Opravičilo človeka

Karin Cvetko Vah

Močan tekst. Cvetko Vahova je res dobra v besedi. Misli so jasno predstavljene in ubesedene in beseda ji lepo teče. Stavki so jasni in usmerjenei. Avtorica ne zaide v filozofiranje in dobro parafrazira. To pa ne bi bilo možno brez jasnih misli. In zato je pred nami močno besedilo, sploh ne leposlovje, v bistvu je tekst bliže neki vrsti filozofskega manifesta. Sporočila knjige so tudi meni blizu, pravzaprav o podobnih temah razmišljam vsak dan med različnimi opravili, bodisi takšnimi, ki mi vzbudijo asociacije na nepravilnost in nepravičnost sveta, bodisi takšnimi, ko imam čas za razmišljanje. Na primer afriški migranti v Sredozemlju, tisti, ki so sploh ostali živi - le kaj bo z njimi, kakšna je njihova prihodnost? Sočustvujemo z njimi, a kaj dlje od tega ne sežemo, ker se zavedamo tega, da je situacija preveč kompleksna in, da nimamo moči, da bi kaj spremenili. Tisti, ki imajo moč pa se v teh dneh, ko so se zgodile nove tragedije v Sredozemlju, pretvarjajo s pozivi, kot je: »Nikoli več!« V resnici pa gre zato, da države članice EU obračajo glavo vstran in nesrečnike prepuščajo morskim valovom Sredozemskega morja. Kaj se je dogajalo v Sarajevu v devetdesetih, čisto blizu nas, tam kjer smo bili tudi mi, pa smo medtem tu v alpski republiki živeli mirno življenje in nismo storili nič. Kakšna je odgovornost visoke politike ali pa na primer ekonomske filozofije, s katero so se nekateri okoristili, običajni ljudje pa so jim slepo verjeli zadnja desetletja? Kakšna je odgovornost politikov, ki so mislili le nase, namesto, da bi delali dobro dobrim ljudem? Jela Krečič v članku o predstavi Dobri človek iz Sečuana v Mestnem gledališču piše, da je njen režiser Aleksander Popovski dejal: »Biti dober pomeni nič, treba je spremeniti svet.« Problem je v tem, da tisti, ki razmišljamo o nepravičnosti sveta in opravičilu človeka, nimamo te moči. In tudi ne značaja, ki bi pripeljal do položaja moči. Vprašanje, če je sploh možno, da bi na etičen način z dobroto prišel do takšne moči, ki je potrebna za spreminjanje sveta. In zato najbrž tudi ni pričakovati, da bi tisti, ki imajo moč spreminjanja svetovne ureditve, sploh razmišljali o kakršnem koli opravičilu komerkoli, kaj šele, da bi spremenili svet. Še dobri človek iz Sečuana je spreminjal svojo čud, ko se je znašel v drugem položaju.

In kaj lahko naredimo mi posamezniki, ki si res prevečkrat rečemo, kot pravi Cvetkova: »Dokler se krivice dogajajo drugim, nas ne bolijo in lahko se pretvarjamo, da jih ne vidimo, da ne vemo zanje ali ne poznamo rešitve.« Pravi tudi, da z našo pasivno ravnodušnostjo tiho sodelujemo pri tem kar se dogaja. Res je, da živimo vsak svoje življenje, s svojimi težavami, ki jim velikokrat ne vidimo rešitve in nas spravljajo v nerazumna stanja. Res je tudi, da nimamo moči, da bi spreminjali svet. A kljub temu se za nami vleče nevidna senca krivde, ki jo nosimo s seboj, ker živimo na tem delu sveta in ker udobje našega življenja temelji na eksistenci drugih. Res je tudi, da se je ob zadnji krizi ta nevidna senca začela spreminjati v vidno, ker je svetovno neravnovesje udarilo nazaj. A kaj ko senca prekriva tiste, ki so manj močni. Socialno šibke, mlade, nezaposlene, bolne, običajne ljudi, ne pa tistih, ki so okoli sebe osredinili moč.

Na nekaj mestih so omenjene tudi primerjave z nacizmom. Kajti tudi nemo opazovanje in nenasprotovanje, čeprav samo zaradi oportunizma, pripomore k temu, da se zlo razvija in raste. Torej gre za nekakšno tiho sodelovanje v verigi zla. Nekaj podobnega lahko zasledimo tudi v Littlovem romanu Sojenice, ki je spremlja holokavst z zgodbo nemškega vojaka in njegovega doživljanja etično absolutno nesprejemljivih nacionalističnih dejanj, ki jim je stal ob strani. Tudi on je imel opravičila sebi in drugim za svoje ravnanje, prav tako ostali, ki so izvajali za Človeka nerazumna dejanja v tistem času. Avtorica spomni tudi na zaključek, ki ga je napravila Hannah Arendt: "Nihče nima pravice ubogati. "Kajti "pojasnilo, da smo opravljali svoje delo, izvrševali ukaze drugih, sodelovali v procesu, ki so ga zasnovali drugi, ni opravičilo." Vsekakor velja, da mora vsak posameznik, namesto tega, da stoji ob strani in opazuje dogajanje tako, kot pravi avtorica "prispevati svoj delček v mozaiku, ne gleda na to, da ne more biti vnaprej prepričan, če in kdaj ga bodo prispevali tudi drugi." Prav takšno ravnanje pa najdemo v Zusackovem romanu Kradljivka knjig, ko je prebivalec nemškega mesta, kljub temu, da se je zavedal posledic, v kleti skrival mladega Žida.

Kar nekaj misli v knjigi sem označila, da bi jih delila z vami v tem blogu, pa niti ne vem, če ne bi zapisanemu naredila krivice, ker bi jih izpostavila samo nekaj. Če ne za drugega, sem si jih izpisala kot zaznamke: Sprenevedanje in manjkajoči člen intelektualcev; Občutek krivde zaradi zasedanja delovnega mesta (in napačni politiki, ki temelji na številu delovnih mest, ki jih narekuje trg in ne na številu ljudi, ki zaposlitev potrebujejo); Svoboda tistega, ki nima več ničesar izgubiti; Nadzorovanje ljudi prek predpisane zunanjosti; Tisti, ki so za svoje udobje pripravljeni izkazovati slepo poslušnost; »Da je vsaka krivica neupravičena in neopravičljiva ter da niti ne smemo in ne moremo izračunati, koliko zla je še dopustnega.«; Človek si je izmislil boga, zato da je lahko upravičil svoje nasilje nad živalmi (Kundera); »Racionalizacija zla, ki je grozovitejša od zla samega, saj ga poganja, vedno znova obuja in stopnjuje do neslutene razsežnosti.«; »Ne škoduj. Pomemben napredek bomo opravili že s tem, ko bomo nehali aktivno povzročati zlo.«

Zelo priporočam branje te drobne knjižice z močno vsebino!

Razmerja v ogledalu

Karin C. Rasmussen

Knjiga je bila zame pozitivno presenečenje. To pomeni, da od profesorice matematike, ki najverjetneje piše le ljubiteljsko, nisem pričakovala branja s toliko razmišljanji o življenju, družinskih razmerjih, odnosu z materjo, očetom, možem, odraščajočimi otroci. In ljubimcem.  Tudi ona najbrž v zgodbi drugih najverjetneje piše avtobiografsko. Pravi namreč, da si predstavlja, »da nekaj podobnega počne večina pisateljev. Zgodba in liki so izmišljeni, toda odnosi, ki jih preigravajo so še kako resnični, izhajajo iz pisateljeve psihe, iz njegovega otroštva, spominov, fantazem, strahov.« Tudi v tej knjigi (kot mnogih drugih) se pisateljica, glavna junakinja med drugim ukvarja z razmišljanji o svojem pisanju, le da ne tako polno strahov, kot to npr. počne Moravia, Auster ali pa še kdo drug. Morda bolj z optimističnim naklonom, kot tudi npr. Murakami. Kot ostali pisatelji, ima tudi ona svoj najljubši kraj za pisanje, ki jo navdihuje - na Lošinju.

Spregovori pa tudi o tekmovalnosti med pisatelji, o »kraji zgodb«, medsebojnem pisateljskem ljubosumju. In odnosih med njimi. (Prijateljica) pisateljica ji je namreč ukradla zgodbo in, ko jo po dolgem času sreča na nekem pisateljskem dogodku: »Že od daleč zagledam Nadjo, kako se smehlja v razgovoru z nekim mladim češkim pisateljem. Čutim, da me je opazila, toda ne pogleda me. To mi ustreza in tudi jaz ignoriram njo.« In kasneje v knjigi nadaljuje o izdajstvu prijatelja: »Pogrešam čase, ko se izdajstvo še ni zgodilo. Kajti, ko si enkrat izdan, tega ni mogoče več izbrisati, lahko si le predstavljaš, kako bi bilo, če do tega ne bi prišlo.«

Na tovrstnih srečanjih pa je veliko neznancev, s katerimi naj bi se družila na sprejemih. »Četudi je prijetno, se na nek način dolgočasim. Neobvezna druženja z neznanci me navdajajo z občutkom praznine in odsotnosti smisla.«

S strahovi pa se ukvarja bolj kot v pisateljskem, v vsakdanjem življenju, prikazuje jih v obliki razgovorov s psihiatrinjo. Glavna junakinja pove, »da ne mara biti ujeta. V letalih, dvigalih, odnosih. Na nek način želim vedno ostati z eno nogo zunaj, si pustiti odprta vrata.« Torej tudi v razmerjih, v katerih se nekateri počutijo zaprti in utesnjeni. Psihiatrinja ji tudi razlaga o tem, kako strahove prenašamo na otroke: »To je do neke mere razvojno, hkrati pa gre za pomanjkanje občutka varnosti, za strahove, ki se nanj prenašajo z mene, kakor so se morda nekoč prenesli name z moje matere. Težko mi je ob misli, da smo v nekem smislu nagrmadili na tega otroka vse strahove, ki si jih podajamo v družini in jih prenašamo z roda v rod.« Torej ne samo srebrnine, tudi strahove.

In včasih ljudi pripeljejo strahovi do tega, ko ne morejo več brskati po svojih globinah. »Nikoli ni bila pripravljena brskati po sebi in iskati globljo resnico. Kako naj jo v to prisilim zdaj, ko jo plaši že površina?«

Govori tudi o tem, da mora vsak predelati svojo bolečino. Pri tem ti ne more pomagati nihče. Tudi otrokom ne delamo usluge, če jih na vsak način želimo preveč varno prepeljati skozi prve čeri življenja. »Sama mora iti skozi to, sama mora narediti svoje napake in prehoditi svojo pot. Bolečino bo morala prenesti sama, nič ji ne bo pomagalo, če bo vedela, da sem jo nekoč prenesla tudi jaz.« »Mislim pa, da je naše življenje odvisno predvsem od omejitev, ki si jih, ali pa si jih ne postavimo sami.«

Razmišlja tudi o razmerju do staršev. »Tok misli hitro pripelje do psihoanalize, do matere, ki se oklepa sina in ga ne pusti odrasti. Ječa matere, v katero je sin zaklenjen z materino pretirano skrbjo in ustrežljivostjo, hkrati pa je ujet spričo krivde, ki bi se ga polotila, če bi mater zapustil. Tudi ženska je lahko ujetnica matere, vendar gre tam za drugačne vrste ječo. Ženske mati ponavadi ne priklene z ustrežljivostjo in pretirano ljubeznijo temveč  z delom in krivdo.«

Dotakne se tudi prebolevanja smrti bližnjega. »Meni je ta knjiga močno pomagala, ko sem preboleval smrt svojega očeta. Pomagala mi je premišljevati o svojem odnosu z njim. O vsem kar sva skupaj počela, še bolj pa o vsem, kar sem si šele po njegovi smrti zaželel, da bi počela, da bi mu povedal, ga vprašal, a je bilo prepozno.«

Živela je v vzporednih svetovih. Z družino in s svojim ljubimcem. Zadnje čase veliko slišimo o vzporednih svetovih. Nekje o tistih z dvemi lunami, drugje spet o drugih, kjer velja za ene eno, za druge pa drugo. Tole z ljubimcem pa je nekaj tretjega. »Dokler sta ta dva svetova ločena , se zdi vse v redu, ne smem in ne upam pa si ju družiti.«

Razmišlja tudi o spominu in o tem kaj izgine v času. »Roman je dober in ni mi žal, da sem se vrnila. Ko ga preberem, razmišljam o času, ki beži. O tem, kako se stvari spreminjajo, kako se nečesa, kar je danes močno in pomembno, čez leta le še bežno spominjamo. In o tem, kaj je tisto, kar je zares pomembno, kaj je tisto, kar ostane pomembno tudi čez leta. In kako bo čas slej ko prej zabrisal tudi to. Kako bo zabrisal nas, naše ljubezni in naša trpljenja, celo spomin na nas bo slej ko prej prekrit z novim.«

»Rutina ponuja občutek varnosti.«

Ob iskanju resnice pravi, »da je vse v življenju navadno enako kot nič. In ko vse skupaj do konca raziščemo, razkosamo in preanaliziramo, moramo vendar priznati, da smo ostali praznih rok in se nam je resnica v celoti izmuznila. Do neke mere lahko spoznamo zgolj sami sebe. Morda je prav to največ, kar dobimo od odnosov z drugimi – v odnosu do njih se venomer zaletavamo sami vase in včasih se nam razkrije podrobnost, ki je bila do tedaj prikrita. Medtem, ko je vse, kar mislimo, da vemo o drugem , največkrat zgolj naša projekcija, želja ali bojazen. In napake, ki jih nizamo eno za drugo, so prav to. Projiciranje ene in iste želje na različne subjekte. Dokler na neki točki končno ne spoznamo, da se moramo ustaviti in zazreti v lastne oči in sprejeti tisto, kar vidimo v njih, brez strahu ali napuha.«

Tale refleksija o knjigi se je kar razvlekla, a skoraj v nobeni še nisem imela toliko zaznamkov. Veliko zanimivih misli in razmišljanj. In kar nekaj Nerude, Lorce, Bukowskega in Mile Kačič. Ki so tudi meni blizu.

Šla bom bosa skoz pomladni dež.

Da mi izmije noge,

utrujene od blodenja

in od iskanj brezplodnih.

(Mila Kačič)