Vedeževalec mi je rekel

Tiziano Terzani

Un indovino mi disse. Druga Tizianova knjiga, ki sem jo vzela v roke. Najprej sem prebrala še en krog na vrtiljaku, kjer je najverjetneje opisoval svoj boj z boleznijo. Bila je potopisna, opisoval pa je poskuse svojega okrevanja s pomočjo različnih metod zdravilcev. Izdana je bila štiri leta po nejgovi smrti. Tudi ta je potopisna (opisuje predvsem popotovanja po Aziji), le da se tu ustavlja pri vedeževalcih (napisal jo je kakšnih deset let pred smrtjo).

O možnih izgovorih po petinpetdesetem. "Prerokba je predstavljala izgovor. V resnici si pri petinpetdesetih človek zaželi, da bi življenje začinil s ščepcem poezije, na svet pogledal z novimi očmi, znova prebral klasike, se spet začudil sončnemu vzhodu, luni na nebu in času, ki ne obstaja le v bitju ur. Dobil sem priložnost in nisem je smel zamuditi."

"Gre za preprosto posledico staranja? Človek se postara, svet se spreminja, zaradi melanholičnega spomina na preteklost, pa nam sedanjost postane grda in prihodnost grozljiva."

Mnenje starejše gospe iz Bangkoka o obiskovanju vedeževalcev. "Nikoli ne grem k vedeževalcem, ker imam raje, če me življenje preseneti." Pisca pa je življenje presenetilo prav zato, ker je šel k vedeževalcu. "Njegova prerokba mi je odprla nekakšno tretje oko, zaradi njega sem videl stvari, ljudi in kraje, ki jih drugače ne bi." "Ker sem se začel zanimati za manj običajno plat stvari, sem opazil marsikaj, kar bi sicer prezrl. Kar naenkrat se mi je zdelo vse povezano s to drugo plastjo: osebe, pri katerih sem dotlej poznal samo družbeno sprejemljivo podobo, so mi odkrile še svoje druge lastnosti. In te so bile mnogo bolj uglašene s tem, kar me je zanimalo. Seveda se je vse to dogajalo zaradi mene in sprememb v moji pozornosti."

"Dvom se je prej ali slej moral oglasiti. Točni, dragi, stari dvom – glas drugega Jaza, ki vedno z veseljem postavi vsako gotovost pod vprašaj – se mi je porodil takoj, ko sem pomislil, da bi se temi vedeževalcev in praznoverja lahko posvetil kot novinar."

O naključju, ki se vedno pojavi  z namenom. "Naključje? Težko bi rekel, da ne obstaja, toda vse bolj me je obhajalo prepričanje, da večina navideznih "naključij" sami prikličemo nadse. Sami si zamenjamo očala, skozi katera opazujemo svet – in kar naenkrat zagledamo tisto, česar se pred tem nismo zavedali, zato smo bili prepričani, da ne obstaja." … Avto je že čakal pri vrtnih vratih Turtle Housa in morda je naključje hotelo – naključje?! da sem med hitenjem v pravem trenutku pograbil knjigo z naslovom The Gentelman in the Parlour, ki je ležala na okrogli kitajski mizici v knjižnici, potreboval sem pač nekaj za branje med plovbo." … Spremljal me je leta, pa se tega nisem zavedal. Nekega dne sem ga po naključju – naključju, ki kot da usmerja sleherni trenutek našega bivanja – opazil in navdušila me je njegova zgodba."

"Bil sem srečen. Bil sem sam in samota mi je bila čudovita družica."

"Pravijo, da mesta – in to velja za ves svet – propadajo zaradi staroselcev. Preplavljajo jih ljudje, ki se ustavijo mimogrede, in tisti, ki jim je glavno gonilo zaslužek. Tudi pri restavriranju starega Penanga so zgrešili razlog: hoteli so namreč privabiti turiste."

O tem, da sreča pride. "Sreča se prej ali slej vedno obrne. Samo počakati je treba znati in imeti ob sebi koga, pa če je prijatelj, psihoanalitik … ali pa vedeževalec, s katerim lahko deliš tesnobo."

O premagovanju strahu.

"Bojiš se strahu,

ne letal.

Če se nočeš bati,

moraš leteti.

Sedi na letalo

in bodi prepričan, da bo vse v redu,

pa tako tudi bo."

"Po večerji sem stopil na krmo in se zleknil na lesene deske. Zagledal sem se v neskončnost neba. Tu pa tam so me zmotile le misli, ki so se živahno podile po glavi, in pomislil sem, da po zaslugi vedeževalca iz Hongkonga s čedalje večjo radostjo spet potujem. Še več: čedalje raje spet živim. Zapustili so me občutki tesnobe, minevanje dni ni bilo več drama, poslušal sem sogovornike, užival v dogajanju okoli sebe, udobno urejal vtise in se spraševal o njih. Imel sem čas in tišino: oboje tako potrebno in naravno, pa hkrati luksuz, ki si ga lahko privoščijo le redki. Zato pa razsaja depresija!"

"Depresija je bila naravna posledica opisanih okoliščin. Depresija navda vsakogar, ki v sebi še nosi predstavo o svetu, kakršen naj bi bil, a hkrati vidi, da svet takšen ni. Depresija postane pravica, ko človek pogleda okoli sebe in ne vidi več ničesar in nikogar, ki bi ga navdihoval; ko svet drsi mimo kot v koritu, polnem omejenosti in materialistične ozkosrčnosti. Ni več idealov, ne vere, ne sanj. Ničesar, v kar bi lahko verjel ni; in niti učitelja, ob katerem bi se opomogel, ne."

O vlogi umetnosti v današnjem svetu. "Pa umetnost, ta bližnjica do občutka veličine? Niti umetnost ne pomaga več ljudem, da bi razumeli bistvo stvari."

O gledanju televizije in minevanju časa. "Preko televizije smo vase sprejeli na milijone podatkov, a hkrati postali moralno otesani. Televizija nas razvedri, čas hitreje mine! Toda ali si tega v resnici želimo?"

O sprejemanju odločitev. "Vsako odločitev lahko razumemo kot odraz lastne svobodne volje ali kot posledico presoje nekoga, ki je bil že vnaprej določen, da bo sprejemal naše odločitve."

O razliki med budističnimi in indijskimi učitelji. "Budizem je zelo primeren za našo zahodno pamet, dobro se namreč odziva na našo potrebo po racionalnosti. Eden od budističnih principov je: "Ne verjemi v nič, česar ne moreš dokazati; ne verjemi v nič, česar ne moreš sam izkusiti." "Učitelji so sicer vsi dobri", je rekel bhikku (predstavljal se je namreč s preprostim nazivom, skupnim vsem tajskim menihom), "toda velika razlika je v tem, da ti budistični učitelji samo pokažejo pot, ki jo moraš prehoditi sam, indijski učitelji pa ti rečejo: "Verjemi, zaupaj mi, pa te popeljem v paradiž!" In če se odločiš za to pot, potem jim boš vse življenje ostal na grbi."

"Materialna čistoča vpliva na duhovno."

Čudovit opis potovanja z vlakom po Sibiriji. "Zunaj so monotono tekle breze."

Še en krog na vrtiljaku

Tiziano Terzani

Un altro giro di giostra

Knjigo so mi priporočile prijateljice. Kar nekaj časa sem odlašala in je nisem poiskala v knjižnici, ker je v kratkih opisih pisalo, da gre za bolezen in iskanje zdravljenja. Saj veste, bolje je brati o pozitivnih stvareh, tudi zaradi tega, ker berem, da bi se dobro počutila, da bi mi branje sprožilo neko notranje zadovoljstvo in pozitivne vzgibe. In za poletne počitnice, ko naj bi se odpočila od vsega, kar se je kopičilo med letom in si napolnila baterije, si nič kaj ne želim kakšne knjige, ki me bi potolkla. Potem, ko so bile počitnice mimo, pa sem se ojunačila in jo vzela v roke. Takole na splošno, lepo sta se brala prvi in zadnji del, vmes pa je bilo preveč vsega, tako da sem določene dele prebrala z manjšo osredotočenostjo, kakšne bolj po diagonali.

V prvem delu avtor spodbudno piše o sprejemanju bolezni. »Vemo, da doleti veliko ljudi, vendar nikoli ne pomislimo, da bi doletelo nas.« Opisoval je, da je včasih zjutraj, brž ko je vstal, začutil senco depresije, je pa bil le temen odtenek, ki je hitro zbledel in ni bil tako močan, kot v nekem trenutku življenja, ko se je počutil, kot da je v grozljivi črni luknji s težo sveta na ramenih in obseden z občutkom nekoristnosti. Razlika med svetovoma bolnih s svojo logiko in prednostmi, bolečinami, ritmi in predvsem neko posebno zaznavo časa. In svetom zdravih z njihovimi načrti, željami, časovnimi roki in gotovostmi glede prihodnosti. Takrat je živel sam v nekem stanovanju v New Yorku, je poleg tega, da je veliko razmišljal, tudi skozi veliko opazoval življenje na ulici. Ko je iz okna opazoval »gledališče življenja« in mu je tisto okno mesece »delalo družbo«. Iskal je oprijeme, da bi razumel in se sprijaznil s situacijo. Našel je tudi stihe korejskega zenovskega meniha iz prejšnjega stoletja:

Ne prosi, da bi bil odličnega zdravja,

bilo bi pohlepno.

Naj bo trpljenje tvoje zdravilo

in ne pričakuj ceste brez ovir.

Brez tega ognja bi luč ugasnila,

izkoristi nevihto, da se osvobodiš.

Nasploh pa je v knjigi veliko razmišljanj o povezanosti sebe z okolico, telesa z duhom, poznavanju sebe, življenja, naravnih pojavov in sveta nasploh, religijah, videnju sebstva, jazu in stvarnosti.

Na primer, zanimivo je razmišljanje o tem, da lahko kuhar da naboj hrani. »Nekateri Indijci – najortodoksnejši brahimi na primer – se hranijo samo s tistim, kar pripravijo sami, iz posod, ki so jih pomili sami: drugi so prepričani, da je izbira kuharja duhovnega pomena. Menijo, da tisti, ki pripravlja hrano, vnaša vanjo, tudi nezavedno, svoj vpliv, in če je kuhar človek z nizkotno dušo, vnese vanjo negativni naboj, ki neogibno preide v jedca. Z znanstvenega stališča je to nesmiselno, kajti nobena znanost ne more preveriti obstoja tega negativnega naboja in tudi ne izmeriti njegove moči, toda nekateri ljudje vseeno verjamejo, da je tako.«

Razmišlja o znanosti in o svetu, kjer vse temelji na tehtanju, odkrivanju zakonov, razčlenjevanju vidikov pojavnosti sveta in razlagah, ki razložijo vse, ne da bi na koncu razložili karkoli. Torej se znanost ukvarja le s tistim, kar je očitno in preprosto, kar zaznavamo s čutili, ker se ne more ukvarjati s čustvi in tistim, kar nezaznavno spreminja življenje vsakega od nas, kot je ljubezen, na primer, ali svet vseh, kot je pohlep. Zaradi tega tudi vede, kot so ekonomija, ki zgolj na osnovi merljivih kazalcev in modelsko postavljenih predvidevanj, ne morejo predvideti dogajanj (op. ta stavek sem napisala drugič, po desetih dneh, ker mi je, zanimivo, pri njem ugasnil prejšnji računalnik). Pravi tudi, "da rešitev za človeške težave ne more biti razumska, saj je prav razum izvor velike večine teh težav."

Če se navežemo še na zgoraj omenjeni pohlep, Gandi je dejal, da "ima zemlja dovolj za potrebe vseh, ne pa za pohlep vseh."

Veliko razmišlja tudi o bolezni in zdravljenju. Menil je, da mora zdraviti samega sebe, namesto, da bi pričakoval, da ga ozdravijo drugi.

Zanimive so tudi teorije (Sheldrake), da lahko neživa ali pa živa narava pridobi nek »spomin«, s časovnim in prostorskim kopičenjem izkustev na daljavo. Z znanstveno nepojasnjenimi vzročno posledičnimi dogodki je povezana tudi teorija kaosa, po kateri ima najneznatnejši dogodek na enem koncu sveta lahko katastrofalne in nepredstavljive posledice na drugem koncu.

Ko smo bili že pri času, je zanimiva tudi percepcija časa v Indiji, kjer ga »ne zaznavajo kot premočrtnega, zato preteklost, sedanjost in prihodnost nimajo take vrednosti kot pri nas. Glede na to, da se vse ponavlja in napredovanje velja za čisto iluzijo, napredek ni cilj človeškega delovanja.« Tudi filozofija sprejemanja dogajanja je v tej deželi nekoliko drugačna. "V Indiji se prilagodiš, sprejmeš in kmalu zaživiš po logiki, da ni nič zares dramatično ali grozljivo pomembno. V resnici se je tako ali drugače velikokrat zgodilo in jasno je, da se bo v prihodnosti še velikokrat."

Razpravlja tudi o tem, da je hitenje postalo naš življenjski slog. "Živimo, ne da bi bili pozorni na življenje. Spimo in se ne menimo za sanje. Samo pogledamo na budilko. Zanima nas le čas, ki mineva, in odlagamo na pozneje, kar bi v resnici radi. Pozornost usmerjamo na potem, ne na zdaj. Zlasti v mestih čas mineva brez trenutka razmisleka, brez enega samega trenutka tišine, ki bi uravnovesil nenehno hitenje. Skoraj nihče nima več časa za nič. Niti zato, da bi se začudil, zgrozil, bil ganjen, se zaljubil, bil sam s seboj. Se vprašal, ali ga to hitenje osrečuje." Morda pa je prav s tem hitenjem, polnim drobnih opravkov, ki morda sploh nimajo smisla, lažje živeti? Saj prav delo, zaposlitev razuma osmisli življenje. Bolje tako, kot da bi se spustili v brezplodna razmišljanja o nevzdržnosti bivanja, kar zapelje v "brezvoljnost in občutek, da se ne splača ničesar narediti, da se nič ne spreminja, da je bilo že vse narejeno, videno, preizkušeno, da se torej ne splača ničesar lotiti." Takšno stanje pa povečuje stanje negotovosti, ki jo nekateri "prikazujejo kot obliko svobode, lažne svobode", in čakajo, da "bo rešitev padla z neba." Z zahodnjaškim načinom življenja povezuje tudi neškodljivo norost – disociacijo. "Nihče se nikoli ne počuti dobro v svoji koži, nihče ni zadovoljen s tistim, kar je, in s tistim, kar počne. Nikoli ni nihče srečen, da je tam, kjer je."

Indijski modreci pravijo tudi, da "se nikoli ni dobro vračati v preteklost niti poskušati, da bi spet ujeli srečo in ponovili trenutek včeraj doživetega vesela." Nisem povsem prepričana, če nam spomni na vesele trenutke včasih ne polepšajo kakšnega bolj sivega dne.

Ko smo že pri dimenziji časa pa je zanimivo tudi razmišljanje o času v delu življenja, ko ne ustvarjamo več. "Ne potrebujem več časa. Naredil sem že vse, kar sem želel narediti. Čas, ki mi preostaja, je čas za druge. Tudi ti se približuješ starosti, ko boš svoj čas lahko namenjal drugim."

Zaradi svoje bolezni se je srečeval tudi z depresijo. Eden izmed vzhodnjaških modrecev mu je dejal, "da je depresija predvsem zahodnjaška bolezen. In razlog je v pretirani zahodnjaški navezanosti na stvari. Obsedeni ste od njih. Izgubite pero, na primer, in odtlej ne mislite na nič drugega kot na izgubljeno pero, ne da bi si rekli, da pero nima nikakršne vrednosti, da je mogoče pisati tudi s svinčnikom. Na Zahodu se preveč obremenjujete z materialnimi stvarmi."

Govori tudi o nepogrešljivosti tišine. "Čudovita, tista tišina! Pa vendar se je izogibamo, skoraj bojimo, morda zato, ker jo istovetimo s smrtjo. Nič več nismo navajeni molčati in samovati. Če se znajdemo pred težavo, nas preplavi tesnoba, ki jo najraje preženemo s hrupom, pomešamo se v množico, namesto da bi se oddaljili v tišini in razmislili. Napaka, kajti tišina je človekovo izvirno izkustvo. Brez tišine ni besede. Ni glasbe. Brez tišine ne čutimo. Samo v tišini se je mogoče uglasiti s samim seboj, spet najti stik med telesom in vsem onstran."

Piše tudi o tem, da življenja brez težav ni. Torej, da so težave sestavni del življenja. "Ko ga je nekdo vprašal, ali je možno stopiti v življenje, neobremenjeno s težavami, je odgovoril, da ni življenja brez težav – igra je taka."

O načinu sedanjega življenja, ko mlade imenuje kot »mlade, lepe in neizprosne – novo raso, ki je odrasla v telovadnicah in se hrani v Vitamin shops (in, ki ne zna več živeti z naravo, ne poiskati naravne hrane).

Piše tudi o tem, kaj je prava umetnost. O tisti resnični, ki privre iz duše in je zato tako pomembna v našem življenju. »Umetnost nas tolaži, tolaži, dviga, usmerja. Umetnost nas zdravi. Nismo samo tisto, kar jemo in zrak, ki ga dihamo. Smo tudi zgodbe, ki smo jih slišali, pravljice, s katerimi so nas uspavali v otroštvu, knjige, ki smo jih prebrali, glasba, ki smo jo poslušali, in čustva, ki so nam jih prebudile slike, kipi, pesmi.«

Malo nam olajša razumevanje dometa večine tudi z razlago, kako priti do resnice."Resnica ni mnenje večine. Večina lahko izvoli vlado, ne more pa odločati, kaj je resnica." Torej, tudi če nekdo prepriča večino o tem, kaj naj bi resnica bila, resnica to še ni. Da nam tudi predstavo o razsežnostih resnice. "Resnica je kot lepota. Nima meja. Ni je mogoče ujeti v besede in oblike. Resnica je neskončna."

Zelo pronicljiva je tudi opazka o nekaterih ljudeh, ki so izgubili kompas za kaj so bili najeti. "Izpustil sem eno svojih običajnih zbadljivk o neizmerni ošabnosti nekaterih državnih funkcionarjev in njihovih soprog, ki uporabljajo svoje države, da predstavljajo sebe, namesto da bi uporabljali sebe za predstavljanje svojih držav."

Razpravlja tudi o povsem aktualnih posvetnih dogajanjih, ki jih povzroča globalizacija in o tem, da je vsaka stvar najboljša tam, kjer je nastala. Saj veste češka Beherovka, ki ste jo z zadovoljstvom zvrnili v Pragi in zato ob odhodu na letališču kupili steklenico za domov, je ostala nedotaknjena v omari s pijačami. "V teh dneh premleva o zamisli, da bi tisto, kar človek izdela, moralo ostati na njegovem, ozemlju, kajti prevoz, deteritorializacija, odvzame izdelku notranjo vrednost in jo nadomesti s komercialno. To se zgodi Budi, ki ga odnesejo iz burmanskega svetišča in prestavijo v zahodnjaško dnevno sobo. Meni, da globalizacija, ki prenaša predmete vsenaokoli, ustvarja veliko zmedo in je uvod za katastrofo. Dodam, da svoje prispeva tudi množični turizem, ki vozi ljudi vsepovsod." Upam, da te misli ne veljajo za preseljevanje ljudi, ki jim pretijo vojne grozote.

Tudi Terzani dobi asociacijo na On the road Jacka Kerouaca. Zdaj pa je že zadnji čas, da vzamem v roke tudi to knjigo.

Kot del indijskega obroka omenja tudi rastlino obrad (verjetno Andropogon sp.), ki pa je med guglanjem nisem uspela zaslediti med užitnimi divjimi.

Kaj nam torej ostane za konec? "Reke ne porivaš, teče sama od sebe."