Hvalnica ločitvi

Brina Svit

Ruptur imprévue dans ma ruptur. Nepričakovan razhod v mojem razhodu. Sem imela v spominu, da sem sproti brala vse knjige Brine Svit, a tole iz 2011 sem očitno prezrla. Prileže se za branje ob natrpanem dnevnem ritmu, drobno knjižico sem nosila kar s seboj v torbici in jo odprla ob priložnosti čakanja na koga ali kaj.

»Netočnosti nas varujejo. Ne popravljajmo netočnosti, ki jih pišejo (tiskajo) o nas. Varujejo nas.« Ne pas relever les inexactitudes qu'on imprime sur notre compte. Elles nous protègent. (Jean Cocteau)

Never complain. Never explain. (Benjamin Disraeli … Kraljica Mati … kraljica Elizabeta II…)

»Kar v bistvu težko prenašamo, in to tako v prijateljstvu kot v ljubezni in na splošno v življenju, je nestalnost. … Če nič ne traja, tudi zares nič ne umre, ampak se spremeni!« (50)

»Začutil sem, kako smrt polzi vame. Najavi se, vnaprej obvesti, da bo prišla, in se skoraj opraviči, da si je nadela tako zelo nepričakovano obliko.«

»Življenje: beseda nima istega smisla, ko smo stari deset ali šestdeset, smrt prav tako ne. Naša starost daje smisel tema dvema besedama. Čim mlajši smo, tem manj imata dokončnega smisla. … Odsotnost življenja ni smrt, odsotnost življenja je praznina …«

O gojenju sreče. »Zdaj vem, da sreča obstaja kot vrt, ki ga je treba negovati, pleti, zalivati, sproti pobirati sadeže, ki dozorevajo. »

Predlagana je bila tudi hvalnica nežnosti. Tenderesse. Tenderness. Ternura. Tenderezza. Nežnost.

 

Zanimivo je, kako googlovo orodje za prevajanje prevaja sem in tja besedno zvezo.

Ruptur imprévue dans ma ruptur

Nepričakovan razhod v mojem razhodu

Une rupture inattendue dans ma rupture

Nepričakovan razhod v mojem razhodu

Un tournant inattendu dans ma rupture

Nepričakovana prelomnica v mojem razhodu

Ljubezen v stiski

Daniela Krien

Die Liebe im Ernstfall. Pet nekako povezanih zgodb žensk v določenem obdobju življenja. Tok življenskih situacij. Dogaja se v Leipzigu in Berlinu po padcu Berlinskega zidu.

Noči kuge

Orhan Pamuk

Veba geceleri. Pamuk, kot običajno v svojem slogu, počasi tke zgodbo na skoraj 700 straneh o epidemiji kuge na izmišljenem otoku Minger nekje v Egejskem morju.

Ljubosumnež in druge zgodbe

Jo Nesbø

Syalussimannen og andre fortellinger. V kratkih kriminalnih zgodbah pripovedovalec zločine razlaga kot nekaj naravnega, samoumevnega, prizna jih brez kesanja in občutka krivde.

»Nisva imela časa, da bi se zaljubila, za bolečino in hkrati čudovito negotovost, ali se te druga oseba želi. Igra, dvomi, ekstatična sreča, upanje, vse to sva izpustila.«

»Ne bo mogel izpolniti pričakovanj?«

»Just do it.«

»Rad čaka v vrsti in upa, da se bo prej ali slej zgodilo nekaj dobrega. Ne zgrabi bila za roge, kot nekateri, ki bi jih lahko naštela.«

 Novela o šahu, Stefan Zweig

Blackdog, Led Zeppelin

Italijansko potovanje

Johan Wolfgang Goethe

Italienische Reise.

Po Maríasu me je v Italijo popeljal še Goethe. Sicer slabi dve stoletji prej in popeljal me je po skoraj vsej Italiji. In z nekoliko drugačnim jezikom prevoda iz nemščine in weimarske klasike. Mimo Gardskega jezera, Verone, Vicenze do Benetk. Od tam preko Ferrare, Bologne, Perugie do Rima. V Firencah se je zaradi hitenja proti Rimu, ki je bil njegov veliki cilj, ustavil samo za tri ure.

»In tako nam je vendarle čudovito pri duši, ko naletimo, medtem, ko si prizadevamo doumeti stari vek, le še na ruševine, iz katerih poskušamo spet klavrno zgraditi tisto, česar še nismo doumeli. Drugače pa je s tem, kar imenujemo klasična tla. Če pri tem ne naprežemo domišljije, temveč pokrajino gledamo stvarno, kakršna je, je vendarle vedno odločilno prizorišče, ki določa največja dejanja, in tako sem vedno doslej uporabljal geološki in krajinski vidik, da bi potisnil vkraj moč domišljije in občutke in si ohranil prost, jasen pogled na kraj. Temu se čudežno pridruži zgodovina in ne morete dojeti, kako se vam to zgodi in obhaja me največje hrepenenje, da bi Tacita bral v Rimu.«

»Od Rima do Neapelja« je eden izmed prevodov naslovovJ Gre morda za arhaično obliko?

Gondoljerji v Benetkah so v 18. in še v 19. stoletju pogosto peli (ali recitirali na posebno melodično-napevno način) odlomke iz Torquata Tassa (La Gerusalemme liberata) in redkeje iz Ludovica Ariosta (Orlando furioso). To potrjujejo številni potniki, med njimi predvsem Johann Wolfgang von Goethe v svojem Italijanskem potovanju (1786), ki je celo naročil takšno pesem in opisal, kako sta dva gondoljerja pela izmenjaje, eden na premcu, drugi na krmi, z enakomerno, recitativno melodično linijo, ki se je spreminjala glede na vsebino verza. Melodija je bila podobna tisti, ki jo poznamo iz Rousseauja – nekakšna sredina med zborom in recitativom.