisala. Priselil sem se konec avgusta, ko se je v hribovskih vaseh počasi že jesenilo.

Rad je sedel na istem stolu ob oknu in se z resnim obrazom zatapljal v knjige.

Tak nemar za oblačenje vseeno ni pomenil vsaj ne bi smel pomeniti), da mi je življenje polzelo iz rok.

Stopal sem zanesljivo, ves čas pazeč, da mi ne bi spodrsnilo na mahovitih klečeh.

Ampak v tem mestu se lahko zopet poistiva.

Uporabil je tudi besedo osrediniti, ki sem jo pred časom našla tudi sama in jo predlagala v uporabo v nekem nagovoru, a so mi jo lektorji popravili (nazaj) na bolj običajno uporabljeno osredotočiti.

Krajinski vidik uporablja precej širše od strokovnega pojma in uporabe v povezavi s krajino. Najbrž prevod iz landscape, ki se v angleščini uporablja širše?

Postajenačelnik – kot bi beseda nastala po nemškem vzorcu združevanja besed.

O jemanju skrbi drugega nase. »Tudi jaz vztrajno molčim. Samo tam sem in dekletovo žalost – najbrž je žalost – sprejemam, kot je. To je prejkone moja prva taka izkušnja v življenju. Da jemljem nase vse skrbi nekoga drugega – da mi je izlil svoje srce. Želim si, da bi bil močnejši.«

»To bo najbrž najino poslednje slovo. Ampak zate je to samo čisto običajni zbogom. Kajti tu je vse večno.«

O tesnobi pri predramljenju. »Vsakič, ko sem se predramil, pa me je obšla rahla tesnoba. Kakor hitro sem se začel spraševati, kaj sploh počnem tukaj in kaj neki nameravam, je mojo odločitev omajal dvom.«

O minevanju časa. »Zavzdihnil sem, položil roke na mizo in prisluhnil minevanju časa.«

O tem, kako se včasih ne moremo osredotočiti na branje. »Potem sem se usedel v fotelj in odprl knjigo na strani, kjer sem jo nazadnje zaprl. A se nisem mogel osredotočiti na branje.« (tukaj pa ni bilo osrediniti)

O dobrodejnosti zaposlitve s praktičnimi zadevami.»Medtem ko sem pregledoval vrstni red kuhe, sem se počasi vendarle umirjal. Če možgane zaposliš s praktičnimi zadevami, lahko za tačas pozabiš na druge težave.«

O spremembah v notranjosti. »V moji notranjosti se je zamenjalo prizorišče.«

O času nekoliko drugače. »Tam sem zastal, se ozrl na stolpno uro brez kazalcev in preveril neobstoječi čas.«

»Okolna pokrajina se lahko spremeni, midva pa ostajava na mestu. V večni sedanjosti? Točno. V tem mestu ostaja samo sedanji čas. … Sobo je zajela popolna tema, in obenem je izginil čas.«

»Čas stoji, a letni časi se izmenjujejo.«

»Tudi v tem mestu obstaja čas. Le da nič ne pomeni. Ampak konec koncev je to enako.«

O pomislekih, ki jih prinaša razmišljanje o nesmrtnosti. Omenja Jorgeja Luisa Borgesa, na katerega mi je ob branju večkrat prešla misel. Na njegovo pisanje o pomislekih, ki jih prinaša nesmrtnost … (po branju Borgesa si nesmrtnosti v bistvu ne želiš večJ)

O tem, kako včasih v življenju teče samo od sebe. »…ko sem imel šestintrideset let – v obdobju, ko se je marsikaj hitro premikalo samo od sebe.«

Just one of those things. Cole Porter v izvedbi dava Brubecka. Solo Paula Desmonda.

 Haruki Murakami: Mesto in njegovo negotovo obzidje - RTV SLO

 

Vse tja do reke

Elizabeth Gilbert

All the way to the river. Najprej sem jo brala le napol in jo celo mislila odložiti. Ni bilo zgodbe, samo izpovedovanje travm pisateljice, sem si rekla. Potem sem jo dala v roke moji mami, ki jo je z zanimanjem prebrala v enem kosu. In sem knjigi dala še eno priložnost. Res zanimiva odkrita izpoved z veliko izkušnjo in razmisleki.

»Zagotavljali so mi, da nisem najvišja sila v vesolju in me prosili, naj že neham drugim vsiljevati svojo voljo. Vabili so me, naj molim za vodstvo. Izzivali so me naj se prepustim. Opomnili so me na pomen besede ponižnost. Spodbujali so me, naj proučim svojo vlogo v neobvladljivosti življenja. Svetovali so mi, naj se naučim skrbeti zase, namesto, da se obsedeno ukvarjam z drugimi, jih rešujem in krivim za svoje notranje razdejanje.. Spraševali so me: Še vedno čakaš, da se bo nekdo drug spremenil, da boš lahko v redu? …«

»Seveda lahko vedno ljubiš odvisnika – ampak ta te ne mora nazaj.«

»Nič ni narobe, če tega človeka zapustite. … Brata ni več, okej? Kar imaš, je vampir. Ko ne bo več česa vzeti, pa te bo zavrgel. Verjemi, tega vampirja ne briga zate. Zato je čas, da se začneš brigati sama zase, ali pa se boš nekega jutra zbudila in ugotovila, da ni več ničesar, kar si v življenju imela, tudi brata ne.«

»So najobčutljivejši, najbolj ustvarjalni, najprijaznejši in najbolj duhovni ljudje, kar sem jih kdaj srečala.«

»Je vesolj prijazno? (Frederik W.H. Myers)«

»Ljudi, ki so desetletja obupano hrepeneli, ker so bili njihovi partnerji čustveno nedostopni, vse življenje ponižujoče služili ljudem, ki jih niso ne spoštovali, ne ljubili.«

»Po moje obstaja bistvena razlika med tem, da se počutiš dobro in da ti je dobro. Svet je poln stvari, zaradi katerih se lahko počutim zelo, zelo dobro – toda pred vstopom v program, nikdar nisem mogla reči, da mi JE dobro. To zame pomeni, da si miren, stabilen, sproščen, povezan in morda celo časten. Pomeni, da ponoči spiš brez pomirjeval. Pomeni, da lahko prebaviš hrano, si na voljo prijateljem in da dihaš. Pomeni občutek, da ima vsak dan ravno pravšnje število ur in da so tvoje osnovne obveznosti obvladljive. Pomeni, da lahko postaviš meje, s katerimi obvaruješ zdravo pamet. Pomeni, da čutiš lastno vrednost in da te ne navdaja sram.«

 

Spet poskušam nadzorovati Svet

Planiram.

Pripravljam.

Poziram.

Preobračam.

Predvidevam.

Pridigam.

Prerokujem.

Paničarim.

Človek bi rekel, da sem pozabila na Boga.

Čuvar njene skrivnosti

Jean-Baptiste Andrea

Veiller sur elle. Idealna knjiga za večerno branje v postelji, ki zaziba v miren spanec. Beseda teče mirno in tekoče. Več ne bi napisala, ker je o zgodbi kiparja dovolj napisanega v medijih.

https://www.delo.si/magazin/vikend/knjiga-tedna-jean-baptiste-andrea-cuvar-njene-skrivnosti