Vsi božji otroci plešejo

Haruki Murakami

Kami no kodomo-tachi wa mina odoru. 神の子どもたちはみな踊る

Kratke zgodbe, ki sodijo v cikel po potresu v mestu Kobe. Način pisanja me ni tako prevzel, kot njegova dela po tem začenši z romanom Ljubi moj sputnik. V teh zgodbah je morda preveč raztrganih dialogov in ne močne nekoliko mistične zgodbe, ki me je pri Murakamiju vedno vpotegnila. Pri vpogledu v njegovo bibliografijo vidimo, da je začel pisati dobrih dvajset let pred to knjigo, njegova monumentalna dela pa so začela nastajati po tem. Se pa že tu pojavljajo nekateri elementi, ki jih pogosto uporablja v svojih delih – mističnost, posebni liki, luna, jazz. Ni pa še mačk.

I can't get started with you 

Pomagati tistim, ki ne vedo, za kaj sploh živijo - Delo

V prvi osebi ednine

Haruki Murakami

First Person Singular. 一人称単数

Dočakala sem tudi odličen prevod Domna Kavčiča iz Japonščine (v Slovenščino). Lepo se je brala, spet sem občutila, da imam v rokah Murakamija. Najprej sem namreč vzela v roke angleško različico. Verjetno sem bila preveč razvajena z odličnimi prevodi Murakamija v slovenščino. Angleška različica me je nekoliko razočarala. Ne odseva tiste pretanjene skrivnostnosti in posebnosti jezika, kot sem jih bila vajena v slovenščini. Sploh nisem dobila tistega občutka, ki sem ga v dosedaj prebranih njegovih romanih, zaradi katerega nisem in nisem mogla prenehati z branjem knjige. Kot na primer pri Uboju komturja, ko sem predolgo čakala na drugo knjigo.

Avtobiografske kratke zgodbe. Tudi nekaj mističnosti, kot smo pri Murakamiju vajeni. Zdi se mi, da sem tisto, ko se v soncu napoti s šopkom rož na vrh hriba nad Kobejem v zapuščeno koncertno dvorano na recital dekleta, s katero sta skupaj zahajala v glasbeno šolo. Ostale zgodbe pa so mi bile nove, vsaka zase nekaj posebnega, s svojim sporočilom.

 

Schumann,Karneval

Uboj Komturja

Haruki Murakami

Ideja se pojavi

Kishidancho goroshi: dai ichi-bu, arawareru ide hen (騎士団長殺し)

Murakami je res mojster pisanja (v slovenski različici ima nekaj zaslug pri tem zagotovo tudi prevajalec). Branje potegne in težko je delati premore. Tudi zato, ker poglavje vedno konča tako, da moraš pričeti z branjem naslednjega. Po nerodnosti sem si v knjižnici rezervirala samo prvi del tik pred lockdownom in spoznala, da zaradi zaprte knjižnice drugega niti ne morem rezervirati, Kar groza me je bila pričakovanja končanja branja prve, ker se mi je nekako zdelo, da bo na tem mestu nuja po branju druge še večja (kot je bila pri poglavjih).

" »A se ne vidiš vsako jutro v ogledalu?« »To je drugače«, je rekla. »Tisto je samo fizičen odsev.«

Besede "upravičilo" v Franu ne najdem.

"Dnevi so bili takrat še poletno vroči, po sončnem zahodu pa je gorski mraz že mrazil. Škržati, ki s prej tako hreščali, so zlagoma prepuščali glas velikemu zboru drugih žuželk. Drugače kot v mestu si je tod, sredi narave, novi letni čas nebrzdano jemal svoj delež na račun prejšnjega. "

"Zdramila me je tihota. Tudi to se zgodi. Včasih človeka zdrami nenaden zvok, ki pretrga tišino, spet drugič nenadna tišina, ki pretrga hrup. "

"Zravnal sem se , se zbral in karseda oklestil odvečne misli. "

"Bil sem utrujen, toda utrujenost ni bila brez telesnega udobja. "

"Poznam nekega arhitekta krajinarja iz teh logov, navajen je prekladati skalovje. "

"S samomumifikacijo je sket dosegel razsvetljenje, presegel svet dvojnosti življenja in smrti in obenem pridobil možnost odrešiti človeštvo. Temu pravijo nirvana. "

"Boljše je, da človek nekaterih stvari ne ve. Mogoče je res. Najbrž je tudi boljše, da človek nekaterih ne sliši. "

"Ko si sam zaprt v majhen temen prostor, se najbolj ne bojiš smrti; najstrašnejša je misel, da bi moral tam večno živeti. … Da bi preživel, mora človek tako ali drugače premagati ta strah. Se pravi premagati samega sebe. In zato se mora karseda približati smrti. "

"Namesto neomajne resnice izbiram omajno možnost. "

"Kar vidi oko, je resnično, je zašepetal komtur. Le odprite oči in glejte. Sodite lahko pozneje. "

"Gnalo naju ni to, kar sva imela, in ne ono, za kar sva si prizadevala, temveč tisto, kar sva izgubila, tisto česar nisva imela več. "

"V zgodovini je precej reči, ki naj raje obležijo v temi. Ni rečeno, da dejstva človeka obogatijo. Ni rečeno, da objektivno prekaša subjektivno. Ni rečeno, da resnica utrne utvaro. "

" »Hvala«, sem rekel iskreno, »te besede mi vlivajo pogum.« »Vi tudi rabite pogum?« »Veš da. Vsak ga.« "

" »Tudi jaz bi se rada razumela«, je rekla. »Nisi sama«, sem pritrdil. »Tudi jaz bi rad razumel sebe. Ampak to ni tako lahko. Zato rišem.« "

" »Kakšen je občutek?« »V bistvu nekam hecen. Kot da bi mi na lepem spodneslo pot, po kateri sem strumno hodil, in se samo še opotekam po praznini, ne da bi vedel, kako in kam naprej.« "

 Thelonious Monk, Monk's Music 

 

Metafora se prenese

Kishidancho goroshi: dai ni-bu, utsurou metafa hen

"Vas je to navznoter spremenilo?" "Ja, čisto. Navznoter in navzven, na več načinov. Čas mi je začel teči čisto drugače. Poleg tega mi, kot si rekla ti, časa prej ne uspe povezati s časom potem."

"Ni vedela, koliko časa je preteklo. Tam čas ni bil enoten, niti ne reden. Kljub temu se je zdelo, da teče."

"Čas je ne oziraje se na njene misli, mineval po lastnih načelih. V mali sobici, zleknjena na goli postelji, je opazovala, kako se lenobno vleče mimo."

"Parkirnega prostora tudi ni in ni hotelo biti in zazdelo se mi je, da svet postaja iz leta v leto bolj nevzdržen."

"Nehote sem se vprašal, če je to res. Včasih človek pozabi tisto, kar bi si moral zapomniti, in se spomni onega, kar bi po pravici pozabil. Zlasti pred skorajšnjo smrtjo."

"Spanec se me je izogibal vse do četrte ure zjutraj."

"Scott Fitzgerald v nekem romanu pravi, da ne kaže zaupati ljudem, ki razglašajo, kako normalni da so."

"Nihče ne ve, kaj je resnično," je odrezala. "Vse kar je vidno očesu, je konec koncev plod asociacij."

"Duh prebiva v spominu, hrani in preživlja se s podobami," je rekel ženski glas.

"Kakor se utapljajoči oklene boje, sem pomislil na peugeota 205. Svojega francoskega malčka, ki sem za njegovim volanom prepotoval kraje med Severozahodom in Hokaidom. Zdelo se mi je tako davno, a mi je v ušesih še vedno jasno odzvanjalo klenkanje njegovega robatega štirivaljnika. Nisem mogel pozabiti niti, kako nerada in škrtaje je šla njegova ročica iz druge prestave v tretjo."

"Zunaj se je razlegala tema." Branje me navda z ugodjem, ko je uporabljen nek nov pojem za opis neke situacije in jo opiše še bolje, kot če bi za to uporabili običajnega.

 

Najdeno v Tokiu

Kratke zgodbe japonskih avtorjev.

Haruki Murakami, Izginotje slona. Nekoliko mistično, kot je pri Murakamiju običajno.

Ryū Murakami, Topaz. Prostitucija.

Jirō Asada, Ljubezensko pismo. Jakuze. Žalost za ženo, ki je nikoli ni poznal.

Mikihko Renjo, Mladostnica. Obrnjena prostitucija.

Yūko Tsushima, Molčeča kupčija. "Po svoje znotraj in zunaj gozda potekajo molčeče kupčije."

Masahiko Shimada, Momotarō v kapsuli. Baje je lik iz legende. Zgodba mi nekako ni stekla.

Rieko Matsuura, Dan žalovanja. "Zdi se mi, kot da gledam starkina razočaranja in celo njeno poželenje po večnem življenju."

"Slišala sem zgodbo o moškem, ki je živel samo zato, da se je vsak dan obril. Ker je podedoval bogastvo svojih staršev, mu ni bilo več treba delati. Cele dneve je samo posedal, zaradi česar je nazadnje postal negotov, ni mogel več obstajati, ne da bi nekaj počel. Se pravi, ker ni našel nikakršne samozaposlitve, se je njegova zaskrbljenost povečevala, in ko je bil že tik pred tem, da se mu zmeša, se je nekoč ozrl v ogledalo in postal pozoren na zanesljivost rasti brade in brkov. Od takrat je vsako jutro pri britju dobil občutek, da ima nekaj opraviti. Ko se je v njegovem praznem življenju pojavila ena mehanska dolžnost, je našel smernik. Jasno je, da tudi praznina v življenju povzroča zmedo. Tudi soočenja z raznimi težavami in ugankami pomagajo, da lahko nadaljuješ, ne da bi zblaznel."

Yōko Ogawa, Solzni kristali. So situacije, skozi katere se je treba prebiti z zadnjimi atomi moči. Včasih se rešitev pojavi sama od sebe.

Banana Yoshimoto, Sanje o kimčiju. "Spomini so energija, in če se ta energija ne sprosti, ostane v naših telesih v bridki obliki."

"Nato sem kar naenkrat zaspala. Zavita v topel futon brez misli, ki bi me lahko prizadele."

"Čakanje je zaposlnilo stanovanje do zadnjega kotička."

Miri Yū, Penis. Prostitucija.

Južno od meje, zahodno od sonca

Haruki Murakami

村上 春樹, 国境の南、太陽の西 (Kokkyō no minami, taiyō no nishi)

Knjiga je na seznamu letošnjega Mesta Bere, nameravala sem jo samo še prelistati, ker sem jo brala že pred leti. Pa sem jo prebrala od začetka do konca. Zgodbe sem se spominjala v grobem, na trenutke pa se mi je zdelo, kot da knjigo berem prvič. Najbrž sem bila pozorna na druge poudarke. In Murakami nedvomno zna pritegniti k branju.

Šimamoto, Izumi, Jukiko. Prva je bila kot prvid, ki je usmerjal življenje.

O stvareh in minevanju. "Na tem svetu so stvari, ki se lahko ponovijo, in take, ki se ne morejo. Minevanje časa je ena tistih, ki se ne morejo ponoviti. Prideš do neke točke in se ne moreš več vrniti."

"Ob hudem telesnem naporu mi ni ostalo nič prostora za razmišljanje, nenehno gibanje pa mi je pomagalo, da sem misli usmeril na vsakodnevne malenkosti. Sanjarjenje je bilo prepovedano. Po najboljših močeh sem se skušal osredotočiti na tisto, kar sem počel. Ko sem si umival obraz, sem mislil na to; ko sem poslušal glasbo, sem z glasbo postal eno. Samo tako sem lahko preživel." Svoja razmišljanja je usmerjal s "čuječnostjo", torej z usmerjanjem misli in pozornostjo na stvari, ki se dogajajo okoli njega.

Da, ali ne. "Ni vmesnega stanja. Predmeti vmesnega stanja ne obstajajo, in kjer teh predmetov ni, tudi vmesno stanje ne obstaja."

Duke Elington& Billy Strayhorn, Starr-Crossed Lovers

Nat King Cole,Pretend 

Nat King Cole,South of the border

Lizst 

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

Haruki Murakami

Shikisai montanai Tazaki Tsukuru to, kare no junrei no toshi

Bezbojnega Tsukurja Tazakija sem že pred kakšnim letom poskušala brati v srbščini, a mi iz perspektive tega jezika Murakamijeva pripoved ni potegnila. Navadila sem se ga brati v slovenščini, v Mermalovi ali pa Ilčevi interpretaciji. Tako, kot na primer Alan Ford ni pravi, če ga ne beremo v Brixijevem hrvaškem prevodu. V tem smislu ima, po zapisanem sodeč, tudi Murakami raje Bermanovo ali Arrauovo interpretacijo Lizstove Le mal du pays. Brendelova naj bi bila brez čustev.

Poleg glasbe, posebej klasične in jazza, Murakami tudi v tej knjigi uporablja podobna okolja in situacije, kot v preostalih romanih. V mestnem vrvežu Tokia, z občasnimi romanji v kakšno drugo japonsko mesto, le da ga tokrat pot zanese celo na Finsko, v kraj Hämmeenlino, na poti med Helsinki in Tamperejem, ki po imenu spominja na japonski Hammatsu, ki se tudi pojavi v zgodbi tega roman(j)a. Tudi tokrat se junak znajde v vzporednem svetu, čeprav se tu omeji le na svet sanj.  Ena izmed pripovedi romana se dogaja visoko v gorah, v sanatoriju, daleč stran od vsakdanjega sveta – takšno okolje se pojavi v kar nekaj njegovih romanih (v podobno okolje nas je namenil poslati tudi Bauk v Konec.Znova, a nismo prispeli do konca). Razmišlja tudi o smrti, tokrat predvsem v povezavi s psihičnimi težavami, ki so nastale po nerazjasnjeni, nenadni (in neupravičeni) odvrnitvi četverice nerazdružljivih prijateljev od petega. Tudi v tem romanu posebno vlogo igrajo (zanj posebne) ženske, do katerih odnos tokrat obarva tudi z opisi erotičnih doživetij – dejanskih in tistih v mislih in sanjah. Tokrat ni uporabil mačk in lune. Se je pa dotaknil homoseksualnosti.

Preko dialogov junakov, predvsem Tsukura (človek, ki izdeluje stvari) in Haite, študenta fizike, ki raje razmišlja, kot kaj konkretnega izdeluje, je v zgodbo prinesel tudi nekaj filozofskih razmišljanj. »Svobodno razmišljati pomeni tudi odcepiti se od lastnega telesa. Izstopiti iz omenjene kletke lastnega telesa, se iztrgati iz okovov in preprosto prepustiti misli, da leti in živi naravno življenje. To je jedro svobodnega razmišljanja.« Tsukuru je imel tudi lasten recept, kako se začasno znebiti misli na probleme. »Odločil se je, da ne bo več razmišljal o tem. Ni imelo smisla. Ta problem je pospravil v predal z oznako Nerazrešeno in odložil iskanje odgovora na poznejši čas. Tsukuru je imel v sebi kup takšnih predalov, kjer so ležali drugi nerazrešeni problemi.« Sicer pa je torišče romana prav v tem, da je Tsukuru, če je želel naprej živeti življenje, moral razjasniti nepojasnjeno odtegnitev prijateljev. Šele po šestnajstih letih notranjega trpinčenja je ugotovil, da je bilo nepotrebno in zaradi tudi njegove predpostavke in kompleksi o brezbarvnem sebi neumestni.

Le mal du pays, Franz List, Leta romanj Švica razlika Lazar Berman (ko boste poslušali posnetek na tem linku, poglejte še komentarje:)) Claudio Arrau (ok), Alfred Brendel

RoundMidnight

AntonioCarlos Jobim

Kronika ptiča navijalca

Haruki Murakami (村上 春樹)

ねじまき鳥クロニクル,Nejimaki-dori kuronikuru. The Wind-up Bird Chronicle.

Obsežen roman, 681 strani, 1,3 kg. Torej je bolje, da ga berete doma in ga ne nosite naokoli po kakšnih poteh, na primer službenih za branje na letalu. Tudi v postelji leže na boku jo je težko brati, ker si morate visoko podpreti glavo, če želite obdržati primerno bralno razdaljo. Torej najbolje sede v ležalnem fotelju, knjigo pa si naslonite na pokrčene noge, ki ste jih uprli na rob fotelja. Podobno izkušnjo sem doživela že pri Littlovem romanu Sojenice, ki je bila, če se dobro spominjam, še debelejša. Ampak oboje je bilo zanimivo branje, tako da borba s stranmi sploh ni bila tako huda. So pa v knjigi kakšni predeli, ki so uporabljeni bolj za podaljševanje romana (ne vem, če so romanopisci plačani od števila strani) in niso prav nujni za celotno zgodbo romana. Najmanj blizu so mi kakšne dogodivščine iz fronte, ki so se zgodile tako v ptiču navijalcu, kot sojenicah, mislim pa da tudi v Die Heimkher Bernharda Schlinka. Zato takšne dele velikokrat berem kar po diagonali, nanje pa se vrnem le, če kasneje v knjigi ugotovim, da sem zgrešila kakšen bistven element zgodbe. Zaradi dolgočasnega dogajanja v vojaški bazi tudi nisem mogla prebrati Giordanove knjige Človeško telo.

Murakami. Tudi v tej knjigi ostaja zvest mačkam (mačka se tokrat sprehaja po naslovnici in notranjosti knjige), vodnjakom, senzibilnemu liku prve žene, bistroumnim mladim dekletom, tanko mejo med zavestjo in podzavestjo, med realnim in surealnim, med tostranstvom in onostranstvom in zahodni glasbi. Slednjo mu očita njegov prevajalec Ilc, ki mu po članku v Bukli (oktober 2014) sodeč, ne leži preveč (sprašuje se, da ne ve zakaj je večni kandidat za Nobelovo nagrado). Saj dobro prevaja, Murakamija pa kupuje ves svet, tako da je najbrž vseeno kaj na tem, da dobro piše.

Začetno poglavje v tej knjigi je enako, kot v knjigi s kratkimi zgodbami Slon izginja. Kuhanje špagetov ob najprimernejši glasbi za to opravilo – Rossinijevi Tatinski sraki. Iskanje pobeglega mačka Noboru Wataye. Skrivnostni telefonski klic. Odkritje nenaseljene vile s kamnitim kipom ptice. Ptič navijalec. May Kashara, ki je rekla: «Če hočeš prevarati druge, moraš najprej prevarati sebe.«. Kumiko, žena, ki odide.

V romanu najdemo tudi cel kup razmišljanj.

Na primer o tem, če je resnično mogoče, da bi eno človeško bitje brezhibno razumelo drugo. »…za spoznavanje drugega potrošimo veliko časa, vložimo iskren napor, toda kako blizu pravi naravi te osebe lahko nazadnje pridemo? Ali o osebi, o kateri smo prepričani, da jo dobro poznamo, res vemo kaj tehtnega?«

O tem, da lahko izberemo različne resničnosti. »Gre za vprašanje, katero resničnost vzameš ti in katero resničnost vzamem jaz.«

O dobrem in slabem. »Najbrž obstajajo slabe stvari, ki so na prvi pogled videti dobre, in dobre stvari, ki so na prvi pogled videti slabe.«

Pri gornjem in spodnjem svetu pa ne gre za to, kateri je dober ali slab. »Ne gre za dve vrsti, eno slabo, eno dobro. Ne upiraj se toku: če je bolje iti gor, pojdi gor, če je bolje iti dol, pojdi dol. Ko boš moral gor, poišči najvišji stolp in se povzpni na vrh. Ko boš moral dol, poišči najgloblji vodnjak in se spusti na dno. Kadar toka ni, ostani pri miru. … Ko odvržeš sebe, najdeš sebe. «In ko najdeš svoj novi jaz. »Potrebovala sem čas, da sem se navadila na svoj novi jaz. Posamezne izkušnje o tem, kakšno bitje sem, kako delujem, kako in kaj čutim, sem morala dojeti drugo za drugo, si jih vpisati v spomin in nakopičiti. Večina moje notranjosti je iztekla in se razgubila. Hkrati ko sem postala novo bitje, sem se skoraj popolnoma izpraznila. Zapolniti sem morala to praznino. Z lastnimi rokami sem morala narediti reč, imenovano jaz, oziroma stvari, ki sestavljajo reč, imenovano jaz.« Murakami se večkrat vrne v iskanje sebe. »Iskanje sebe je lahko tudi spoprijemanje z brezobličnostjo, ki pa jo lahko izmamimo iz sebe le, če se sprehodimo do skrajnega roba.«

»Prešinilo me je, da lahko od tukaj odidem, ne morem pa zbežati.« No, da se vsaj oditi, ponekod še to ne (You can check out any time you like, but you can never leave). Gospod Honda pa je rekel: »Kadar moraš počakati, moraš pač počakati.«

Ponuja tudi trike, kako razplesti prepletene stvari. »Večina ljudi, ki takšnega trika ne pozna, sprejme napačne odločitve. In, ko jim spodleti, se pritožujejo in zato krivijo druge.  … trik je v tem, da začneš urejati najprej tiste stvari, ki niso tako zelo pomembne. … Začneš pri bedasti stvari, ki jo bo na prvi pogled, po kratkem premisleku prepoznal vsak. Nato tej bedasti stvari nameniš obilo časa.« »Dokler se ti ne bo razjasnilo, je najbolje, da vadiš gledanje z lastnimi očmi. Ne smeš se ustrašiti, ker to terja svoj čas. Ko neki stvari nameniš obilo časa, je to v nekem smislu maščevanje v najbolj prefinjeni obliki.«

O tem, kako preživeti v tem krvavem in nasilnem svetu. »Če nisi močan, ne preživiš. Ampak obenem je izjemno pomembno, da pozorno napnemo ušesa, da ne preslišimo niti najmanjšega šuma. Me razumete? pomembne novice so v veliko primerih povedane s tihim glasom.«

O značaju nekega človeka. »Vendar je bil, kot za takšne ljudi rado velja, strašno ošaben in samozveličaven. Vajen je bil ukazovati in niti za trohico ni podvomil o vrednotah sveta, ki mu je pripadal. Hierarhija mu je pomenila vse. Avtoritetam je slepo sledil, medtem ko je nekoga pod sabo pomendral brez najmanjšega pomisleka.« K temu gre tudi prepričanje, da v družbi »spodobno življenje dosežeš le tako, da stremiš za karseda dobrimi ocenami in da izrineš na stran karseda veliko ljudi.«

O tem, kako iztroši človeka nesmiselno prizadevanje. »Minilo je leto dni po poroki, ko sem se s tastom silovito sprl in po tistem se nisva več videla. Končno mi je iz dna srca odleglo. Nič ne iztroši človeka huje od nesmiselnega, nepotrebnega prizadevanja.«

O pogumu in radovednosti, ki sta si podobna. »Kjer je pogum, je tudi radovednost in kjer je radovednost, je tudi pogum.« In obratno.

O neizpolnjenih hrepenenjih. »Ko se navadiš, da nikoli ne dobiš tistega, po čemer hrepeniš, postopoma pozabiš celo, kaj si v resnici želiš.«

Koliko nasvetov, kako ven iz nečesa, najbolj ven iz nas samih, ki smo največja omejitev nam samim. Tudi mi sami zelo lahko dajemo nasvete drugim, kako naj presežejo njih same in njihov poseben položaj. Ampak vsak položaj je različen. Vsak človek je drugačen.

»Okolica je bila, kakor vedno, polna dejanskega sveta. Ljudje so se vsak s svojim ciljem premikali od nekod nekam drugam.«

O čem govorim, ko govorim o teku

Haruki Murakami

Naslov knjige si je izposodil pri zbirki kratkih zgodb Raymonda Carverja, le da je tam šlo za ljubezen. Kako naj začnem? Murakamijevo pisanje mi je enostavno blizu. Čeprav prihaja iz drugega sveta, sveta pismenk, šintoizma in budizma, drugačnega načina življenja. Pa je skoraj tako, kot bi bilo pri nas. In kot bi knjigo pisal nekdo tu. Lepo ga je brati, četudi v tej knjigi ne ponuja napete zgodbe. Sproščujoče. In polno misli, ki najdejo sorodne v mojih mislih in izkušnjah.

Zapisal je razmišljanja o tem, mogoče tudi kakšna vprašanja, ki se mu zastavljajo ob tem, kaj pomeni zanj, da teka. Ob tem je omenil, da je Somerset Maugham zapisal, da se za vsakim britjem skriva filozofija. Razmišlja, da je mogoče ob tem hotel povedati, da se lahko še v tako nepomembnem opravilu skriva kakšno razodetje.

Različni ljudje med tekom razmišljajo o različnih stvareh. Maraton je izredno zahtevna športna disciplina, zato moraš imeti za premagovanje naporov neko osebno mantro. Eden izmed tekačev si je v glavi ves čas ponavljal frazo. Pain is inevitable. Suffering is optional. Torej, bolečini se ne moreš izogniti, trpljenje pa je osebna izbira. Lahko prenesemo na katerokoli plast našega življenja.

Za glasbo skupine Loving Spoonful je napisal, da se je ne bo nikoli naveličal. To je glasba, ki se ne pretvarja, da je več, kot je.

»Kot sem že rekel, nimam rad merjenja moči z ljudmi v vsakdanjem življenju ali pri delu. Slišalo se bo kot obrabljena fraza, ampak na svetu je cel kup različnih ljudi. Drugi ljudje imajo svoje nazore in po njih usmerjajo svoja življenja. Jaz imam svoje nazore in po njih usmerjam svoje življenje. Iz takšnih razlik se v vsakdanjem življenju včasih rodijo razhajanja, in če se več razhajanj ravno prav ujame, lahko pride do večjih nesporazumov. Včasih povzroči to nepotrebno trpljenje. Ni mi treba posebej razlagati, da nesporazumi in trpljenje niso ravno prijetna stvar. Včasih ti pustijo brazgotine. Lahko so težavna preizkušnja. Ampak s starostjo mi počasi postaja jasno, da so za ljudi takšne težave in brazgotine do neke mere nujne. Če premisliš o tem, vidiš, da ravno zato, ker se razlikuješ od drugih ljudi, lahko vzdržuješ podobo samega sebe, lahko ohraniš sebe kot samostojno osebo. V mojem primeru to pomeni, da lahko še naprej pišem romane. Prizor, ki ga vidim pred sabo, lahko zato vidim z drugačnimi očmi kot drugi, občutim ob njem drugačne stvari, za opis izberem drugačne besede, in ravno zato lahko napišem zgodbo, ki je lastna samo meni. In to pripelje do dragocene posledice, da nemalo število ljudi te zgodbe vzame v roke in jih prebere. Zame je najvrednejše premoženje to, da sem jaz in ne nekdo drug. Brazgotine na duši pa so povsem samoumevna cena, ki jo mora vsak plačati za svojo enkratnost.«

Ko piše o mladih dekletih, ki tekajo ob reki Charles in so videti kot brucke harvardske univerze, jih opisuje, da »ima večina drobna telesa, so izredno vitka, oblečena v temnordeče majice z znakom harvardske univerze na hrbtu, svetle lase imajo spete v konjske repe, poslušajo svoje nove iPode in tečejo v ravni črti, kot bi hotele rezati veter. Oddajajo nekaj napadalnega, tekmovalnega. Kot, da so vajene tega, da ljudje drugega za drugim prehitevajo. No ja, vsaj tega verjetno niso vajeni, da bi jih drugi prehitevali. Takoj vidiš, da so nadarjene, zdrave privlačne, resne in da iz njih kipi samozavest. Njihov tek vsekakor ni tek, primeren za dolge proge. Slovarska definicija teka na srednje proge je. Njihovi koraki so dolgi, brcajo ostro in močno. Najverjetneje njihov način mišljenja ne pozna koncepta zložnega teka in ogledovanja okolice. Jaz sem po drugi strani, in ni me sram priznati, vajen porazov. Na tem svetu je kup stvari, ki jim nisem dorasel in kup ljudi, proti katerim nikakor ne bi mogel zmagati. Ampak one verjetno te bolečine še ne poznajo. In seveda ni nujno, da bi jih kdaj spoznale. Tako razmišljam, ko gledam njihove ponosne konjske repe, ki plapolajo v vetru, in njihove tanke tekmovalne noge. Jaz pa v svojem tempu zlagoma tečem dalje po cesti ob reki.«

Je še kar nekaj takšnih zanimivih razpredanj. Ne bom vam več olajševala dela. Kar sami si jo preberite. Knjigo o pisatelju in njegovem teku.

1Q84

Haruki Murakami

(Najprej si za ozadje tega branja pričarajte Janačkovo Sinfonietto)

Vzporedni svetovi. Čeprav so v romanu mišljeni nadrealno, si jih kaj lahko predstavljamo tudi v pravem življenju. Tudi v resničnem življenju je vedno kaj, kar težko razumemo kot realno.  V delu našega življenja obstaja svet, ki poteka po svojih zakonitostih. Kot bi ga uravnavali mali ljudje, ali pa veliki brat iz 1984. Usodo skušajo pisati po svoje, njihovi zakoni so skregani z zdravim razumom in življenje v tistem delčku teče po njihovi režiji, želeli bi usmerjati misli, še zgodovino si pišejo tako, da jim gre na roko. Čeprav so ljudje še vedno zdravega razuma, se nehote ujamejo v njihov svet. In tako živijo in delujejo, pozabljajoč kaj so in kaj je (nekoč bila) njihova etika (neverjetno je, kaj vse so pripravljeni storiti za to, da bi šli s tokom). Preden je glavna junakinja (Aomame) vstopila v ta svet, ji je taksist (ki je bil očitno del tega) povedal: »Potem bodo mogoče vsakodnevne stvari videti nekoliko drugačne. A ne pustite se prevarati videzu. Resničnost je ena sama.« Je torej ta nerazumen vzporeden svet resničnost?

Če sledimo Aristotelu lahko tudi v namerni vzpostavitvi vzporednega nerazumnega sveta najdemo dobro. Za vsako umetnost, za vsako željo in tudi za vsako dejanje in izpraševanje si lahko zamislimo, da ima notranji smoter, ki stremi k specifičnemu dobremu. Tako lahko iz smotrov teh stvari ocenimo, katere so dobre (Nikomahova etika). Dobro je cilj vsega, dvome pusti za jutri. Velja to tudi za holokavst (in druge podobna zlobna ravnanja proti človeštvu, ki imajo nedobre posledice)? Aristotel je govoril le o umetnosti, znanosti in obrti. Torej lahko sklepamo, da  vsi notranji smotri ne stremijo k specifičnemu dobremu, da lahko za nekatere ocenimo, da niso notranje dobri ter, da dobro ni cilj vsega in je kljub vsemu treba dvomiti (dubito, ergo cogito, ergo sum).

Tengo je sovražil nedelje, ker ga je oče vodil naokoli pobirati rtv naročnine. Kdo drug pa sovraži nedelje zaradi tega, ker mu niso organizirale življenja v času (tudi Parni valjak, ki mu je nedelja, pusta nedelja). Nekje v romanu je tudi razprava o možnem prostoru in času. Čas se lahko premika po izkrivljenih poteh. Čas je sam po sebi zastavljen enakomerno, a se ob rabi lahko spremeni v nekaj izkrivljenega. Lahko je težak in dolg, lahko je lahek in kratek. V ekstremnih primerih se lahko pri času prej in potem zamenjata ali pa čas povsem izgine. Včasih se času dodajo stvari, ki jih tam ne bi smelo biti. Mogoče ljudje s tem, ko urejajo čas, urejajo tudi svoj lastni občutek obstoja. Povedano drugače, to je način, kako ostanejo pri zdravi pameti. Mogoče ne bi mogli prenesti tega, da bi morali čas, ki so ga preživeli, doživljati povsem enakomerno.

Drugje v romanu je razprava o svetlobi in senci. Tam kjer je svetloba, nujno obstaja tudi senca, in tam, kjer je senca, nujno obstaja tudi svetloba. Ni sence brez svetlobe in ni svetlobe brez senca. Carl Jung: Senca je negativen obstoj, prav tako kot smo ljudje konstruktiven obstoj. Bolj ko se trudimo biti dobronamerni, izvrstni, celo popolni ljudje, bolj postane senca temna, negativna in destruktivna. Ko se trudimo preseči svoje omejitve in postati celostni, se senca spusti v pekel in pretvori v hudiča. To pa zato, ker je v naravnem svetu ravno tako grešno postati nekaj več, kot si, kot je postati nekaj manj, kot si.

Da ne boste dobili ob vseh teh filozofskih razpravah napačne predstave o romanu. Roman je sicer napeta zgodba o vzporednem svetu, mojstrsko zgrajen, tako, da bralec zlahka predela okoli 1Q00 strani treh knjig, fizično združenih v dveh zvezkih. Murakami uporablja za svoje zgodbe značilne sestavine, ki jim lahko sledimo v malone vseh njegovih zgodbah - dogajanje na meji z nadrealnim, mačke, luna, klasična glasba, posebne skupnosti ljudi v japonskih gorah. Za običajnega gospodinjskega bralca Murakami na koncu oblikuje praznino (razprave o prazninah so tudi del romana) - zgodbo zaključi samo z glavnima junakoma – usode ostalih junakov v resničnem svetu ostanejo neznanka.

Slon izginja

Haruki Murakami. Zō no shōmetsu. 

Kratke zgodbe, preproste in značilno Murakamijeve. Iz vsakdanjega življenja, a nekoliko posebne. Morda nekoliko japonsko posebne, v bistvu pa enake kot pri nas. Včasih tudi z nadihom nadrealnosti. Ki se vsake toliko pomeša z realnim življenjem. Čeprav v domišljiji. Misel pač vsakič odnese. Čuti se, da jih je pisal iz sebe, da temeljijo na njegovih doživetjih (ali mislih). Nenavadna je tudi zgodba o tem, kako je začel s pisanjem. Sredi bejzbolske tekme se je odločil, da bo napisal roman, vstal, šel v trgovino po papirje in svinčnike in še isti večer začel pisati. Leto kasneje je dokončal prvi roman.

Vsaka izmed kratkih zgodb je nekaj posebnega, v vsaki se najde kakšno razmišljanje ali pa duhovit dostavek.

»Odkar sem nehala spati, sem ugotovila, da je ukvarjati se z resničnostjo nekaj najlažjega na svetu. Nič ne bi moglo biti lažje. Saj je to samo resničnost. To so samo hišna opravila, samo skrb za družino. Kot s preprostimi stroji je, treba se je priučiti komand, potem pa vse ponavljaš podzavestno. … Ponavljanje preprostih opravil.« Pravzaprav si res včasih zapletemo naše življenje, ki je v osnovi prav enostavno. Zaradi nesmiselnih razlogov, ki si jih izmislimo v naših glavah.

»V četrtek sem spal s punco. Zelo rada ima seks s prekrivalom čez oči. V torbi vedno nosi prekrivalo za oči, ki ga je dobila na letalu.«

»Zares strah pa me je ljudi, ki zgodbe takšnih, kot je Aoki, nekritično sprejmejo in jim verjamejo. Sami ne dajo nič od sebe, sami nič ne razumejo, a so pripravljeni v skupinah delati, kar od njih pričakuje nekdo, ki spretno govori in je na splošno všečen. Niti na kraj pameti jim ne pade, da bi lahko bilo mogoče tisto, kar delajo, v čemerkoli zgrešeno. Niti slučajno ne pomislijo, da lahko njihova dejanja koga brez pravega pomena in nepovratno prizadenejo. Naj bo izid njihovega delovanja kakršenkoli, niso pripravljeni sprejeti nikakršne odgovornosti zanj. Takšnih ljudi me je najbolj strah. …«

Norveški gozd

Haruki Murakami

Poiskala sem ga po prebranem Kafki na obali. Podobno kot tam, je  tudi v Norveškem gozdu osnovna nit napeljana po tanki meji med resničnostjo in nadčutnostjo. Med običajnim in tistim, malo preko roba zaznavnosti. Tu je še posebej obdelana meja med tistim, ki lahko živi v vsakdanjem življenjskem okolju in tistim, ki ga je življenje pregnalo v svoj svet in je občutljiv za vsakodnevne pritiske. Stalnica v Murakamiju so tudi japonske gore z mogočnimi smrekovimi gozdovi. In glasba. Klasična, Beatli, več se ne spomnim, morala bi pogledati v knjigo.

Ljubi moj sputnik

Haruki Murakami

Takrat, ko sem imela prvič to knjigo v rokah, Murakamija še nisem dojela. Pravzaprav sem jo brala in odložila. Ponovno sem jo poiskala po prebranem njegovem romanu Kafka na obali. Skoraj popoln roman. Lahko bi rekla popoln, ampak nič ni popolno. Zato ga raje opišem kot skoraj popolnega. Po tem sem na mah prebrala vsa njegova dela, prevedena v slovenščino (japonsko bi šlo malo teže). In tako tudi Sputnika na grškem otoku.

Kafka na obali

Haruki Murakami (村上 春樹 Murakami Haruki)
海辺のカフカ (Umibe no Kafuka)
Po mojem okusu eden popolnejših romanov kar sem jih prebrala. Čeprav  je tematika zahtevna, je zgodba o tanki meji med realnim in nadčutnim svetom pozitivna in dramatično zapeljana na način, da se bralec težko odtegne knjigi. Razen nadrealistične nočne zgodbe z mačkami. Sem jo prebrala le napol in marsikaj izpustila. Kot pri gledanju filma z krutimi scenami, ko si zakrijemo oči.

Bolj na začetku:

»Včasih je usoda podobna lokaliziranemu peščenemu viharju, ki nenehno spreminja smer. Da bi mu ubežal, spremeniš smer teka. Zdaj spremeni smer tudi vihar, in ti sledi. Še enkrat poskusiš spremeniti smer teka. Vihar spet spremeni smer in ti še kar sledi. Kar naprej, kar naprej se to ponavlja,… In zakaj? Ker ta vihar ni neka s tabo popolnoma nepovezana stvar, ki je prišla od nekod daleč. Ta vihar si ti. Ta vihar je v tebi. Zato je edina stvar, ki ti ostane, da se obrneš, stopiš vanj, paziš, da ti pesek ne prodre v oči in ušesa, in ga prehodiš, korak za korakom. V njem ni sonca, ni meseca, ni smeri neba, včasih celo čas nima pravega pomena. V njem je le pesek, bel kot na drobno zmlete kosti, ki pleše po zraku. Takšen peščeni vihar si predstavljaj.«

Bolj na koncu:

» Čas s specifično težo pritiska nate, kot na dvoumne stare sanje. Nenehno se giblješ, da bi ubežal temu času. Ampak tudi, če greš do roba sveta, temu času verjetno ne boš mogel ubežati. Pa tudi če je tako, moraš vseeno iti prav do roba sveta. So stvari, ki jih ne moreš opraviti drugje kot na robu sveta.«

Torej z življenjem se je treba spoprijeti. Močno.